Italija se je ob koncu prve svetovne vojne znašla v zelo slabem finančnem in gospodarskem položaju. Čeprav je bila med zmagovalnimi silami, je imela velike človeške in materialne izgube. Prevladoval je občutek, da je med vojno dala veliko več, kot je dobila nazaj.
Ob koncu vojne je sicer zasedla obljubljena ozemlja iz Londonskega memoranduma, tudi slovensko Primorsko in del Notranjske. A na mirovni konferenci v Parizu vseeno ni dobila vsega, kar si je želela.
Tik po vojni je torej Italija imela ogromne dolgove, znotraj države so bile velike socialne razlike med prebivalstvom, mnogo je bilo sestradanih ljudi. Obljubljene redistribucije bogastva ni bilo in na delavskem severu države so pod vplivom revolucionarnega vrenja v Evropi in Rusiji delavci ustanavljali sovjete. Levica je bila razslojena, desnica neenotna in kar ponujala se je možnost za organiziranje stranke, ki bo zagotovila red in mir.
Nemiri, nestabilnost in neučinkovitost državnega aparata so spodbudili nastanek in razcvet fašizma, v prispevku Slovenci v Italiji v Slovenski novejši zgodovini zapiše zgodovinarka Milica Kacin Wohinz. 23. marca 1919 je nekdanji urednik socialističnega časopisa Avanti Benito Mussolini v Milanu ustanovil gibanje Fascio combattimento, ki je, organizirano v akcijske čete – squadri d´azione – in ob finančni pomoči veleposestnikov in industrialcev, takoj prešlo v ofenzivo proti socialističnim institucijam in stavkajočim delavcem.
"Fašizem je pomenil rešilno bilko za tiste, ki so z grozo gledali širitev socialističnih idej," v pogovoru Središča za javno zgodovino pri Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izpostavi zgodovinar Borut Klabjan iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.
Manjšina postane tarča za sproščanje frustracij
Fašistična moč je rasla zlasti na ulici. Tudi v Trstu v tem času kot drugje po Italiji vlada veliko nezadovoljstvo. Slovenska in hrvaška manjšina postaneta priročni tarči za sproščanje frustracij, ki jih dopuščajo tudi same oblasti. Julija 1920 v enem izmed teh nasilnih pohodov po mestu fašisti kot primarno tarčo izberejo stavbo slovenskega Narodnega doma, ki je predstavljala kraj združevanja in ponosa Slovencev v Trstu. Od nje ostane zgolj ožgana lupina. Policija ni posredovala, oblast pa je tudi sicer dopuščala take uničevalske pohode nad imetje pripadnikov narodnih manjšin.
"Požig Narodnega doma, ki je dokaz, da lahko fašistične skvadre naredijo veliko akcijo, ki nosi večji pomen," te dogodke v širši kontekst postavi zgodovinar Gorazd Bajc iz Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Po njegovih besedah je tržaška epizoda za Mussolinija odskočna deska, saj pokaže, da lahko s svojimi ljudmi izvede akcijo. "Vladala je mentaliteta od besed k dejanjem."
Napad na Narodni dom je začetek uspeha fašističnega gibanja v Trstu. Ljudje so se mu množično priključili. Vpis v fašistično stranko je narasel in zgodovinar Klabjan opiše, da je leta 1921 imela tržaška sekcija že več kot 14.000 članov. To je več kot dvakrat toliko drugo najbolj fašistično mesto Ferrara s 7000 člani. "Odločnost in nasilje tržaškega obmejnega fašizma ima torej uspeh med ljudmi, ki so si očitno želeli uničenje drugega, da bi s tem rešili lastne težave," je dodal.
28. 10. 1922 so črnosrajčniki v Rimu zahtevali oblast za Mussolinija
Leto 1922 je prelomno za Italijo. "Gospodarska kriza je bila na vrhuncu, brezposelnost velika in julija 1922 so fašisti zlomili še splošno delavsko stavko," v delu Kriza - Svet in Slovenci od prve svetovne vojne do sredine tridesetih let orišeta zgodovinarja Dušan Nećak in Božo Repe. Program Mussolinijeve stranke je bil privlačen zlasti za drobno buržoazijo, ki si je želela reda in miru. Število članov fašistične stranke se je hitro povečevalo.
