Katoliška cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo prepoved, vsem ženskam, ki splavijo, pa grozi s prekletstvom in večnim peklom. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti. Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar Cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese.
Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga s tem veže nase, saj ji mora biti pokoren, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno in drugače podpirati Cerkev ter se boriti za njene interese, tudi kot v vojak v vojnah, ki jih Cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga Cerkev reši pred splavom, potem kot odraslega žrtvuje tudi v vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države predvsem proti islamu. Tega je namreč Cerkev opredelila kot zlo, ki ga je treba odstraniti. Za doseganje teh interesov Cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva reši življenje, nato pa ga odvzame. To je človekova pravica do življenja po cerkveno.
Poleg tega pa uradni katoliški nauk vsebuje mnogo pozivov oziroma celo ukazov, ki so proti človeškemu življenju. Biblija namreč predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov. Pobiti je treba homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki staršev ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika… Pozivov k ubijanju, torej k smrtnim kaznim, je v Bibliji na desetine, in ker je Biblija v celoti še danes veljavna, je jasno, da so veljavne tudi smrtne kazni. Ali so omenjeni cerkveni pozivi na ubijanje ljudi spoštovanje človeškega življenja oziroma del pravice do življenja od rojstva do naravne smrti, kar zagovarja nadškof Zore? In seveda drugi katoliki.
Cerkev zagovarja ubijanje ljudi, čeprav kleriki s papežem na čelu s prižnic grmijo: Ne ubijaj! Ali ne gre pri tem za veliko dvoličnost: po eni strani Cerkev trdi, da se zavzema za spoštovanje človekovega življenja od spočetja do naravne smrti, po drugi strani pa poziva k ubijanju ljudi. Ali ne gre za cerkveno dvoličnost na kvadrat?
Katoliški cerkvi ni mar za človekovo življenje, še manj za živalsko, njej so pomembni samo interesi. Zanje žrtvuje vse. Zato je njeno govorjenje o svetosti in nedotakljivosti življenja navadna hinavščina. Seveda to velja tudi glede borbe proti splavu. O svetosti in nedotakljivosti življenja po katoliško marsikaj pove tudi naslednja misel nemškega zgodovinarja Deschnerja: Na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do zdaj, še posebno v 20. stoletju, tako obremenjena z zločini kot Rimskokatoliška cerkev.
Vlado Began, Šmarje pri Jelšah
