DL: Matic Vidic - Misijonar med dolenjskimi Romi

1.1.2024 | 17:30

Na romanju z Romi (Foto: osebni arhiv M. V.)

Videti v vsakem človeku dobro in mu pomagati po svojih močeh je življenjsko vodilo 36-letnega Novomeščana Matica Vidica, prof. filozofije in univ. dipl. teologa. Zadnjih sedem let je zaposlen kot pastoralni asistent Vojaškega vikariata v Slovenski vojski, v Škofiji Novo mesto je stalni diakon, že pet let pa se prostovoljno ukvarja tudi z dolenjskimi Romi. Je tudi specializant logoterapije, pred časom pa se je s podjetjem Svetilnik podal na samostojno podjetniško pot.

Pri naštevanju vseh funkcij in vlog, ki jih Matic Vidic opravlja v življenju, ne gre pozabiti še na dve: je tudi dober mož ženi Petri in oče sinu Izaku, a najprej prvo in potem drugo, poudari. Zagovarja namreč, da šele mož in žena, ki ju povezujeta ljubezen in lep odnos, lahko postaneta dobra starša. Vrednot, ki jih želita dati otroku, ne učita, ampak živita.

Matic Vidic se za pristno družinsko življenje trudi vsak dan – z dejanji, kajti le lepe besede niso dovolj. To zagovarja tudi sicer pri svojem delu in mogoče se v tem skriva ključ njegove uspešnosti.

Kako ste kot mlad fant, ki si je menda celo želel postati duhovnik, pristali v vojaškem poklicu?

»Klic za duhovniški poklic je bil pri meni zelo jasen in glasen, vendar ni bil združljiv z ljubeznijo do dekleta in zdajšnje žene Petre, s katero sva skupaj 18 let, od tega deset let poročena. Danes ta klic razberem drugače – kot klic k mašništvu oz. služenju na poseben način, in verjetno sem zato zdaj že leto dni stalni diakon – posvečen služabnik Katoliške cerkve. V novomeški škofiji sva le dva, jaz pa sem celo najmlajši diakon v Sloveniji.

No, med študijem in po njem sem se nekaj let ukvarjal s podjetništvom in tudi s politiko, bil sem celo županski kandidat v mestni občini. Potem je prišlo obdobje samospraševanja, kaj je moj smisel: hlastanje po denarju, slavi in moči ali kaj drugega. Po enoletnem iskanju samega sebe sem pristal v Slovenski vojski kot pastoralni asistent, zadolžen za duhovno oskrbo vojakov.«

Kako je videti ta služba, kaj je vaša naloga?

Matic Vidic spodbuja Rome h krščanskemu življenju. (Foto: osebni arhiv M. V.)

»Že sedmo leto skrbim za duhovno oskrbo okoli osemsto vojakov v Vojašnici Franca Uršiča Novo mesto in v Vojašnici Jerneja Molana Cerklje ob Krki. Pastoralni asistent vojakov je zame najlepša mogoča služba v življenju: doživeta, čudovita. Gre za posebno delo – srečujem se s pripadniki v različnih stiskah in jim pomagam iz težav in frustracij, s Katoliško cerkvijo pa sem jih pripravljal tudi na zakramente ter jih v zadnjem letu kot diakon poročal in krščeval. Moja naloga je biti pripadniku najboljši prijatelj, ta pa mu vedno stoji ob strani. Zato sem bil z vojaki na terenu, kjer so pač bili: na urjenjih, usposabljanjih, z njimi sem prehodil vse gore, smučal, plezal, tudi zmrzoval v snegu. Na splošno lahko rečem, da gre za napore prek človeških zmožnosti, in vojake premalo cenimo. S pripadniki sem bil v lepih in najtežjih trenutkih. Vsi te seveda ne potrebujejo in tudi ne odobravajo, a mnogi te, in tudi poveljniški kader me želi imeti ob sebi. Po svoji nalogi sem svetovalec poveljnika vojašnice za etična in moralna vprašanja.«

Pa vendar to sanjsko službo konec leta zapuščate, tudi za to, da se boste lahko med drugim bolj posvetili romski problematiki. Rome poznate od majhnih nog, saj ste doma blizu romskega naselja Žabjak, a danes nanje gledate drugače kot nekoč. Kako in zakaj je prišlo do te spremembe?