Mussolini se je zavedal svoje moči in sklical fašistično zborovanje v Neaplju. Svojih več tisoč privržencev je pozval, naj 28. oktobra krenejo na Rim, kjer bodo prevzeli vlado. Zaradi hudega pritiska je kralj Viktor Emanuel III. 30. oktobra Mussoliniju izročil mandat za sestavo vlade. Začelo se je fašistično razdobje italijanske zgodovine.
Čeprav se ni loteval spreminjanja monarhije ali ustave, je Mussolini v nekaj letih tudi s fizičnim terorjem uveljavil vlado ena stranke. Glava država je bil sicer kralj, ki je imenoval predsednika vlade, toda ta je imel vso oblast, celo zakonodajno, saj lahko izdajal odloke z zakonsko veljavo. Fašisti so na volitvah leta 1924 dobili le nekaj več glasov kot antifašistična koalicija demokratičnih strank, toda Mussolini je volilno zakonodajo spremenil tako, da je tisti stranki, ki je na volitvah dobila relativno večino, pripadlo 2/3 poslanskih sedežev v parlamentu.
"V letu volitev so fašisti ubili socialističnega poslanca Giacoma Matteottija, odločnega antifašista, in opozicija je to izrabila kot povod za izstop iz parlamenta. Pričakovala je, da bo fašizem na tak način hitro razpadel. Zgodilo pa se je ravno obratno," zapišeta Nećak in Repe. V letih 1925 in 1926 so fašisti razbili vse druge stranke in kot nekakšen posrednik med kraljem in ljudstvom je bila postavljena samo fašistična stranka. Vso oblast v državi je dobil voditelj stranke Benito Mussolini.
Skupne značilnosti avtoritarnih totalitarnih režimov v Evropi
Kako je Mussoliniju in fašistom to uspelo? "Soodgovornost prihoda Mussolinija na oblast je večplastna," poudarja zgodovinar Gorazd Bajc, ki je skupaj z Borutom Klabjanom pred kratkim izdal obsežno monografijo o požigu Narodnega doma v Trstu. Danes vemo, da bi lahko italijanske oblasti z vojsko fašistični prevzem oblasti preprečile. A tega ne storijo. V italijanski vojski in mornarici je po Bajčevih besedah namreč kar nekaj ljudi na pomembnih položajih, ki podpirajo fašizem. "Kar nekaj predsednikov italijanskih vlad je koketiralo z Mussolinijem, prav tako predstavniki pomembne industrije, kjer je prav tako vladal strah pred boljševizmom. Tako so občasno celo posojali tovorna vozila, da so odpeljali skvadriste na kakšne akcije," doda. Prav tako so ljudje v tistem času potrebovali jasne odgovore, pa čeprav so bili Mussolinijevi propagandni in populistični.
Po prvi svetovni vojni smo priča paradoksu – zmagovalke so države, ki imajo neki demokratični politični sistem in videti je, da bi se ta sistem lahko uveljavil po tej novi Evropi. A Bajc spomni, da se od konca prve svetovne vojne do začetka druge svetovne vojne v večini držav po Evropi vzpostavijo avtoritativni režimi ali diktature. Skupne značilnosti avtoritarnih totalitarnih režimov v Evropi v tem času so enostrankarski sistem, vodja ima vedno prav, kult osebnosti, nasilje, tajna politična policija, cenzura, ki privede do samocenzure.
Veljati začne prepoved rabe slovenskega jezika, ukinjajo se slovenske šole, izganja se nezaželene ljudi. Slovenska manjšina doživlja nasilno asimilacijo, poitalijančevali so jim imena in priimke. "Treba je zamašiti 'barbarska vrata' in tistim, ki žive na tej strani meje, pokazati vso moč italijanskega naroda," lahko beremo v memorandumu, ki so ga sekretarji Trsta, Gorice, Polja, Zadra in Reke junija 1927 poslali Mussoliniju.
Politika, ki je delovala raznarodovalno in nasilno, je izzvala protifašistične akcije ter delovanje protifašističnih skupin. Mladi pripadniki slovanskih manjšin so v ilegali ustanovili društvo TIGR in v času, ko je ves svet namerno mižal pred dogajanjem v Italiji, začeli organizirati odpor proti fašizmu.
Italija po vojni ni obračunala s fašizmom
20-letno obdobje fašistične vladavine se konča med drugo svetovno vojno. S porazom Mussolinija in njegovega režima leta 1943 je fašistična država kot sistem uničena. A po vojni Italija ni obračunala s fašizmom na način, kot je z nacizmom to storila Nemčija. In posledice tega so vidne tudi danes.
