Ilinka Todorovski, Lado Ambrožič in Miša Molk so vsi nekdanji varuhi pravic gledalcev, poslušalcev in spletnih uporabnikov na RTV Slovenija, ki izhajajo iz vrst novinarjev in urednikov javnega RTV-servisa. V vlogi varuha so dodobra spoznavali razmere na RTV Slovenija, ki pa so se v zadnjem času drastično spremenile. Vprašali smo jih, kako vidijo njen položaj in spremembe v programski shemi. Za MMC odgovarjajo tudi o manevrih z oddajo Studio City in o oddaji Panorama, ki v zadnjih tednih precej razburja javnost.

Nekdanji varuhi pravic gledalcev, poslušalcev in spletnih uporabnikov na RTV Slovenija: Ilinka Todorovski, Miša Molk in Lado Ambrožič. Foto: Žiga Culiberg/Adrijan Pregelj/osebni arhiv Lada Ambrožiča
Nekdanji varuhi pravic gledalcev, poslušalcev in spletnih uporabnikov na RTV Slovenija: Ilinka Todorovski, Miša Molk in Lado Ambrožič. Foto: Žiga Culiberg/Adrijan Pregelj/osebni arhiv Lada Ambrožiča

Podrobneje v pogovoru spodaj.


Kakšno je vaše osebno mnenje o stanju RTV Slovenija na dan, ko se nadaljuje stavka novinarskega sindikata, in na dan, ko Programski svet RTV Slovenija spet izbira novega direktorja TV Slovenija?
Ilinka Todorovski (IT): Eno leto bo, odkar je TV Slovenija v režimu vedejevstva, v katerem ključne odločitve sprejemajo ljudje brez polnih pooblastil in s tem tudi brez polne odgovornosti. Tako dolgo izpraznjen direktorski položaj na javni televiziji je simptom razkroja, ki ga spremljam danes. "Izboljšave", ki jih gledamo in zaradi "izvirnosti" občinstvu velikokrat jemljejo dah, je pripravil vedejevec, znan po izrekanju kratic, kot sta BBC in ORF, ter izjavi, da kolumna že ne more biti TV-žanr, saj je spletni iskalnik ne najde. Ko se spomnim svaril televizijskih novinarjev o nepopravljivi škodi, ki jo lahko prinese nepremišljeno ukinjanje vsebin, razmišljam, da je sedanjost krutejša, kot je bil videti takratni pesimizem.

Lado Ambrožič (LA): Stanje na RTV SLO, kot ga vidim, se zdi kaotično, konfliktno in škodljivo. Kadrovske zamenjave se zdijo neustrezne, ukinjanje uveljavljenih oddaj in lansiranje vprašljivih formatov ne more biti v prid zahtevane odličnosti nacionalnih programov. Večji del novinarskega kolektiva je nekompatibilen z vodstvom, razmere so po nepotrebnem spolitizirane, posledice pa so vidne na kakovosti in nepestrosti zlasti informativnega programa.

Miša Molk (MM): Moje osebno mnenje o tem, kako zasoplo dihamo, utesnjeno delamo in ustvarjamo na RTV Slovenija, se seveda ne naslanja zgolj intimno name, ampak na vse ustvarjalce in ustvarjalke televizijskih oddaj. Seveda sem tudi osebno občutila z zamenjavo vodstva neodgovorne in neprofesionalne kadrovske in programske odločitve oziroma, bolje rečeno, doživljam jih. Pa spet, ne želim poudarjati osebne zgodbe, ker je le ena od njih. Za črtanje gre. Za izločitev posameznih voditeljev in ustvarjalcev oddaj, za izbris oddaj, z izgovorom, da naj ne bi dosegale pričakovane gledanosti. No, ta argument pade takoj. In je tudi padel. Vsi poskusi uveljavljanja sprememb v programsko-produkcijski načrt za leto 2022, ki so ga programski svetniki v večini potrdili, so se razsuli. Nazaj na TV SLO 1 so vrnili nekatere oddaje, ki so jih umestili na TV SLO 2. Ugotovili so, da so se napačno odločili. Tudi na novo umeščene oddaje v programsko shemo imajo izjemno slabo gledanost. Kaj je z oddajo Studio City? Preslaba gledanost?! Nikakor! Vse, ki smo spregovorili v bran javne RTV SLO, kot največje kulturne institucije, je doletela kazen. Zato gre! Za discipliniranje urednikov, voditeljev, novinarjev, za izčrpavanje kadrov in produkcijsko slabljenje z enim samim namenom, izničiti obstoječi javni servis, ga utišati in zrušiti.

Zdi se, da je programsko-produkcijski načrt, ki je še pred leti veljal kot temeljna smernica ne le za eno leto, postal zgolj en sveženj podatkov, ki pade kot požeti snop; gradivo, s katerim svetniki barantajo in kupčkajo svoj slamnati stebrič. To me spomni na kakšno nebogljeno turistično agencijo, ki nespametno, a z vso vnemo priporoča ogled neke mojstrovine, ki je sama še nikdar ni obiskala. Ne, to ni dobro. Vsaj malo strokovnega znanja, prosim!

Ilinka Todorovski je bila varuhinja pravic gledalcev, poslušalcev in spletnih uporabnikov na RTV Slovenija od leta 2017 do začetka leta 2022. Foto: Adrijan Pregelj/RTV Slovenija
Ilinka Todorovski je bila varuhinja pravic gledalcev, poslušalcev in spletnih uporabnikov na RTV Slovenija od leta 2017 do začetka leta 2022. Foto: Adrijan Pregelj/RTV Slovenija

Na nedavni razpis za direktorja TV Slovenija naj bi se (z nepopolno vlogo) prijavil tudi nekdanji direktor vladnega urada za komuniciranje Uroš Urbanija, ki mu je funkcija v vladi Janeza Janše prenehala pred kratkim. Se vam zdi takšna oseba primerna za vodstveno funkcijo na javnem servisu?
IT: RTV Slovenija ni državna televizija, da bi se politični funkcionarji sprehajali iz vladnega urada na čelo javnega medija (in po možnosti nazaj). Zato preprosto ne verjamem, da bi kdor koli lahko dvignil roko za to. Če mrcvarjenja STA-ja in razpošiljanja Excelove tabele z opazkami o politični objektivnosti TV Slovenija, ki so jih nekateri pretenciozno imenovali analize, niti ne omenjam.

LA: Kandidat za tako pomembno funkcijo, kot je direktor TV SLO, ne more biti kdor si bodi, uživati mora osebni in profesionalni ugled, sprejemljiv mora biti za kolektiv, uživati njegovo zaupanje, kar bo za imenovanega kandidata glede na njegovo dozdajšnje delovanje nepremostljiva težava. Generalni direktor in programski svet ga lahko vsilita, a to bo konflikte v hiši samo še povečalo.

MM: Poznam Uroša Urbanijo. S hodnika, ko je še delal pri nas. In nekaj pogovorov sva imela. No, zdaj pa bom osebna, namreč če bi mene postavljala na položaj politika in da bi se tega zavedala, bi s tem osramotila, izničila svojo strokovnost in podvomila o svojem znanju.

Oddaje Studio City menda niso ukinili. Na programu je pa ni. Ostala je blagovna znamka in njen zaščitni znak je Marcel. Pika.

