DL: Portret tedna - Simon Dvornik

12.5.2022 | 11:30

Centralno skladišče Škofijske Karitas Novo mesto v Drgančevju se pridno polni s humanitarno pomočjo za begunce iz Ukrajine. Da so »naši« ljudje odprtih src in rok, je zelo vesel Simon Dvornik, generalni tajnik Škofijske karitas Novo mesto, ki koordinira to akcijo za širši dolenjski in belokranjski konec. Upa, da taka solidarnost med nami ostane, saj ruski agresiji na Ukrajino še ni videti konca.

39-letnemu Šentjernejčanu, po izobrazbi univ. dipl. bibliotekarju in prof. teologije, so prijaznost in čut za sočloveka gotovo privzgojili doma. Izhaja iz znane novomeške družine Dvornik – oče Marjan je bil pravzaprav prvi novomeški župan v samostojni Sloveniji, mama Estera pa socialna delavka in družinska terapevtka. Simon je najmlajši od treh otrok – najstarejši brat Klemen je priznan slovenski režiser, drugi brat Marko pa projektni vodja v računalniškem podjetju.

Ker Simon od nekdaj obožuje naravo in živali, se je po maturi na srednji kmetijski šoli želel vpisati na študij gozdarstva, a na koncu je izbral Teološko fakulteto v Ljubljani, v 1. letniku pa je vpisal še bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti. Zanimiv študij mu je dal veliko znanja, širine in razgledanosti, zato se je z njim prijetno pogovarjati o čemer koli, tudi če je sogovornik drugačnih stališč in razmišljanj.

Simon – v nasprotju z veliko ljudmi danes – namreč o toleranci ne le govori, ampak se zanjo trudi. »Drugo mnenje kali tvoje mnenje. Moramo biti pripravljeni poslušati in tudi slišati drugega. Človeka je treba razumeti iz njega, ne iz sebe, in ta način je treba prenesti tudi na družbo,« pripoveduje. Hvaležen je vsem profesorjem, ki jih je poslušal in v mladih letih tudi bil pripravljen slišati. No, nekatere je bolje razumel šele pozneje. Lepe spomine ima zlasti na zadnji dve leti študija, ko je pomagal v knjižnici na teološki fakulteti.

Kot študent je bil Simon dejaven v Društvu novomeških študentov (DNŠ). Na noge so tudi z njegovo pomočjo postavili znamenito cvičkarijo. »Vesel sem, da je DNŠ zdaj spet bolj živ, da mladi tu dobijo prve priložnosti,« pripomni. Težo organizacije in odgovornosti je začutil tudi kot urednik glasbene zbirke pri Založbi Goga.

Po šolanju je bil Simon nekaj let prokurist v podjetju Filmservis, kjer je – z bratom Klemnom in še drugimi – sodeloval pri avdiovizualnih projektih, kot so razne televizijske oddaje, dokumentarni in igrani filmi, reklame itn. Spoznal je medijski prostor in našo estrado. Zanimivo, a tudi naporno, stresno in nemalokrat pesimistično, saj ni vse tako bleščeče, kot je videti, pripoveduje Simon.

Zato je bil več kot vesel, ko se je pred sedmimi leti pokazala priložnost za čisto drugačno delo, da se pridruži ekipi Škofijske karitas Novo mesto. Začel je kot delavec, zdaj pa je že tretje leto generalni tajnik. Predstavlja vez med vsemi prostovoljci župnijskih karitas in mrežo vseh partnerskih ustanov, skrbi pa tudi za finance in razpise.

»Velik del našega dela je materialna pomoč, ki jo seveda nudimo. A kot ugotavljamo s sodelavci, sta največji bolečini tega prostora v tem trenutku stres in osamljenost. Naša družba je res solidarna in od lakote ne bo pri nas nihče umrl, bo pa zaradi samomora. Veliko jih kliče, a niso slišani, zato se moramo osrediniti na notranje življenje človeka, na njegovo čustveno stanje, na odnose,« pripoveduje Simon Dvornik.

A ta pomoč ni preprosta in je dolgotrajna. »Gre za vprašanje ega. Mnogi se težko spoprijemajo z lastnimi napakami, težave so pri prevzemanju lastne odgovornosti,« pripoveduje generalni tajnik škofijske karitas, ki zagovarja pravo pomoč v pravem trenutku. Za to pa je vedno treba primer pogledati širše, objektivno in najti celotno sliko, »kajti vsak vedno predstavi svojo resnico.« V Karitas so zlasti pozorni na ljudi, ki zaradi takih in drugačnih cenzusov povsod izpadejo iz sistema pomoči.

»Prekletstvo tega dela je, da ga nikoli ni konec, in srečen bom, ko nas ljudje ne bodo več potrebovali,« pove Simon, ki umiritev najde v družini. Z ženo Tamaro, diplomirano teologinjo in vzgojiteljico, ki tudi dela na Škofijski karitas, sta si dom ustvarila v hiši njegovih staršev v Šentjerneju. »Daleč od ponorelega sveta,« se nasmeje. Razveseljujeta ju 4-letni Varja in enoletni Izak, kmalu pa se bo družina povečala še za enega člana.

Tudi konjički ga sproščajo, a problem je čas. Rad gleda filme, bere romane, redno teče in obožuje delo z lesom. Čeprav je samouk, so iz delavnice, ki jo ureja v garaži, prišli že mnogi zanimivi in lični praktični izdelki, od stolov do miz in igrač.

Simonova največja strast pa je glasba. Obuja spomine na čas v mladostniškem novomeškem bendu Alter ego, v katerem so igrali rock in havey metal. Simon še danes vsak dan kaj zaigra na kitaro za svojo dušo in kaj se ve – mogoče pa nekoč spet tudi v kaki zasedbi in bolj zares.

Članek je bil objavljen v 13. številki Dolenjskega lista 31. marca 2022

Lidija Markelj