Dijaki, ki so opozarjali na napake, si namesto kazni in graje zaslužijo poklon

Odprto pismo Gimnazije Poljane

Zaradi degradacije načel vladavine prava in ustavne demokracije, ki je izbila sodu dno ob protestu mariborskih dijakov 9. 2. 2021, se oglašamo v bran razumnosti.

Skoraj dva meseca sta minila, odkar so se mariborski dijaki odločili javno izraziti protest zoper oblast, ki je samozadovoljno menila, da se s šolanjem na daljavo pri nas pouk izvaja najbolje v Evropi. Mladi, njihovi učitelji in starši so šolsko ministrstvo večkrat opomnili, da je takšno mnenje sprto z resnico. Argumentiranih razprav, zadržkov in zadreg s pandemičnim šolanjem je veliko in bi jih zgolj ponavljali, zato se jim bomo na tem mestu izognili. Vsekakor pa je znova in kar naprej treba poudarjati, da je dijaška stran kljub številnim prošnjam in pozivom k dialogu ostala brez pravih odgovorov.

Zato so mladeniči in mladenke dan po kulturnem prazniku, ki po Prešernu slavi vero v Dobro in stavi na mladi rod, zahtevali pravico do običajnega šolanja in izobraževanja, ki jim jo zagotavlja 57. člen Ustave Republike Slovenije. Vemo, da so dobili kazni in sodne pozive, ker naj bi kršili zakon o nalezljivih boleznih in ogrožali javno zdravje. Vemo, da se je razumna javnost upravičeno burno odzvala in mladim nudila podporo, vemo, kako se je s svojo izjavo blamirala šolska ministrica, brali smo pisma številnih vpletenih, ki so pozivali k trezni presoji. Zato smo pričakovali, da bo zgodba dobila epilog, v katerem bo oblast priznala napako in se kritičnim upornikom morda celo opravičila. Na svojem legitimnem protestu so dijakinje in dijaki upoštevali vse varnostne ukrepe in nikogar niso ogrožali. Ne le v Mariboru. Oblast pa je ponovno, kot že tolikokrat v zadnjih časih, merila upravičenost dejanja s svojimi vatli. Dokumentirano je, da si je sama dovolila kršiti zakone ter se s sprenevedanjem ograjevati od odgovornosti. V zagovor je večkrat pojasnila, da je vedno šlo in še gre za narodov blagor.

Mar ni resnični narodov blagor skupnost, ki se sporazumeva tudi s konstruktivno kritiko, ki popravlja svoje napake, ob njih raste in se vedno znova uči biti boljša? Vizija takšne skupnosti je morda za nekatere utopija, toda brez nje ni napredka, ne zdrave prihodnosti.

Ukrepi za zajezitev pandemije so samoumevni le, kadar jih utemeljuje stroka, zato jih kot take spoštujemo in upoštevamo. Pri političnih prepovedih, ki sejejo strah in predpostavljajo nerazumna sankcioniranja za discipliniranje ljudstva, pa so kršitve pričakovana posledica podcenjevanja kritičnega dela populacije.

Zdi se, da vzgoja za aktivno državljanstvo, v kateri je kritično mišljenje del rednega šolskega programa, ne bi smela preiti v prakso. Šolajoči si javnega protesta zoper napake v družbi ne bi smeli dovoliti. Mar ne zaradi pričakovane ubogljivosti? Ali ni očitanje, da se mladostniki niso držali pravil prepovedi javnega zbiranja in so zato ogrožali zdravje, zgolj pesek v oči resnici: ne pozabimo, da je kapital zahteval delo v tovarnah, od koder se je širila okužba v družinah. Ne v šolah in ne na varni razdalji protestnikov v maskah? Koliko glob je bilo izrečenih nakupovalcem, ki niso upoštevali distance, koliko tistim, ki v vrstah čakajo pred vrati trgovin? Koliko političnim kršilcem?

Kapital je zahteval delo v tovarnah, od koder se je širila okužba v družinah. Ne v šolah in ne na varni razdalji protestnikov v maskah? Koliko glob je bilo izrečenih nakupovalcem, ki niso upoštevali distance, koliko tistim, ki v vrstah čakajo pred vrati trgovin? Koliko političnim kršilcem?

Narobe čas očitno poskuša prevrniti vrednote, ki so tudi temelj izobraževanja. V protestih so se dijaki oglašali zaradi znanja in za znanje, zato je absurdno, da se jim zahtevo po šoli maliči s spolitiziranimi dekreti in žuga s polnoletno odgovornostjo.