Miša Molk o manevrih z oddajo Studio City

V zadnjega pol leta se je na RTV Slovenija zgodilo veliko sprememb, ki se označujejo kot nepremišljene, slabe in škodljive. Veliko je nezadovoljstva, med zaposlenimi in tudi v javnosti, kar je posledično pripeljalo tudi do stavke novinarjev. Ena izmed "večjih zgodb" teh sprememb je bila prekinitev pogodbe voditelju oddaje Studio City Marcelu Štefančiču, oddaje pa tudi ni več na sporedu. Kako ste vi to razumeli?
IT: Ne vem, ali je mogoče razumeti drugače, kot je videti: moteče oddaje z motečim voditeljem ni več. Moteče za del občinstva, predvsem pa politične javnosti, prejšnje vladajoče, in zadostno število programskih svetnikov, da 40 tisoč podpisov in številni protesti ne spremenijo ničesar. Kot varuhinja sem naivno verjela, da tako brutalni posegi v ustaljene navade občinstva niso mogoči. In ko bi se iz spoštljivosti do gledalstva vsaj kdo potrudil za kakšen vsebinski argument. Pa nič. Preberite še enkrat pojasnila vodstva, od lanske jeseni, ko je prvič završalo, do danes. Nič.

LA: Štefančičev Studio City je kultna oddaja nacionalne televizije, je nesporen brend, katerega ukinitev je hudo tvegana poteza vodstva hiše; upor novinarskega kolektiva se je prav zaradi tega dodatno povečal. Oddaja se mora vrniti v program, če ne danes, pa v doglednem času.

MM: Tu ni razuma. Je le poskus utišanja in maščevanja. Vsi, ki smo se kadar koli v intervjujih ali na javnih nastopih izpostavili in planili v bran javnega teve servisa, smo jih fasali. Zakaj že? Oddaje Studio City menda niso ukinili. Na programu je pa ni. Ostala je blagovna znamka in njen zaščitni znak je Marcel. Pika.

Sprašujem se, kako opeharjene se morajo danes počutiti tisti, ki so izglasovali te "drzne spremembe", ali pa tisti, ki so se pridružili ekipi, ker so verjeli, da bodo ustvarjali velik projekt velikega medija. Kot ertevejevka sem žalostna, kot gledalka užaljena.

Ilinka Todorovski o oddaji Panorama

V zadnjih tednih najbolj "razburja" oddaja Panorama. Ste si jo ogledali? Se vam zdi, da je razburjenje v javnosti upravičeno?
IT: Kar sem videla, nima nobene povezave z verodostojnim informativnim programom, ki je menda nastajal po vzoru na BBC-ju in ORF-u in naj bi zahtevnemu občinstvu zagotavljal bistveno več kot vse ukinjene TV-oddaje skupaj, denimo možnost poglobljenega, kompetentnega analiziranja zapletenih mednarodnih odnosov. Sprašujem se, kako opeharjene se morajo danes počutiti tisti, ki so izglasovali te "drzne spremembe", ali pa tisti, ki so se pridružili ekipi, ker so verjeli, da bodo ustvarjali velik projekt velikega medija. Kot ertevejevka sem žalostna, kot gledalka užaljena.

LA: Panorama je bila pred svoji startom deležna velike promocije, vendar njena zasnova in vodenje za zdaj še ne pomenita nove vrednosti in pričakovane atraktivnosti. A pustimo času čas, pričakujemo analizo od ustvarjalcev, zlasti še zaradi nizke gledanosti, če so podatki o tem točni.

MM: Kar me pri tem jezi in zelo skrbi, je to, da se je ves produkcijski in programski napor podvojil in razpršil ter s tem ogrozil našo profesionalnost, namesto da bi skupaj razmišljali o morebitnih posodobitvah oddaj, o profiliranosti naših treh programov in o novih kadrih, ki jih izjemno primanjkuje. Moja vizija je povsem drugačna. Drugi program, dokler nimamo finančnih sredstev za tematski športni program, profilirati v športni program s še dosedanjimi tekmami in prvenstvi ter dodanimi komplementarnimi vsebinami: zdravo in aktivno v vseh starostnih obdobjih, rekreacija, pravilna prehrana, šolski športi, razvedrilo in šport … več neposredne komunikacije z gledalci ter več možnosti oglaševanja in vsebinsko poenotena vsebina.

V preteklih desetletjih tovrstnega lomastenja po programih seveda ni bilo in ga tudi ni moglo biti, saj je bilo ne glede na politično barvo najvišjega vodstva hiše poglavitno vodilo urednikov in ustvarjalcev kakovosten televizijski program.

