Prav je, da se vsak opis prenovljene stavbe začne s kratko predstavitvijo prostora in časa njenega nastanka. V slikoviti Dravski dolini, ob cesti, ki povezuje mesti Maribor in Dravograd, se je nedaleč od zadnjega mesta na vznožju Kobanskega razvilo naselje Radel. V trinajstem stoletju je dobilo trške pravice in se preimenovalo po tedaj postavljeni dominanti, Marijini cerkvi, v Marijin Hrib ali Marenberg. Tako kot pričajo pisni viri in kažejo stare razglednice, je bilo trško naselje zaradi zavetne lege in drugih naravnih danosti tudi idilično letovišče, ki ga zdaj poznamo pod imenom Radlje, gospodarsko močno in urbanistično urejeno, z vidno hierarhijo objektov po pomenski vrednosti. Med lepimi visokimi hišami in novimi vilami, ki so bile še na prelomu 19. v 20. stoletje zrcalo gos­podarske trdnosti prebivalstva, je na robu naselbinskega središča izstopala mogočna posest z dvema stavbama – monumentalno stanovanjsko hišo in enako mogočnim gos­podarskim poslopjem. Oba objekta, beseda bo v nadaljevanju tekla le o stanovanjski hiši, zdaj obdana s sodobnimi stanovanjskimi zgradbami, bloki in enodružinskimi hišami, sta častitljivo stara in sta del najstarejšega stavbnega tkiva v naselju.

Pol tisočletja dolga zgodovina

V 15. stoletju je bila brežini prilegajoča se kamnita vrhkletna stanovanjska stavba, pokrita s strmo dvokapno streho, zgrajena za domovanje plemiča – grofa, kar kažeta ne samo njena prostornost in tlorisna zasnova, ki se v pritličju približa zasnovam kmečkih hiš z veliko vežo v sredini, ampak tudi zelo kakovostna tehnika gradnje, ki so jo tedaj uporabljali le za gradnjo stavb v lasti najvišje plasti prebivalstva. Kamniti zidovi stavbnega ovoja, v nadstropju so debeli meter in več, so na južni, čelni fasadi utrjeni z zunanjimi oporniki, obočna polja v pritličju so oblikovana banjasto in grebenasto, lesene strop­ne konstrukcije so masivne, tlaki in not­ranje stopnice pa so bili izdelani iz lesenega gradiva.
V dolgem življenju stavbe je bila izvorna tlorisna zasnova, z vstopno vežo, kuhinjo in drugimi gospodinjskimi in gospodarskimi prostori v pritličju ter prostori za bivanje in druženje v nadstropju – etaži povezujejo strme lesene stopnice na skrajnem zgornjem robu tlorisne zasnove –, večkrat preoblikovana. V sozvočju z razvojem in željami menjajočih se lastnikov. V 17. stoletju so povečali okenske odprtine in polepšali notranjost po tedaj uveljavljenih baročnih merilih lepega, leta 1810 so dodali balkon na čelni fasadi, leta 1905 so zelo strmi strehi zmanjšali naklon.

V začetku 19. stoletja so prvo nadstropje namenili za šolo z učilnicami. Učenci so stavbo zapustili leta 1890 in z novim lastništvom, posest je kupila prababica današnjega gospodarja Edija Korata, so ji vrnili izvorno stanovanjsko uporabnost.

V času rojstva današnjega lastnika, v sredini prejšnjega stoletja, je družina živela v pritlič­ju dvora, v nadstropju pa so se menjavali podnajemniki. Ti so z novimi predelnimi stenami velike sobe spremenili v majhna stanovanja skupnimi zunanjimi, še izvornimi sanitarijami. Nove prostore so modno preoblikovali z novimi ometi in beleži in na lesene tlake položenimi talnimi oblogami iz novih umetnih snovi – plastičnih mas in sintetičnih vlaken. V tem času je popustilo tudi vzdrževanje, zamakala je streha in v začetku našega stoletja je bila podoba celote vse prej kot navdušujoča.