Zavezniki so po besedah zgodovinarja Bajca med vojno dobro vedeli, da bo treba z marsikom na tem območju sobivati. "Italijanskega Nürnberga ni. Po vojni se tako spet začne počasi razvijati neofašistična stranka, saj je vladajoča krščanska demokracija za trdno vladavino in nekoga, ki bo kdaj opravil tudi kakšen umazan posel, potrebovala skrajno desnico," pojasni.
Borut Klabjan pa doda, da defašistizacije ni bilo, ker je bila leta 1946 razglašena amnestija za vse pretekle zločine: "Ta velja veliko bolj za fašiste kot za antifašiste, saj je po letu 1948 in zmagi krščanske demokracije vzpostavljenih kup manjših procesov, kjer so se fašisti zlahka izognili sojenju ali pa so po zaprtju zbežali iz zaporov ter se zatekli v Španijo pod Francom ali Argentino." Večkrat pa so se sodišča osredotočila na sojenje nekdanjim partizanom, ki so prav tako morali bežati v Sovjetsko zvezo, Češkslovaško. "Nemalokrat so sodili isti sodniki, ki so svojo kariero oblikovali že v fašistični strukturi. Prejšnji fašisti so tudi pogosto postajali največji protifašisti – kot pravijo, vse se spremeni, da se ne bi nič spremenilo," poudari.
Italijanska ustava je krasna na papirju, nadaljuj Bajc, vsebuje tudi protifašizem, pa so vseeno dovolili obstoj neofašistične stranke. Italijanska skrajna desnica nima lahke poti, a se vseeno lahko ohranja. In ohranila se je vse do danes.
Najbolj desno usmerjena v zgodovini povojna italijanske republike
Prav v teh dneh je ob sicer izredno nizki volilni udeležbi s prepričljivo večino zmagala desno usmerjena koalicija: stranke Liga, Bratje Italije in Naprej, Italija. Prevzeli so vlado, ki je najbolj desno usmerjena v zgodovini povojna italijanske republike. Stranka Bratje Italije izvira iz italijanske fašistične dediščine, njena voditeljica Giorgia Meloni pa je v mladih letih javno izjavljala, da je bil Mussolini dober politik, medtem ko zdaj zatrjuje, da je fašizem zgodovina.
Na pomemben del zgodovine je na ustanovni seji senata spomnila 92-letna dosmrtna senatorka Liliana Segre, ki je preživela holokavst in je edina članica svoje družine, ki je iz nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz prišla živa. Kot najstarejša senatorka je sejo vodila in poudarila simboličen pomen svoje navzočnosti le nekaj dni pred "stoto obletnico pohoda na Rim, ki je bil začetek fašistične diktature" v državi.
A vodenje je morala predati novoizvoljenemu vodji senata, kar je postal Ignazio La Russa, drugi človek postfašističnih Bratov Italije. Ta velja za kontroverznega politika, njegov oče Antonino La Russa lokalni uradnik Nacionalne fašistične stranke Benita Mussolinija na Siciliji, po drugi svetovni vojni pa se je pridružil Italijanskemu socialnemu gibanju (MSI), ki so ga ustanovili Mussolinijevi privrženci. Med volilno kampanjo je trdil, da so vsi Italijani "dediči duceja", med pandemijo covida-19 pa je na družbenih omrežjih svetoval, naj Italijani v pozdrav prenehajo stiskati roke in se raje poslužujejo fašističnega "rimskega pozdrava", ki je analogen nacističnemu. Pred štirimi leti v intervjuju je med drugim ponosno pokazal svojo dnevno sobo, kjer je imel razstavljen Mussolinijev kip. Benito je sicer tudi njegovo drugo ime.
Giorgia Meloni ga je po poročanju STA-ja označila za domoljuba oziroma služabnika države, ki je za njeno stranko "nenadomestljiva referenčna točka, prijatelj, brat, zgled za generacije aktivistov in voditeljev".