»Zgodba z Romi traja že dlje časa. Začelo se je pravzaprav s sovraštvom in strahom, saj sem imel sam negativno izkušnjo, ko sta me napadla dva mlada Roma. Potem sem se odločil trenirati borilne veščine, da jim bom kos, a nato sem pomislil, na kakšno raven sem šel. Pa vendar nisem več mogel le gledati, kako živijo v revščini in kriminalu, in začelo se je s smetmi. Teh je bilo polno na poti od trgovskega središča v Bršljinu do romskega naselja Žabjek in zelo so me motile. Namesto da bi zjutraj molil hvalnice, sem bil jezen zaradi smeti. Ko sem vsak dan šel na sprehod s psom, sem jih začel pobirati. Najprej sam, nato pa sem nekega dne rekel nekemu Romu, ali ne bi smeti raje odvrgel v kanto, in sem še njih začel vabiti k pomoči. Danes tu ni smeti. Do Romov sem pristopil s spoštovanjem, ki edino nosi v sebi ljubezen, in rezultati so tu.«

Kako ste si pridobili zaupanje Romov, kako so vas spustili medse? Je bilo lažje v vojaški uniformi?

»Bilo je težko, počasi sem se jim približal in tudi uniforma je pomagala – policijske na marajo, ker jih policisti običajno kaznujejo. Vojaško pa spoštujejo. Sicer pa mi je pri tem, da sem kot 'civil' nekako lažje prišel med Rome, pomagal zdajšnji vikar novomeške škofije, koordinator za romsko pastoralo Peter Kokotec, ki me je povabil na tridnevno romanje z Romi na Brezje. Odprl se mi je nov svet; zlasti so se me dotaknili otroci. So zelo ranjeni, zlorabljeni, polni strahu, z uničeno samopodobo. Največkrat so le orodje za dosego cilja, da družina dobi finančno podporo. Takrat sem spoznal, da se ne morem in ne smem umakniti, da me Romi potrebujejo in da jim lahko pomagam.«

Postali ste pravzaprav misijonar med Romi.

»Večkrat sem bil kritičen do Katoliške cerkve, zakaj naše duhovnike pošilja v misijone v Afriko in druge daljne dežele, ko pa imamo dovolj dela doma, ko imamo pred nosom ravno tako ljudi, ki so potrebni pomoči, ki nimajo svojega dušnega pastirja. Ampak ali imam pravico to očitati drugim, če sam ne storim ničesar? Takrat sem se odločil, začutil sem božji klic, da nekaj naredim. Z Romi smo začeli tkati odnose in proces 'ovohavanja' je bil poln nezaupanja. Bilo je težko. Na začetku sem vedno molil in skoraj jokal, preden sem šel k njim v naselje. Nikoli ne veš, kaj se ti tam lahko zgodi. A je bilo vsakič lažje in danes sem v vsaki hiši dobrodošel. Iskal sem skupne točke, kjer je v središču Bog, saj ranjene romske duše lahko pozdravi le vera. Začel sem s postavljanjem jaslic v naselju, imeli smo obdarovanje za Miklavža. Nosili smo kip Marije, pripravili smo polnočnico. Videl sem, da ne vedo veliko o veri – niti tega ne, da je Jezus Marijin sin. In odločil sem se za uvedbo verouka.«

So kakšni sadovi že vidni?

»So. Za miklavževanje se zbere že 400 otrok. Sprva sem imel 20 veroukarjev, danes jih imam že med 30 in 50 v dveh starostnih skupinah: prvo obiskujejo otroci, stari do deset let, drugo med 10 in 16 let. Letos jih je šlo 15 k obhajilu, 12 k birmi, 25 sem jih krstil. Krst je zanje največji praznik, takrat pripravijo glavno slavje, tudi če se zanj zadolžijo in denar leta vračajo z oderuškimi obrestmi. Za veliki šmaren smo imeli procesijo in povezali sta se obe naselji, Žabjek in Brezje, kar je velik uspeh. Nisem pa še dočakal romske poroke, ampak gotovo jo bom v tej generaciji.

Pri verouku ne gre za tako religiozen pouk, ampak veliko pojemo, učim jih spoštovanja in deset božjih zapovedi, skratka, vcepljam jim v glavo osnovne civilizacijske etične in moralne norme. Posebno poslanstvo vidim pri ukvarjanju z mladino od 15 let naprej, ki ostane pozabljena, in pri njih je zelo prisotna bivanjska praznota. Ne hodijo v šolo, nič ne delajo in tako imajo čas za nesmiselne stvari: drogo, kriminal …«

Matic Vidic: »Med Rome sem šel, da bi jih spremenil, a sem spremenil sebe.« (Foto: L. M.)