Vrnitev v rojstno hišo

Pred nekaj leti so v stari, slabo vzdrževani in od zoba časa poškodovani hiši stekla prenovitvena dela. Novi lastnik Edi Korat se je odločil, da zapusti novo stanovanjsko hišo in se vrne v stavbo, na katero ga vežejo vse sanje, iskanja in številna občutenja iz zgodnjega otroštva. Pripoveduje, da je bila želja po življenju v stavbi, ki je v naselju poznana pod imenom Rožni dvor, tako močna, da o denarju in času, potrebnem za prenovo, sploh ni razmišljal. Na srečo v stoletjih izpeljane spremembe niso poškodovale konstrukcije in njene notranje razporeditve do stopnje nerazpoznavnosti ali uničenja izvornega. Še več, štiri stoletja staro stavbo odlikujeta izjem­no domišljena konstrukcija in kakovostna gradnja, tako da je ni bilo treba dodat­no statično utrditi in tudi toplotna izolacija stavbnega ovoja, devetdeset in več centimet­rov debelih sten, ni bila potrebna. Zaradi odlične postavitve v prostor, na trden skalnati teren v naklonu, v stenah nikoli ni bilo preveč vlage, tako da je v procesu popravil odpadla tudi zahtevna nova zaščita pred talno vlago. Edini ukrep v boju z vlago v stavbni konstrukciji je bila zaščita severne stene pred namakanjem z meteorno vodo. Namesto navadnega so uporabili sušilni omet.

Dragocenost nekdanjih soban

V prvem koraku prenove so bila vsa dela usmerjena v previdno odstranjevanje vsega dodanega – predelnih sten in debelih plasti ometov, ki so prekrivale stene in strope v nadstropju. Lastnik pripoveduje, da je za odstranjevanje ometa z lesene stropne konstrukcije v največji in nekoč najimenitnejši sobi porabil več kot tristo ur. Trud je bil poplačan z lepim novim videzom starega stropa, posebej pa ga je med odstranjevanjem odpadajočih plasti ometov in barv razveselilo razkritje imenitne baročne poslikave iz 17. stoletja. Žal pa je bila tako poškodovana, da njena restavracija ni bila več mogoča. Restavrirati jim je uspelo le nekaj odkruškov, ki kažejo na nekdanjo visoko kulturo bivanja grofov, tedaj v trgu pomembnih in eminent­nih prebivalcev. Vzorec vrtnice, sestavni del poslikave malega salona, poimenovanega salon vrtnic, poleg cvetočih grmov, ki so se nekoč in se še vedno bohotijo na vrtu okrog hiše, razkrije tudi izvor poimenovanja posesti Rožni dvor. Na srečo so zadnji uporabniki nove plastične obloge na lesene tlake samo položili, zato je bila odstranitev preprosta, pa tudi večjih poškodb na sicer od stoletnih korakov zglajenih lesenih podnicah ni bilo. Tudi staro stavbno pohištvo je bilo dobro ohranjeno in so ga le popravili. Stara maces­nova okenska krila sicer ne tesnijo popolnoma, ampak naravna izmenjava zraka v prostorih je prav dobrodošla.

Čeprav je v pritličju in delu prvega nadstrop­ja razpeljano novo centralno ogrevanje, sta osrednja bivalna prostora brez z njo povezanih grelnih teles. Oba salona ogrevata litoželezna in lončena peč na trdna goriva. Brez prasketanja drv in vonja po gorenju lesa v restavriranih in s starim pohištvom opremljenih prostorih ni mogoče doseči popolnega občutenja preteklosti, razlaga lastnik. Ker kakovostnega starega pohištva v hiši že dolgo ni bilo več, opremo prostorov sestavljajo izbrani stari elementi, kupljeni v starinarnicah. V 19. stoletju in v prvih deset­letjih prejšnjega je bilo izdelano za domove visokega sloja, za dvorce in mestne hiše. Večino pohištva v prvem nadstropju Rožnega dvora (veliki salon, salon vrtnic, spalnica in kopalnica) zaznamujeta stilni oznaki bidermajer in alt deutsch.

Obnova stavbne zunanjosti

Vzporedno s restavriranjem prostorov v prvem nadstropju in pritličju, prenova slednjega še ni čisto končana, so izdelali novo streho – leseno konstrukcijo so rekonstruirali, obnovili omete, okrasno poslikavo okrog fasadnih odprtin in popravili vse poškodovane lesene (balkon) in kamnite (portal) stavbne dele. Rožni dvor je bil skupaj z mogočnim gospodarskim poslopjem že zdavnaj razglašen za spomenik nepremične kulturne dediščine in le ozaveščenemu lastniku, ki je marsikaj opravil sam – čeprav je opaziti nekaj odpravljivih spodrsljajev (način barvanja notranjih ometov) –, gre zahvala, da njegova podoba ni enaka množici slabo ohranjenih in propadajočih enako ovrednotenih in zavarovanih objektov.