Slovensko manjšino trenutno politično stanje v Italiji upravičeno skrbi
Čeprav nekdanji novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence v pogovoru za MMC poudari, da bomo novo vladi Giorgie Meloni morali soditi po dejanjih, pa hkrati pravi, da slovensko manjšino trenutno politično stanje v Italiji upravičeno skrbi: "Na teh volitvah namreč ni zmagala desnosredinska koalicija, ampak stranka Bratje Italije, ostala dva partnerja sta sekundarna. Ta stranka doslej ni pokazala nobenega razumevanja do manjšine oziroma je bila Slovencev nenaklonjena." Spomni, da so nasprotovali tudi vračanju tržaškega Narodnega doma slovenski manjšini. Čeprav je formalni-pravni akt vrnitve vračanje te stavbe končan in je bil prav zaradi Narodnega doma spremenjen tudi člen v zaščitnem zakonu, stvar še ni končana upravno. "Tukaj bi se še lahko zataknilo."
Po Tencetovih besedah stranka Bratje Italije v tržaški občini spet nasprotuje odprtju slovenskih vrtčevskih jasli v središču Trsta. "To je nazoren kazalnik, da ta stranka še vedno nasprotuje pravicam slovenske manjšine," doda. Zgodovinar Bajc je ob tem spomnil, da je bil v Liguriji v senat izvoljen Roberto Menia, ki je že na lokalnem nivoju nasprotoval slovenski manjšini. Je eden izmed očetov zakona o spominjanju žrtev fojb in eksodusa.
In prav ob dnevu spomina na množično selitev Italijanov iz Istre in na fojbe, ki ga v Italiji zaznamujejo 10. februarja, se nova predsednica vlade pogosto oglasi. Še leta 2020 je bazoviške junake imenovala za teroriste, vrnitev Narodnega doma pa je označila za dan razočaranja.
To zaupanja gotovo ne krepi. Tence spomni, da so Slovenci v Italiji 'pohod na Rim' doživeli že dve leti pred Rimljani, saj se je fašizem najprej spravil na narodne in jezikovne manjšine. "To je simbolično še vedno v zavesti Slovencev v Italiji, čeprav seveda vsi upamo, da se fašizem nikoli več ne vrne na oblast," pojasni.
Če vlada ne bo uspešna v ključnih vprašanjih, se kaj lahko lahko zgodi, da bo strelovod nezadovoljstva znova slovenska narodna skupnost. Takrat slovenska manjšina pričakuje pomoč iz Slovenije, pravi Tence. "Upamo, da ne bo kršitev zaščitnega zakona in splošnih pravic slovenske manjšine v Italiji. Če bi do tega prišlo, pa je prav, da slovenska država opozarja Rim, saj je vloga Slovenija zelo pomembna in slovenska manjšina upa na to nadzorno vlogo Slovenije," poudarja.
Ljudje verjamejo, da je fašizem stvar preteklosti
Tudi širša italijanska javnost je po besedah RTV-jevega dopisnika Janka Petrovca precej razklana: "Na eni strani so pristaši levičarskega protifašizma, ki se bojijo kratenja pridobljenih pravic za družbene manjšine ter zlasti pravice do splava. Na drugi strani so desno usmerjeni državljani, ki verjamejo, da bo vlada Melonijeve konservativna, a brez ekstremnih potez – skratka v smeri, ki jo napoveduje tudi sama. Vmes je velika množica ljudi, ki verjamejo, da je fašizem stvar preteklosti in da je strah pred ponovitvijo režima odveč." Je pa treba dodati, da je v osrednji Italiji še vedno močno prepričanje, da je fašizem "naredil tudi dobre stvari", medtem ko se – z izjemo rasnih zakonov – pozablja na njegove zločine, zlasti tiste na obmejnih (dvo- ali večjezičnih) območjih ter v kolonijah, kot sta Libija, Afriški rog.
Ob 100. obletnici teh prelomnih dogodkov tako za Italijo kot za ves svet, so po državi napovedane prireditve. V Mussolinijevem rodnem mestu Predappiu, kjer je tudi njegov grob, pričakujejo na tisoče ljudi, tako Mussolinijevih podpornikov, kot njegovih nasprotnikov iz Italijanskega združenja partizanov ANPI. Prav tako bodo po različnih krajih organizirali pogovorne in predvsem dokumentarne prireditve. Ena od zanimivih je "La retro marcia su Roma": različne organizacije se bodo zbrale v predmestju, na prireditvi pri Anfiteatro Alessandrino, in pozvale k pohodu (peš, s kolesi, z vlakom) v Assisi. Assisi je romarsko mesto v Umbriji, rojstni kraj sv. Frančiška Asiškega, in je pa simbol miru. Tam bo mirovniški shod v nedeljo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje