Če Cheryl Bradshaw takrat ne bi vodila zdrava ženska intuicija, bi se je danes skoraj zagotovo spominjali kot ene izmed Alcalovih žrtev. Namesto tega se je po končani oddaji v zaodrju pogovarjala z Rodneyjem, ki ji je ponudil nepozaben zmenek, a jo je ob njegovih besedah spreletel nenavaden srh, zato je po nekajminutnem pomisleku vabilo prijazno zavrnila, saj je dobila občutek, da njen potencialni snubec ni čisto pri pravi. »V njegovi družbi me je nenadoma začela obhajati slabost,« je Cheryl leta 2012 povedala za Sidney Telegraph. »V nasprotju z njegovim videzom je bil njegov karakter resnično srhljiv. Zavrnila sem njegovo ponudbo. Nikoli več ga nisem želela videti.« 

Igralec Jed Mills, eden izmed samskih fantov, ki se je skupaj z Rodneyjem v tej isti oddaji boril za Cherylino naklonjenost, se je za LA Weekly pozneje spominjal, da je bil »Rodney sumljivo molčeč fant. Sicer je bil videti kar privlačen, a je vseeno deloval nekako grozljivo. Vedno je gledal v tla in se je na vse pretege izogibal očesnemu kontaktu.« Če bi ustvarjalci priljubljenih zmenkarij pred oddajo preverili zgodovino sodelujočih, bi ugotovili, da je ta »sicer lep, a nekako srhljiv« fant v preteklosti že preživel tri leta v zaporu zaradi posilstva in pretepa 8- in 13-letne deklice, kar ga je uvrstilo na FBI-jev seznam desetih najbolj iskanih ubežnikov.

A včasih tudi pogled v zgodovino človeka ne more razkriti celotne zgodbe. V primeru Rodneyja Alcale je bila celotna zgodba sestavljena iz vsaj štirih predhodnih umorov, s katerimi so ga dokončno povezali šele leta 2010. Kot si verjetno lahko predstavljate, je zavrnitev s strani Cheryl Bradshaw samo še dodatno podžgala ogenj v njem. Skupaj naj bi po lastnih besedah v karieri serijskega morilca pokončal med 50 in 100 ljudi. A da bi razumeli njegova dejanja, se je potrebno vrniti v leto 1943, ko je mehiški Američan prijokal na svet.

V vojski je doživel živčni zlom

Rodney Alcala se je rodil kot Rodrigo Jacques Alcala Buquor v San Antoniu v Texasu. Ko mu je bilo osem let, je njegov oče Raoul Alcala Buquor družino preselil v Mehiko. Tri leta pozneje jih je zapustil, zato se je njegova mati Maria Gutierrez odločila skupaj s svojimi štirimi otroki (dvema sinovoma in dvema hčerama) preseliti v predmestje Los Angelesa. Pri 17 letih se je Rodney pridružil ameriški vojski kot pisarniški uslužbenec, a je leta 1964 doživel živčni zlom, brez dovoljenja zapustil delovno mesto in odštopal iz Fort Bragga do materine hiše. Ta ga je pripeljala nazaj, a ker je vojaški psihiater ugotovil, da ima antisocialno motnjo osebnosti, je bil zaradi zdravstvenih razlogov odpuščen. Med poznejšimi pregledi so različni strokovnjaki psihiatrične stroke ugotovili, da ima več duševnih težav, med drugim tudi narcistično osebnostno motnjo, mejne motnje osebnosti in maligne narcistične osebnostne motnje s psihopatijo in spolnim sadizmom.

A to ne pomeni, da je bil Alcala neumen. Prav nasprotno, njegov inteligenčni kvocient (IQ) je znašal kar 135, zato se je brez večjih težav vpisal na šolo UCLA za likovno umetnost. A stil je za razliko od vrstnikov uporabljal v drugačne, precej bolj zločinske namene. Kot večina serijskih morilcev, je imel tudi Rodney Alcala svoj značilen slog mučenja žrtev. Njegov podpis so bili pretepi, ugrizi, posilstva in davljenje (žrtve je pogosto zadušil do nezavesti in počakal, da so ponovno prišle k sebi ter jih nato ponovno začel dušiti). Pri prvem poskusu, ki je znan policijskim oblastem, je bil uspešen samo pri dveh delih podpisa: žrtev je bila Tali Shapiro, osemletna deklica, ki jo je leta 1968 zvabil v svoje stanovanje v Hollywoodu in jo brutalno posilil ter pretepel.

