Dune (1965) je s svojimi duhovnimi, ekološkimi in protikolonialističnimi temami verjetno eden najslavnejših znanstvenofantastičnih romanov vseh časov, kamen, ob katerem so se brusili nekateri največji filmski vizionarji našega časa. Napol mitološka je zgodba o spektaklu, ki ga je v sedemdesetih hotel posneti čilsko-francoski režiser Alejandro Jodorowski: nameraval je ustvariti halucinatorno izkušnjo, primerljivo z jemanjem LSD-ja. V filmu bi med drugim nastopili Orson Welles, Salvador Dalí, Alain Delon in Mick Jagger; na koncu se donkihotskega projekta ni dalo financirati.

Do tega trenutka je bila referenčna filmska adaptacija Peščenega planeta tako film iz leta 1984, vesoljska opereta z mladim Kylom MacLachlanom v glavni ter s Patrickom Stewartom, Maxom von Sydovom, Stingom in drugimi v stranskih vlogah – finančna polomija, ki se ji je režiser David Lynch zaradi pretiranega vmešavanja studia odpovedal. Film, ki ima v retrospektivi določen šarm in si morda ne zasluži, da je tarča posmeha celega žanra, je, roko na srce, vseeno prenabuhel, slabo odigran in na mestih štorast. Leta 2000 se je zgodila še hitro pozabljena televizijska miniserija, sicer pa se z Dunom nihče ni skušal spopasti nihče več.

Do zdaj. Denis Villeneuve, eden največjih trenutno delujočih režiserjev, ki je svojo afiniteto do žanra dokazal s Prihodom (2016) in Iztrebljevalcem 2049 (2017), do puščave pa s Sicariem (2015), je bil verjetno najprimernejši za to nalogo. Njegov film je literarni predlogi zvest v tem, da uporabljeno terminologijo in tehnologijo pred gledalca postavi brez pretiranih razlag. Dune ni film, ki bi gledalcu prišel naproti: kdor ne pozna romana, bo moral zelo pozorno slediti dogajanju. Pomembna avtorska odločitev je bila tudi to, da se novi Dune odpove načičkanim nasnetim monologom, ki jih je bil Lynchev film poln, in raje zaupa igralcem, da bodo stanja duha podali s svojo mimiko in govorico telesa.

Villeneuve se zaveda, da je film primarno vizualni medij: ohranil je čudenje in fantastičnost domišljijskih svetov Franka Herberta ter zgodbo oklestil na koherentno, bolj ali manj linearno pripoved; elegantno manevrira med različnimi planeti, pa naj gre za razburkana morja Caladana, peklenski brlog gnijočega, bulastega barona Harkonnena (Stellan Skarsgård) ali ceremonialni spektakel pristanka na Arrakisu. Skratka, film je znal izkoristiti svoj orjaški proračun. Škoda je le, da poskuša atmosfero preveč nasilno diktirati bombastična, orientalistična in preglasna glasbena podlaga Hansa Zimmerja. Morda pa je vendarle primerna: tako kot Zimmer se tudi Villeneuve jemlje (pre)resno; v celoti razvije svoj vizualni razmah, dialogi pa pogosto ostanejo suhoparni in okorno preroški.

Izvirni greh nove priredbe je v tem, da je – v duhu pobesnele franšizacije popkulture – predlogo razpolovila na dva dela. Pred nami sta tako dobri dve uri prologa v duhu političnih manevrov in uvodnih spopadov, ki ga je težko dokončno soditi brez komplementarnega drugega dela. (Mimogrede, studio Warner nadaljevanja uradno še ni napovedal.) Samo upamo lahko, da se Villeneuve v nadaljevanju namerava dejansko potopiti v um svojih protagonistov in v alegoričnost obravnavanega materiala. Zelo zgovorno je, da prostranost peščenih sipin iz naslova, pod katerimi rovarijo orjaški peščeni črvi, začnemo zares raziskovati šele proti koncu filma. Naj nas veseli obet vsega, kar še mora priti, ali frustrira okleščenost tega, kar smo dobili pa letih stopnjevanja napetosti in pričakovanj?

Piše se leto 10191; odljudni planet Arrakis preide pod skrbništvo plemiške hiše Atreides z benevolentnim vojvodom Letom Atreidesom (Oscar Isaac) na čelu. Gre za pomemben fevd: tukaj galaksija pridobiva "začimbo", mistično, pesku podobno psihotropno snov, ki med drugim omogoča medplanetarno popotovanje. Pred Atreidisi je Arrakis upravljala zločinska dinastija Harkonnen, ki je v gonji za začimbo brezobzirno izčrpavala planet in kolonialistično zatirala prebivalstvo. Vojvoda Leto ima drugačen pristop: z ljudstvom Fremen, ki živi skrito v peščenih sipinah, bi rad živel v sožitju in se od njih učil.

