Vrnitev pravne države z imenovanjem 13 državnih tožilcev
V Sloveniji imamo okoli dvesto državnih tožilcev, raje kakšnega manj. Od septembra leta 2020 so na vladi stali prvi predlogi za imenovanje državnih tožilcev, o katerih prejšnja vlada ni hotela odločiti. Novembra 2020 je urad vlade za komuniciranje za STA navedel, da vlada predlogov še ni obravnavala, ker se mora pred kakršnimkoli odločanjem temeljito seznaniti z njimi, »kar zahteva nekoliko več časa«. S čim so se na vladi tako temeljito seznanjali pri posameznih kandidatih skoraj dve leti, nikoli ni bilo razkrito. O predlogih na vladi preprosto niso odločili. Nova vlada je 3. junija 2022 imenovala 13 od državnih tožilcev, ki so čakali na imenovanje. Potem ko državni tožilci nezakonito niso bili imenovani tudi po več mesecev, so se ob njihovem imenovanju pojavili celo zajedljivi komentarji, češ da je tožilcev že tako preveč in da naj bi bilo imenovanje tožilcev povečevanje represije.
Imenovanje državnih tožilcev je dolg in zapleten postopek, v katerega so vključeni številni organi – vodja tožilstva, kjer je prosto mesto državnega tožilca, generalni državni tožilec, državnotožilski svet, ministrstvo za pravosodje in vlada. Vsak od sodelujočih ima z zakonom določene pristojnosti in obveznosti v postopku. Strokovno presojo kompetenc in ustreznosti kandidatov za prosta mesta opravi državnotožilski svet. Tako določa zakon. Državnotožilski svet je edini pristojen, da izbere primernega kandidata, nato izbiro sporoči na ministrstvo za pravosodje. Minister, ki dvomi o izbiri, sme od državnotožilskega sveta zahtevati, da se do postavljenih vprašanj opredeli. A če izbranega kandidata državnotožilski svet spet izbere in predlaga ministru v imenovanje, je zadnji na prejeti predlog vezan. To pomeni, da nima pravice odločati, ali bo ali ne bo poslal predlog državnotožilskega sveta za imenovanje izbranega kandidata v imenovanje na vlado. Predlog mora podati. Tako določa zakon.
Vlada je le zadnji organ v postopku imenovanja državnega tožilca, ki izbranega kandidata dejansko imenuje na prosto državnotožilsko mesto. To pristojnost daje vladi zakon. Vlada ima vsekakor pravico odločiti, ali bo kandidata, ki je predlagan za imenovanje, imenovala ali ne. A to mora narediti v zakonitem roku in obrazloženo. Državnotožilski svet je tisti, ki s kandidati opravi pogovore, pregleda prijave in vsakega kandidata oceni glede na vnaprej določena merila za izbiro ter izbere najprimernejšega kandidata za prosto mesto. Predhodno se že na ministrstvu za pravosodje preveri izpolnjevanje z zakonom predpisanih pogojev za državnotožilsko funkcijo. Vlada odloči le, ali bo predlaganega kandidata imenovala za državnega tožilca ali ne. Morebitno zavrnitev mora seveda zelo natančno obrazložiti in v zavrnilni odločbi pojasniti razloge za svojo odločitev. Vlado pri odločitvi, da kandidata ne bo imenovala, lahko vodijo izključno razlogi v javnem interesu in nikakor ne kakšni drugi, na primer osebna zamera do predlaganega kandidata. Obrazložitev zavrnitve mora biti takšna, da se v sodnem postopku lahko preveri, ali je zavrnilna odločba res zakonita.
Vlada ima torej pristojnost odločiti o imenovanju, nikakor pa zakon ne omogoča, da o prejetem predlogu za imenovanje vlada sploh ne bi odločila. Obveznost vsakega organa je, da o zadevi, ki jo prejme v delo, tudi odloči. V primeru (ne)imenovanja državnih tožilcev je bilo mogoče zaslediti mnenja, da rok za imenovanje državnih tožilcev ni nikjer določen, kar pa ne drži. Res je, da rok ni določen v zakonu, ki ureja državno tožilstvo, a se za vprašanja postopka pri imenovanju državnih tožilcev uporablja tudi pravila upravnega postopka. In v tem postopku je določeno splošno pravilo, da mora organ v vsaki zadevi odločiti najpozneje v enem mesecu, če gre za enostavne zadeve, oziroma v dveh mesecih v drugih zadevah. Zanimivo bi bilo vedeti, zakaj se upravna inšpekcija ni odločila za nadzor v primerih neimenovanih državnih tožilcev, ko so bili preseženi vsi razumni roki za zaključek postopkov.
V konkretnem postopku imenovanja državnega tožilca vlada ni pristojna presojati, ali je število državnih tožilcev v državi ustrezno ali ne. Število mest državnih tožilcev v Sloveniji je namreč določeno z Odredbo o številu mest državnih tožilcev. Skladno z navedeno odredbo naj bi državnotožilsko službo v Sloveniji opravljalo 268 državnih tožilcev, a v resnici jih je okoli dvesto. V razmerah, ko zgolj dvesto državnih tožilcev opravlja delo, ki naj bi ga 268 oseb, za trditve o prevelikem številu državnih tožilcev res ni realne podlage.
Ustrezno število državnih tožilcev, ki strokovno, hitro in učinkovito opravljajo funkcijo, je prav nasprotno od represije – je nujni pogoj za zakonito vodenje postopkov s spoštovanjem vseh pravic posameznikov v kazenskem postopku. Državni tožilci imajo ključno vlogo pri zagotavljanju pravne države in varovanju posameznikov pred neutemeljenim kazenskim pregonom in prav zaradi te njihove vloge jim je zagotovljena samostojnost pri odločanju v konkretnih zadevah.
Odločanje in delovanje vseh javnih organov skladno z in v okviru omejitev in pooblastil, določenih z zakonom, torej ravnanje v okviru predpisanih omejitev oziroma skladno z naloženimi obveznostmi, je eden od ključnih elementov pravne države. Pravna država pomeni, da so enako obravnavani vsi posamezniki in je javnim organom preprečeno, da bi zlorabljali svoja pooblastila. Pomeni tudi, da organ prevzame odgovornost in odločitev sprejme, kadar je to del njegovih obveznosti. Odločanje v roku pa je bistveno za varovanje pravic posameznikov, saj zavlačevanje z odločitvijo upravičencu onemogoča dostop do pravnih sredstev in sodnega varstva ter s tem do uveljavljanja pravic.
Imenovanje 13 državnih tožilcev je veliko več, kot le kadrovski ukrep. Je vračanje v stanje normalnosti, je vračanje v stanje delujoče pravne države, ko državni organi delujejo v predpisanih omejitvah. Je izraz spoštovanja do državnotožilske organizacije, ki že več let opozarja na težave s premajhnim številom tožilcev, in kandidatov, ki so uspešno opravili celoten postopek presoje strokovnosti in kvalifikacij za funkcijo državnega tožilca. Je tudi izraz odgovornosti vlade, ki je v celoti sprejela svojo obveznost in odgovornost ter izvedla postopek in v njem odločila. Ne gre le za 13 državnih tožilcev, gre za sporočilo vsem, da spet za vse veljajo enaka pravila in smo vsi posamezniki zavarovani pred samovoljo oblastnikov.
***
Gaja Štovičej, generalna direktorica na Vrhovnem državnem tožilstvu RS.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