Lado Ambrožič o nedavnih spremembah TV-programske sheme

So bile kdaj v zgodovini RTV-ja tako drastične spremembe v programski shemi? Se je kdaj v tako kratkem obdobju na takšen način spreminjal program oz. oddaje?
IT: Ničesar podobnega se ne spomnim. Dejstvo je, da občinstvo hoče spremembe. Gledalci si želijo več in bolje, predvsem pa zanimivo, kakovostno in raznoliko, pač glede na svoje preference, okus, generacijsko pripadnost. Spremembe morajo biti. Ampak stebri se pa ne podirajo.

LA: V preteklih desetletjih tovrstnega lomastenja po programih seveda ni bilo in ga tudi ni moglo biti, saj je bilo ne glede na politično barvo najvišjega vodstva hiše poglavitno vodilo urednikov in ustvarjalcev kakovosten televizijski program. Naj navedem primer iz devetdesetih let, ko smo se odločili za ukinitev sicer dobre oddaje V žarišču, ki smo jo nadomestili z udarnejšo in atraktivnejšo oddajo Odmevi.

MM: Nikdar do zdaj.

Informativni program na TV Slovenija je bil skozi vso zgodovino RTV-ja vedno najbolj izpostavljen, tudi v trenutnih razmerah, ko poteka stavka. Tako se vedno znova v javnosti pojavlja vtis, da je RTV samo informativni program. Ste se tudi vi v svojem mandatu največ ukvarjali s tem programom?
IT: Velik del svojega mandata sem se po sizifovsko trudila razbijati to škodljivo mitologijo – da je RTV samo televizija in da bi bila ta televizija še kar O. K., če bi se ukrotilo in zauzdalo informativni program, ki nikoli ni vsem po volji. Horizont pričakovanja občinstva je pri informativnih vsebinah še bolj predvidljiv kot pri drugih: mojih/naših pa že ne boste kritizirali! Ampak ravno zato novinarskega dela v javnem mediju ne more opravljati vsak tako, kot se mu zazdi. Imamo stroga pravila, ki jih je treba spoštovati. Drži, ta pravila so starinska, ampak nikomur ne vežejo rok, kot se nekateri bojijo, ampak so lahko vsakomur v pomoč, če le ni sveta krava, ki misli, da je občinstvo zaradi njega, ne on zaradi občinstva in službe javnosti. Največji profesionalci se z največjo resnostjo in ponižnostjo lotevajo reševanja dilem. Ampak če bo šlo tako naprej, če bodo novinarji iz obupa še naprej odhajali v druge službe, bodo dileme javnega medija čisto druge: biti ali ne biti.

LA: Informativni program je bil v zadnjih treh desetletjih, pa tudi pred spremembo režima, daleč najpomembnejši sestavni del televizijske ponudbe in nič drugače ni v zdajšnjem času, ko so morda politične razmere v državi še bolj zapletene in zahtevne, kot so bile. Prav zaradi tega bi morali politični in hišni odločevalci z lekarniško natančnostjo analizirati in ocenjevati oddaje informativnega programa namesto pavšalnega in neosnovanega kritizerstva programskih svetnikov.

MM: Ja, vedno je bila politika v ospredju. Me je kar šokiralo v prvem letu mojega mandata, ker do tedaj nisem vedela ali občutila, kako zelo grobo, ja, tudi primitivno, se lahko nekateri odzivajo in pritožujejo. In ja, moram kar reči, pritoževali so se pogosto vedno taisti. Ne z istim imenom, ampak pogosto z reciklirano vsebino. Takrat sem kot varuhinja pravic gledalcev, poslušalcev in bralcev našega medija prek klicev in pošte zaznala, kako sovražni smo si lahko med seboj, kako nizka raven jezika vdira med nas. Razveselila sem se pa vsakega dobro utemeljenega mnenja. Tudi kritičnega. Mnenje je mnenje, pritožba pa mora biti dosledna, podprta z argumenti, ki dokazujejo kršitev pravic gledalcev, poslušalcev in bralcev.