In ker se oglašamo v imenu poštenosti in resnicoljubnosti, javno pozivamo pristojne inštitucije, naj ravnajo pametno in svoje akte berejo v skladu z Ustavo in s pravičnostjo. Če je ustavne demokracije sploh še kaj ostalo, bi moralo biti jasno, kaj je naloga zakonodajne oblasti. In če je politična kultura dosegla dno, naj vsaj pravna ne zapravi svojega dostojanstva.

Dijakinje in dijaki, ki so opozarjali na napake, so pogumni predstavniki svoje generacije in si namesto kazni in graje zaslužijo poklon.

Pridružujemo se vrsti kritičnih in argumentiranih razmišljanj o problemih kot posledici bolezni časa, ki ni zgolj pandemična. Med njimi tudi pismu dijakom ravnatelja Gimnazije Celje – Center in nedavnemu pismu angažiranih profesorjev Gimnazije Bežigrad, saj podčrtata bistvo naše sedanjosti. Žalostno je, da 30 let po razglasitvi samostojnosti težko zaželene države, ki jo je pesnik z Zdravljico vizionarno napovedal kot demokratično združbo strpnosti, pišemo odprta pisma, v katerih apeliramo na premišljena dejanja in modra ravnanja. Prepričujemo, da bi se razumeli, zahtevamo, da bi se slišali. In upamo na zdravo pamet.

Vredno je vedeti, da je tvorno sobivanje možno le tam, kjer so razmišljujoči ljudje spoštljivo opaženi in slišani in kjer imajo predvsem mladi vse pogoje, da se lahko izrazijo brez strahu pred zlomljenimi krili.

Mar ni resnični narodov blagor skupnost, ki se sporazumeva tudi s konstruktivno kritiko, ki popravlja svoje napake, ob njih raste in se vedno znova uči biti boljša? Vizija takšne skupnosti je morda za nekatere utopija, toda brez nje ni napredka, ne zdrave prihodnosti.

Podpisani učitelji in dijaki Gimnazije Poljane:

Katarina Torkar Papež, Miloš Pogačar, Nina Ostan, Marjana Lenasi Lipovšek, Petra Hrovat Hristovski, Sanja Hočevar, Samo Hajdinjak, Mateja Pandel, Saša Perović, Robert Banfi, Tanja Cvirn Pavlin, Luka Kelc, Maruša Sotler Wedam, Borut Drobnjak, Marko Trobevšek, Nataša Homar, Neža Kolbezen, Uroš Bizilj, Jasna Amon, Erika Jarić, Janko Malovrh, Andreja Hočevar, Dejana Šega, Nataša Nakrst, Miha Pohar, Srečko Zgaga, Petra Novak, Nina Miri Zalar, Nataša Žiger, Emil Lokar, Lovro Smrekar, Ela Blatnik, Neža Smolinsky, Gita Kovačič, Jakob Adamič Šeme, Mia Cunder, Lana Arh, Ita Osredkar, Neža Vadnjal, Lara Oražem, Neža Grazer, Mark David Longar, Luka Budin, Sara Patricia, Amadej Sinko Taufer, Nina Bešter, Ema Paš, Ana Pribošič, Bor Jeršič, Zala Krevel, Nuša Banko, Mihael Goja, Maks Rozman, Naja Rotar, Gaber Repovž, Ela Grubišić, Matic Debeljak, Iza Lucija, Gitica Jakopin, Matic Žust Šprah, Aiko Zakrajšek, Tija Luštrek, Benjamin Virk, Lucija Kovaček, Ajda Osolnik, Mark Istenič, Zoja Javornik, Anamaria Potokar, Karolina Turk, Hana Mrak, Pika ,Andraž Klipšteter, Selena Bojić, Liza Krhin, Jelena Vujic, Nika Fabjan, Rosa Romih, Zoja Klemenčič, Eva Vtic, Pia Patricia Novak, Špela Prijatelj, Juš Osojnik, Isa Zaninovic, Živa Kecelj, Špela Črnugelj, Ajda Osredkar, Lena Špetič, Jan Lavrič, Pia Remec, Nika Verbič, Nina Gubanc, Tigris Bravničar Pešič,Ida Janež, Ana Maglov, Bea Vozelj, Nikolina Ljubanić, Larisa Melinc, Zarja Karara, Maruša Smolnikar, Pia Kavčič, Laura Trček, Lavra Čater, Loti Marinko.