Villeneuve razume, da ima premisa puščavskega planeta v času okoljske krize še večjo simbolično težo kot nekoč; nakaže tudi visoko ceno črpanja začimbe, tako v etičnem kot v okoljevarstvenem pogledu. Spoštljivo besedičenje o vojvodih in baronih ne zakrije tega, da je izvirni greh na Peščenem planetu imperializem. Vseeno – ali pa ravno zato – režiserja privlači vojaška ceremonialnost družbenega reda, ki se giblje nekje med fevdalizmom in diktaturo: geometrične formacije uniformiranih vojakov spominjajo na nacistične propagandne filme.

Kmalu po prihodu Atreidesov na Arrakisu izbruhne vojna: dinastija Harkonnen si namerava svoj vir neznanskega bogastva pridobiti nazaj. V vojnem metežu je treba zavarovati predvsem življenje vojvodovega sina, najstniško namrgodenega Paula Atreidesa (Timothée Chalamet). Fant ima poleg vrhunskega vojaškega urjenja tudi nadnaravne duhovne sposobnosti, ki jih je podedoval od mame, lady Jessice (Rebecca Ferguson), članice mističnega reda Bene Gesserit. (Na prvi pogled so podobne nunam, a v resnici gre za tiho moč v senci, ki z mešanjem krvnih linij ustvarja novo nadraso). Na Paulov status izbranca nas opominjajo njegove sanjske vizije, čeprav mesijanske preobrazbe v tem filmu (še) ne bomo dočakali. Za zdaj se v iskanju globljega smisla prazno zazira v obzorje in se monotono, skoraj avtomatizirano odziva na okolico. Sestre Bene Gesserit imajo zanj velike načrte, ki se jim Paul trmasto upira. (Charlotte Rampling je sijajna v majhni vlogi matere prednice.)

Herbertov roman ni imel enoznačnega pristopa do žanrskega tropa "izbranca", zdi pa se, da Villeneuve neironično sprejema idejo, da je suhljatemu mladeniču usojeno vladati nad galaksijo. Ker so bili Fremeni, ki jih bo vodil, implicitno napisani kot bližnjevzhodno ljudstvo, film poskuša to rasistično dihotomijo razelektriti z etnično mešano igralsko zasedbo.

Že po doslej naštetih imenih je jasno, kako osupljivo gralsko zasedbo ima novi Dune: niti omenili še nismo Javiera Bardema, Zendaye, Josha Brolina, Jasona Momoe, Dava Bautiste in številnih drugih. Omeniti je treba tudi Sharon Duncan-Brewster v vlogi svetovalke, ki mora kolonizatorje podučiti o kulturi planeta, na katerega so prispeli. (V izvirniku je bil to moški lik.) Ironično je, da so se vsi ti znani obrazi zbrali v filmu, ki najbolj učinkuje v širokih kadrih; majhnost figur učinkuje v kontrastu s prostranostjo pokrajine. Igralci so tako obsojeni na to, da bodo njihovi individualni dosežki podrejeni orjaški mašineriji sveta, v katerega so postavljeni.

Dune: Pleščeni planet je vizualni spektakel, za katerega se zdi, da je bil po karantenski vladavini platform za pretočne vsebine kot ustvarjen za izkušnjo v kinodvorani. Orjaški peščeni črvi so čudo računalniške animacije in spadajo v kanon najimpresivnejših filmskih pošasti – v resnici bo na nadaljevanje treba počakati že zaradi možnosti, da bomo vendarle videli Chalameta jezditi eno od teh nakaz. Fotografija Greiga Fraserja in scenografija Patrica Vermetta sta fantastičen dosežek filmske magije. Kostumografija Jacqueline West se ne naslanja na klasične trope futurizma – nasprotno; tako scenografija kot kostumografija imata pridih arhaičnosti in simbolizma v kombinaciji z "biomehaniko" v slogu H. R. Gigerja.

A ko se nekje na polovici filma začetno čudenje razblini, se Dune izkaže za rigidno strukturo, ki se kot pijanec plota drži ključnih postavk zgodbe. Film, ki se osredotoča na vizualni spektakel, je skoraj v celoti oropan presežne, psihološko niansirane dimenzije, kar v njegovem jedru pušča zevajočo praznino, sorodno vsakemu drugemu generičnemu blockbusterju. Očitek, da je Villeneuve na trenutke hladen in distanciran filmski avtor, se v tem primeru zdi upravičen. Morda bi filmu vseeno koristilo malce lynchevske odbitosti in občutka za nekonvencionalnost.

Ocena: 4-