Miša Molk je bila varuhinja pravic gledalcev, poslušalcev in spletnih uporabnikov na RTV Slovenija od leta 2008 do leta 2013. Foto: Žiga Culiberg
Miša Molk je bila varuhinja pravic gledalcev, poslušalcev in spletnih uporabnikov na RTV Slovenija od leta 2008 do leta 2013. Foto: Žiga Culiberg

Poleg informativnega je v stavki najbolj izpostavljeno tudi uredništvo spletnega portala v Multimedijskem centru (MMC). Kako vi vidite vlogo MMC-ja znotraj RTV-ja v zdajšnjih razmerah in kakšna bi morala biti njegova vloga v prihodnosti?
IT: MMC bi moral biti vse to, kar je že bil: spletna vstopna točka v orjaški in razkošni svet javnega medijskega servisa, modernizator digitalne ponudbe ter nepogrešljiv informativni portal, ki je povsod, vseveden, prodoren, hiter, zanesljiv. Klikanje zaradi vsebine in ne zaradi "klikolovskih" trikov.

LA: Kar velja za informativni program, bi moralo veljati tudi za spletni portal MMC. Tudi tu je opazen padec kakovosti, tudi tu je vodenje zaupano osebi, ki ne poseduje zahtevane profesionalnosti. Spletni portal osrednje medijske hiše v državi po kakovosti in odmevnosti ne more biti številka dve ali tri ali štiri, temveč številka ena.

MM: Nikakor ne v podvajanju vsebin. Multimedijski center že v samem naslovu pove, da je njegovo poslanstvo odprto, široko, večmedijsko, da ne posreduje postanih ali zapoznelih novic; edino seveda takrat, ko sporoči povsem svežo informacijo o dogodkih, ki so se že zgodili. Grafika, sodobna vizualna podoba, dobra preglednost in dostopnost … tu je še veliko izzivov. Že en sam zvočni posnetek je informacija. Ali pa recimo animacija. Multimedijski center ima in mora imeti svoj sporočilni "jezik". To ni zgolj podpora radijskim in televizijskim vsebinam, ampak samostojna medijska platforma RTV SLO.

Varuh, katerega funkcijo ste opravljali tudi vi, naj bi bil varuh vrednot javnega servisa. Pa je RTV v tem trenutku sploh še javni servis, opravlja naloge javnega servisa?
IT: Slabitev televizijskega informativnega programa še ni konec javnega medijskega servisa, pomeni pa podiranje enega od ključnih stebrov in spodjedanje njegovih temeljev. Ko ni kredibilnega novinarstva, pade relevantnost medija. Ne vem, ali v vseh delih RTV to dobro razumejo.

LA: Moje razumevanje vloge varuha pravic gledalcev in poslušalcev je bilo ravno v tem, kar sprašujete, varovanje vrednosti in kakovosti javnega servisa. Vprašanja, ali je RTV SLO še javni servis, ne more in ne sme biti. Lahko obstaja tiha želja, da bi bil to servis določene politične opcije, vendar so to le mokre sanje. Nujen pogoj pa je seveda novinarska in uredniška neodvisnost, ko te ne bo več, RTV SLO ne bo več javni servis. Ampak to se ne bo zgodilo. Vloga varuha pa je tu jasna in nedvoumna.

MM: Se še trudi. In bomo ostali javni medij in še naprej zagovarjali in udejanjali javni interes.

Je "rešitev" iz položaja, v katerem je javni servis, res samo nov zakon o RTV-ju?
IT: Moderen zakon je nujen, javni medijski servis je treba posodobiti, številne rešitve izpred 16 let so bile cokla takrat in so še večja ovira danes. Pogovoriti se moramo ne samo o depolitizaciji, strokovnosti, upravljanju in denarju, ampak tudi medijski gibkosti, izvirnosti, nepogrešljivosti, narekovanju medijskega tempa, novih občinstvih in formatih, mladih gledalcih, bralcih, poslušalcih. Zakon je okvir za to. Ampak zdajšnja situacija ni posledica zakona. Vprašanje ni, kako izboljšati stanje, ampak kako preprečiti razkroj. Za začetek bi bilo treba globoko vdihniti in vsem, ki krojijo zdajšnjo usodo RTV in nimajo politične agende, še enkrat potrpežljivo povedati, kaj so škodljive odločitve in kaj bi lahko bile dobre. In kdo lahko to bolje pove kot tisti, ki so prvi detektirali in pravilno napovedali prihod zdajšnjih težav? Še enkrat si preberite, pred čim so novinarji Informativnega programa TV Slovenija svarili lani poleti.