Pred romskimi otroci gotovo ni svetle prihodnosti, če ne bodo izbrali poti izobraževanja, pri čemer pa jih starši ne podpirajo. Kako jih spodbujate za obiskovanje šole – njih in starše?

»Zavedam se, da brez izobrazbe ne bo napredka. Starše vprašam, ali si želijo, da bi njihovi otroci živeli bolje od njih. Odgovor je jasen. Vsi smo se pripravljeni spremeniti zaradi svojih otrok, ki so nam najvišja vrednota. Romskim staršem sem npr. obljubil prevoz otrok v šolo in to izpolnil. 12 srednješolcev vsak dan v šolo in nazaj vozi Rom Giani Stojanovič. Voznika plačujem na roke, denar zbiram sam, enkrat plača škof, drugič karitas, tretjič dobrotniki. Najem kombija je financirala Malteška viteška pomoč Slovenije, zdaj pa je aktivno pristopila tudi Mestna občina Novo mesto, ki je uvidela, da je to prava pot. Gremo korak za korakom, dobro sodelujem tudi z DRPD Novo mesto.«

Romom pomagate tudi pri zaposlitvi. Ste uspešni?

»Izobraževanje je del poti, kaj pa potem? Še tisti redki Romi, ki bi radi delali in se spremenili, težko dobijo službo. Podjetja jih nočejo zaposliti. Res pa je tudi, da Romom socialna podpora, s katero brez dela dobijo dovolj denarja, vzame odgovornost, ta pa dostojanstvo in človečnost. In če že imajo matere svojo vlogo v družini, pa očetje ne prispevajo ničesar in njihova zaposlitev je edina rešitev.

Moja naloga je ustvarjati svetilnike in zglede, ki vlečejo. Po novem letu želim s pomočjo novomeške občine začeti podjetniški inkubator v Komunali: da bi se vsaj tri mesece tu Romi zaposlili in priučili nekih osnovnih veščin, delovnih navad, da bi potem lažje dobili službo drugod. Dvema sem že omogočil službo na Komunali, eden je šel potem delat v zasebno podjetje. Po zgledu dveh se jih je javilo še deset, ki bi radi delali. Tudi sami so spoznali, da je čas za spremembe. A treba jih je vseskozi spodbujati in motivirati, kajti vedeti je treba, da je izhodišče Romov vsaj deset stopnic nižje kot vsakega izmed nas – so zlorabljeni, ranjeni, depresivni, zanemarjeni, skratka, gre za najtežje oblike frustracij, ki jih ima lahko človek. Ko sem bil službeno nekaj mesecev odsoten, je eden izmed zaposlenih obupal in mi je pozneje rekel: 'Ne morem, bom le cigan.' A treba je vztrajati, in ko pridemo do kritične mase, torej ko bo 15 odstotkov moških zaposlenih, se bo zgodil neki premik.«

Delate v dveh novomeških romskih naseljih: v Brezju in Žabjeku. Gotovo bi vas potrebovali še kje.

»Imam dekret škofa, po katerem sem zadolžen, da skrbim za pastoralo Romov v teh naseljih. Razni prostovoljci in nevladne organizacije me kličejo tudi od drugod in prosijo za sodelovanje. Rad pridem in kaj razložim, povem izkušnje, a za zdaj več ne zmorem. Vse za Rome delam prostovoljno, ker le tako lahko delaš s srcem – o tem sem prepričan.«

V dolenjskem okolju zlasti v zadnjem času vre zaradi romske problematike. Je sožitje z Romi sploh mogoče? Kdo je do koga nestrpen: 'civili' do Romov ali nasprotno?

»Sožitje je mogoče, sam s svojim delom sem dokaz za to, ampak treba je živeti ljubezen. Sožitje je namreč le tam, kjer je spoštovanje, kjer je strpnost, to pa je v ljubezni, ker gre le pri tem čustvu za enakovreden odnos. Seveda se morajo spremeniti tudi Romi, a tudi njih ne gre vseh metati v isti koš. Pri spremembi zakonodaje, ki je seveda potrebna, kličem k takim spremembam, ki bodo tistim Romom, ki kažejo zanimanje za integracijo, službo itn., to omogočile. Menim pa, da s kaznovanjem in z jemanjem pravic lahko le še dodatno poglobimo sovražni odnos z njimi.«

Vam pri vašem delu z Romi pomaga tudi logoterapija, ki vam predstavlja nov poklicni in osebni izziv? Kdo se obrača na vas?