Prvič je uspel pobegniti

Tali je komajda preživela; življenje ji je rešil mimovozeči motorist, ki je videl, kako je Alcala deklico zvlekel k sebi domov. Poklical je policijo in namignil, da je morda prišlo do ugrabitve. Ko je policija prišla na kraj dogodka in vdrla v stanovanje, so na tleh našli nezavestno, a živo Tali, ki jo je Rodney pretepel s kovinsko palico, ko je slišal sirene, pa je še pravočasno pobegnil in tako več naslednjih let preživel kot ubežnik. Preselil se je v New York in začel uporabljati lažno ime John Berger, pod katerim se je vpisal v filmsko šolo na univerzi v New Yorku, kjer je (kako ironično) študiral pod mentorstvom Romana Polanskega.

Leta 1971 je dobil službo svetovalca v mladinskem umetniškem taboru v New Hampshiru, kjer se je predstavil z nekoliko spremenjenim imenom John Burger. Junija istega leta so 23-letno stevardeso Cornelio Michel Crilley našli posiljeno in zadavljeno v njenem stanovanju na Manhattnu. Njen umor je ostal nepojasnjen vse do leta 2011, ko so ga povezali z DNK brisi Rodneyja Alcale. Po pobegu s kraja zločina v primeru Tali Shapiro ga je FBI v začetku leta 1971 uvrstil na seznam desetih najbolj iskanih ubežnikov. Nekaj mesecev pozneje sta dva otroka, ki sta sodelovala na otroškem taboru, opazila njegovo fotografijo na plakatu FBI na pošti in policijo nemudoma obvestila, da poznata gospoda s slike. Alcalo so aretirali in ga izročili kalifornijskim kolegom. A Talijina družina je zavrnila prošnjo, da bi hčerka pričala na sojenju proti svojemu mučitelju. Ker ga brez izjave primarne žrtve niso mogli obtožiti posilstva in poskusa umora, so ga bili tožilci prisiljeni obotožiti veliko blažjega zločina – fizičnega napada.

Po sedemnajstih mesecih zapora je bil Alcala pogojno izpuščen, saj naj bi kazal vse znake poboljšanja. A le slaba dva meseca po izpustitvi je ponovno pristal za rešetkami zaradi napada na 13-letno dekle, ki je v sodnih spisih zabeležena kot Julie J. Po njenih besedah naj bi samo sprejela prijazno ponudbo prevoza v šolo, a jo je šofer kmalu zatem napadel. Tudi v drugo je Alcala v zaporu preživel veliko manj časa, kot bi moral, saj je bil leta 1977 po dveh letih za zapahi ponovno pogojno izpuščen. Tokrat je njegov losangeleški skrbik pogojnega programa sprejel neobičajno odločitev in ponovnemu obsojencu dovolil odpotovati v New York, saj je izrazil željo, da bi obiskal sorodnike. Preiskovalci starih nerešenih primerov zločinov v New Yorku verjamejo, da je le teden dni po prihodu na Manhattan Alcala umoril Ellen Jane Hover, 23-letno hčerko lastnika priljubljenega hollywoodskega nočnega kluba Ciro's. Njene posmrtne ostanke so našli zakopane na območju Rockefeller Estate v Westchester Countyju.

Žrtvam je lagal, da je modni fotograf

Leta 1978 se je Alcala za kratek čas zaposlil kot izdelovalec stavkov za tiskanje oziroma stavec pri dnevnem časopisu Los Angeles Times – tokrat pod svojim pravim imenom. A ker ga je težila resna kriminalna preteklost in je imel precej debelo kazensko kartoteko, je bil ves čas pod drobnogledom preiskovalcev, zato ne čudi, da je čez nekaj mesecev moral ponovno na kratko v zapor – tokrat zaradi nedovoljenega posedovanja marihuane. Sicer pa je čez dan v službi pridno tipkal časopisne stavke, zvečer pa je mlade fante in dekleta prepričeval, da je profesionalni modni fotograf in jih fotografiral za svoj domnevni portfelj. Njegov sodelavec pri Los Angeles Timesu je pozneje povedal, da je Alcala svoje fotografije rad kazal sodelavcem. »Zdelo se mi je nenavadno, a bil sem mlad, zato nisem imel večjih pomislekov,« je povedal. »Ko sem ga vprašal, zakaj je posnel te fotografije, mi je povedal, da so ga njihove mame prosile za to.«

Svoje spomine na fotografiranje z Alcalo je z javnostjo delila tudi ena izmed udeleženk fotografskih terminov iz leta 1978. »Spomnim se, da so bile punce na fotografijah gole, a ker je povedal, da je profesionalni fotograf, sem verjela, da so ljudje na slikah samovoljno postali njegovi modeli,« je povedala. Večina fotografij je bila eksplicitnih in večina ljudi na njih je ostala neidentificiranih. V past Rodneyja Alcale se je ujela tudi 15-letna Monique Hoyt, ki je pozneje povedala, da jo je fotograf po nekaj narejenih fotografijah omamil in jo posilil.

Istega leta je Rodney Alcala sodeloval v televizijskih zmenkarijah in si priboril nesojeni zmenek s Cheryl Bradshaw. Prav njena zavrnitev naj bi močno pripomogla k temu, da je kmalu zatem umoril vsaj tri ženske. »Serijski morilci ne razumejo zavrnitve in tudi Alcala je najbrž ni dobro sprejel,« je pozneje povedal izdelovalec profilov serijskih morilcev Pat Brown. »Prepričani so, da je za vse kriva ženska, da jih je izigrala.« Rodney je nadaljeval tudi z iskanjem žrtev pod pretvezo, da je fotograf in 17-letna Liane Leedom je imela dovolj sreče, da je s fotografskega srečanja z njim odšla nepoškodovana. Kot je povedala pozneje, je, ko ji je pokazal svoj portfelj, opazila nekaj nenavadnega; v njem naj bi bilo poleg posnetkov žensk tudi kar nekaj golih najstniških fantov. Policija je pozneje javno objavila nekaj fotografij iz tega portfelja za pomoč pri identifikaciji žrtev. Do danes so se le redki opogumili in se izpostavili ter razkrili svoje grozljive trenutke s svojim plenilcem.

Dokončno za zapahi

Primer, ki je dokončno prekinil Rodneyev morilski pohod, pa je bila smrt 12-letne Robin Samsoe, ki se je 20. junija leta 1979 s prijatelji družila na plaži Huntington Beach v Kaliforniji, nato pa izginila na poti k učni uri baleta. Njeni prijatelji so preiskovalcem povedali, da jih je na plaži ogovoril tujec in jih vprašal, če si želi kateri posneti profesionalne fotografije. Njegovo vabilo so odklonili in kmalu zatem si je  Robin izposodila prijateljevo kolo ter odhitela na učno uro baleta, na katero pa nikoli ni prispela, saj je na poti izginila. Dvanajst dni pozneje je čuvaj parka na gozdnatem območju blizu vznožja Sierre Madre našel njene posmrtne ostanke, ki so jih divje živali dodobra zmaličile in iznakazile.

Na podlagi razgovorov z Robinimi prijatelji je policija ustvarila fotorobota moškega, ki jih je ogovoril na plaži in Alcalov nekdanji nadzornik pogojnega izpusta je prepoznal njegov obraz. Poleg skice in razkritja Rodneyjeve kriminalne preteklosti je policija v njegovem skladišču v mestu Seattle našla tudi uhane Robin Samsoe, kar je bil dovolj trden dokaz, da so našli storilca. Konec leta 1979 so ga aretirali in priprli brez možnosti plačila varščine. Leta 1980 se je začelo mučno in razmeroma dolgo sojenje. Porota je Rodneyja Alcalo spoznala za krivega umora prve stopnje in ga obsodila na smrtno kazen. Toda kalifornijsko vrhovno sodišče je sodbo razveljavilo s pojasnilom, da naj bi bila porota pristranska in pod vplivom preteklih spolnih zločinov obdolženca.

Že trikrat so ga obsodili na smrt ...

Nato je trajalo je kar šest let, da so njegov primer ponovno vrnili na sodišče. Tudi v drugo ga je leta 1986 spremenjena porota spoznala za krivega umora in ga obsodila na smrt. A tudi ta razsodba se ni obdržala, saj se je Alcalo uspešno pritožil. Deveto okrožno sodišče za pritožbe je leta 2001 poskrbelo za ponovni preobrat v primeru, za kar naj bi bilo po poročanju časopisa LA Weekly »deloma krivo to, da sodnik na ponovnem sojenju ni dovolil priči, da bi podprla trditev obrambe, da je bil nadzornik parka, ki je našel posmrtne ostanke Robin Samsoe v gorah, hipnotiziran s strani policijskih preiskovalcev«.

Leta 2010 se je, kar 31 let po umoru, končno začelo tretje sojenje. V letih, ki jih je preživel v zaporu, je Rodney Alcala v samozaložbi izdal knjigo z naslovom 'You, the Jury' ('Vi, porota') v kateri je zagovarjal svojo nedolžnost v primeru Samsoe. Vročekrvno je izpodbijal brise DNK, ki so jih redno jemali zapornikom za banko dokazov policijske postaje. Alcala je prav tako vložil dve tožbi proti kalifornijskemu kazenskemu sodišču; eno za nesrečen padec v priporu in drugo za zavrnitev njegove prošnje, naj mu uprava zapora zagotovi prehrano z nizko vsebnostjo maščob.

Na presenečenje mnogih je Alcala napovedal, da bo na tretjem sojenju sam svoj odvetnik - čeprav so zahvaljujoč zaporniškim brisom DNK preiskovalci 31 let po umoru Robin Samsoe imeli konkretne dokaze zoper njega tudi v kar štirih različnih umorih iz preteklih desetletij. Tožilstvo je tako leta 2010 te nove obtožbe umorov združilo s primerom mlade Samsoe. Med sojenjem so bili porotniki priča bizarnim situacijam. Rodney Alcala je kot svoj odvetnik z globokim glasom sam sebi postavljal vprašanja (pri čemer se je poimenoval Mr. Alcala), na katera je potem odgovarjal s svojim običajnim tonom.

Seja nenavadnih vprašanj in odgovorov je trajala kar pet ur. Poroti je povedal, da je bil v času umora Robin Samsoe na kmetiji Knott's Berry, ko so ga spraševali o drugih umorih, katerih ga bremeni nova obtožnica, se je delal neumnega, v svojem zaključnem nagovoru pa je uporabil pesem Arla Guthieja. Alcala je preprosto izjavil, da se ne spomni, da bi ubil preostale ženske. Edina druga priča obrambe, psiholog Richard Rappaport, je ponudil pojasnilo, da je njegova blokada spomina enaka kot njegova mejna motnja osebnosti. Na pričakovanje večine je porota Alcalo spoznala za krivega štirih umorov, ki so jih dokazovali brisi DNK, prav tako so ga spoznali za krivega umora Robin Samsoe.

Priča presenečenja pri njegovi obsodilni sodbi je bila Tali Shapiro, dekle, ki jo je Alcala posilil in pretepel pred približno 40 leti. Kot je povedala, se je za pričanje odločila, ker si želi pravice in zadoščenja za 12-letno Robin Samsoe, 18-letno Jill Barcomb, 27-letno Georgio Wixted, 31-letno Charlotte Lamb in 21-letno Jill Parenteau. Sodišče je Alcali ponovno izreklo smrtno kazen – že tretjič. Od takrat so preiskovalci 'serijskega morilca z zmenkarij' uspeli povezati še s številnimi drugimi umori iz preteklosti, vključno z dvema v New Yorku, za katera so ga obsodili leta 2013. Potem ko je bil trikrat obsojen na smrt, je nedavno umrl v bolnišnici blizu kalifornijskega državnega zapora Corcoran naravne smrti star 77 let.