LA Novi ali stari popravljeni zakon o RTV SLO – to je popolnoma vseeno. Zakon mora zagotavljati novinarsko neodvisnost, delovanje hiše kot javnega servisa, ne sme dovoljevati politizacije programov in uredniških struktur, preprečevati mora vsakršno poseganje političnih strank in aktualne oblasti v kadrovsko politiko hiše in v avtonomijo programov.

MM: Ne samo, je pa sprememba zakona o RTV-ju nujna! Veliko, zelo veliko pa je odvisno ne le od vodstva, ampak od tistih vmes, od srednjih odgovornih.

Lado Ambrožič je bil varuh pravic gledalcev, poslušalcev in spletnih uporabnikov na RTV Slovenija od leta 2013 do spomladi 2017. Foto: Osebni arhiv
Lado Ambrožič je bil varuh pravic gledalcev, poslušalcev in spletnih uporabnikov na RTV Slovenija od leta 2013 do spomladi 2017. Foto: Osebni arhiv

Kako vidite razvoj instituta varuha na RTV Slovenija od začetka pa do zdaj? Se je njegova funkcija kaj okrepila? Predvsem prva dva varuha, Miša Molk in Lado Ambrožič, sta večkrat poudarjala, da sta bila bolj v vlogi fikusa, ki ga nihče ne upošteva.
IT: Največji nesporazumi izhajajo iz zgrešenih pričakovanj, da bo varuh namesto drugih odločil, uredil, spremenil, kadroval, kaznoval. Varuh ni urednik, ni direktor, ni programski svetnik, disciplinska komisija ali častno razsodišče. Vsak opravlja svojo vlogo. Najmočnejše varuhovo orodje, ali če hočete orožje, sta moč besede in zaupanje v vrednote javnega medija. Varuh mora biti viden in glasen, o dilemah je treba govoriti, izplača se pograbiti vsako priložnost za razpravo z občinstvom, novinarji, uredniki, vodstvom, odločevalci. Ker če ne, se zlahka zazibamo vsak v svoj prav, govorimo o visokih standardih, ne da bi čisto dobro vedeli, kaj to je, v mediju na primer začnemo mešati pojme in zamenjevati pričakovanja občinstva z rejtingi, kakovost z gledljivostjo ali klikanostjo, red v odločevalski verigi pa z nedovoljenimi posegi v vsebine. Do tistih, za katere ustvarjamo, moramo biti spoštljivi, ne smemo jih podcenjevati, treba jih je poslušati, a jim tudi kaj povedati, pojasniti, razjasniti. Moj pogled in moj okus pač še nista javnost in javno mnenje.

LA: Funkcija varuha je ne glede na ta ali oni pristop vseskozi premalo upoštevana, tudi tu bo moral novi ali stari popravljeni zakon povedati, ali varuha potrebujemo ali ne, tudi zaradi visokega letnega proračuna za varuhovo delovanje.

MM: Pravzaprav je vse odvisno spet od odgovornih. Tokrat mislim predvsem na urednike. Nekam se usedejo in potem vse ščitijo, žal tudi zdrse, ker se ne želijo nikomur zameriti. Pa je dobro in nujno pogovoriti se in si kar naravnost povedati, kaj je slabo in zakaj. Seveda je treba imeti zato argumente in predvsem pogum. Ne pa zgolj varovati svojega stola z dobrikanjem. In tudi zato smo, kjer smo.