»Vse delo, ki sem ga opravljal v vojski in pri delu z Romi, me je krepilo ter mi spodbudilo željo in potrebo, da izpopolnim svoje strokovno znanje pri pomoči drugemu. Zato sem vpisal specializacijo, študij logoterapije – to je posebna vrsta psihologije, ki v človeku išče smisel in zato zdravi. Čutim, da je moje poslanstvo, da pomagam ljudem pri reševanju njihovih življenj, in predvsem pri tem, da niso žalostni. Takih ljudi pa je žal ogromno. Zato tudi s koncem leta zapuščam vojsko ter se kot terapevt posvečam ljudem v stiski in zakonskim parom, ki potrebujejo pomoč. Čeprav bi si želel, da bi bilo klientov malo, so časi taki, da jih je vedno več. Ljudje smo namreč postali preveč zagledani sami vase in v svoje težave ter ne vidimo drugega. Usmerjenost vase pa je največji strup človeku, sam sebe lahko najbolj uničim. Ampak na svetu sem, da ljubim, in ne, da sem ljubljen. Ljubljen sem že.«

Kak pristop ste ubrali pri svetovanju v svojem podjetju s pomenljivim naslovom Svetilnik?

»Moja specifika je v tem, da imam zelo vojaški pristop: sprememb ni brez reda in discipline, kar je izginilo iz naših življenj in vzgoje. Pri mojih terapijah ni dovolj le pogovor, treba je delati in garati. Pogovor je katarza, potem pa pride na vrsto delo. Klienti, stari povprečno od 35 do 55 let, vedno dobijo domačo nalogo, kajti le vsak sam je tisti, ki vpelje spremembe v svoje življenje, nihče drug jih ne more namesto njega. Pogosto jih pošljem v dom starejših občanov ali jih usmerim v prostovoljstvo, da nekomu pomagajo, skratka, odmik od samega sebe je začetek procesa ozdravljenja, pa naj bo to žalovanje, depresija ali slab partnerski odnos. Skupni imenovalec mojih klientov je bivanjska praznota – ker se je vse vedno vrtelo okrog mojih potreb in želja, ne pa, kaj lahko drugemu lepega podarim, naredim. Danes se ukvarjamo z nalogo udobja: imeti se fajn, se zabavati, potovati, malo delati in dobro služiti, menjati partnerje … Zato gre kritika vsem influencarjem, ki naše mlade zastrupljajo z napačnimi vrednotami. Zanimivo je, da od terapevtskih pogovorov nisem nikoli utrujen. Vedno dobim še dodatno moč, ker vidim, kako lahko spreminjamo življenje na boljše.«

Ste zgled dobrega kristjana, ki svoje vere v nasprotju z večino v javnosti ne skrivate, ampak jo živite. Kako vam v življenju in pri delu pomaga krščanska vera?

»Vera rešuje, kajti veren človek ve, da je ljubljen. Jaz vem, da me Bog ljubi, da vse dela iz ljubezni, tudi če me kdaj tepe, me tako usmerja na pravo pot. Zato se nimam česa bati. Po velikem petku pride vstajenje in vem, da bo na koncu vse v redu. Večina klientov, ki pridejo k meni, ni verna. Sem pionir pastoralne logoterapije, ki vnašam in razvijam – kjer je seveda želja po veri – tudi verski vidik. Ne vsiljujem jim ga, le ponudim, kjer je možnost, ker je lažje reševati stvari, ko ima trpljenje smisel. Če ne osmislimo trpljenja, tudi življenja ne moremo, saj 70 odstotkov življenja trpimo. Pa ta odstotek še povečujemo, v tem smo res odlični. Tradicija in vera, ki je obstala nekaj tisoč let, torej imata smisel, saj sta preizkušeni model za človeka, da lažje preživi. Zato ni naključje, da so v našo družbo vpeljali zasramovanje vere in tradicionalnega življenja, saj je sram najmočnejše čustvo, ki najbolj prizadene človeka. S tem se dela velika škoda.«

Članek je bil objavljen v novembrski tiskani številki Dolenjskega lista

Lidija Markelj