Metafore (politične) budnosti: biti 'woke', biti Neo

Ozavestiti moramo, kako se te ideologije manifestirajo v delovanju družbenih institucij, javni debati, rabi jezika, našem vsakdanjem življenju in v tem, komu pridržimo vrata ter zakaj. V kolikor se teh stvari zavedamo, smo woke, budni. Splača se dodati, da je prvotni pomen besede bližje slovenskima besedama oprezen ali pozoren, in sicer izhaja iz afroameriškega miljeja, fraza stay woke pa opozarja, da morajo biti Afroameričani vselej na preži za nevarnostmi rasističnega okolja. Protesti Black Lives Matter leta 2014 so frazo popularizirali, kmalu pa se je začela uporabljati bolj splošno za označevanje vseh bojev za socialno pravičnost. S tem je tudi pomen postal bolj dobeseden, morda ker večini aktivistov na Twitterju in protestnikom v študentskih kampusih ni treba biti ravno na preži za nevarnostmi.

Na drugi strani (alt-)desničarji opozarjajo na totalitaristično in korporativno naravo sodobnih bojev za socialno pravičnost, na omejevanje svobode govora, na to, da premožne in izobražene urbane elite, ki pridigajo o sočutju, solidarnosti in inkluzivnosti, pogosto teh vrednot ne živijo in na to, da se ni treba opravičevati, če si belec, ker so belci vendarle izumili klimo in sekularno demokracijo. Če opozarjamo na to in obenem na čim več internetnih forumih s sklicevanjem na učbenike biologije pojasnjujemo, kako je fant pač fant in punca pač punca, se razume, da smo pogoltnili rdečo tabletko (red pill). Smo Neo, ki sledi Morfeju v zajčjo luknjo in spozna, da je njegova dotedanja resničnost v celoti iluzorična.

Vse, kar slišimo v medijih, reklamah, zabavni industriji ali politiki, je lažna zavest oziroma matrica, prek katere multinacionalne korporacije in urbani postmoderni intelektualci (pogosto se omenjajo tudi iluminati, milijarderji židovskega porekla, starodavni vesoljski kuščarji ali satanistični jedci dojenčkov, odvisno od konspirativnih preferenc) uvajajo nov svetovni red, v katerem nam postopoma odvzemajo pravice in svoboščine, dokler ne pristanemo v nekem sovjetskem gulagu ali orwellovski distopiji. Rdeča tabletka (ki v tem primeru simbolizira spiralo videov na Youtubeu) nam omogoča, da v širšem družbenem diskurzu prepoznamo vzorce te zlobne nakane, kot Neo vidi ustroj domnevne resničnosti v binarni kodi. Če Gillette v svojem oglasu govori o toksični moškosti, takoj vemo, da ima prste vmes George Soros ali kdo že.

Tako rdečo tabletko kot wokeness lahko razumemo kot konceptualni metafori, kjer nek koncept (pogosto abstrakten ali kompleksen) opišemo s pomočjo nekega drugega, običajno bolj razumljivega koncepta. Še več, v bistvu gre za isto konceptualno metaforo, izraženo z drugačno ikonografijo.

Teorija konceptualnih metafor

Teorija konceptualnih metafor, ki sta jo v knjigi Metaphors We Live By (1980) razvila George Lakoff in Mark Johnson, je v prvi vrsti lingvistična teorija, ki v rabi jezika prepoznava metafore in analizira, kaj te metafore povedo o našem razumevanju sveta oziroma specifičnih konceptov v njem. Sčasoma so teorijo aplicirali tudi na druga raziskovalna področja, med drugim politične vede. Politološko aplikacijo je začel kar Lakoff sam s knjigo Moral Politics (1996), kjer med drugim pokaže razliko med liberalci in konzervativci skozi analizo rabe metafore narod je družina oziroma narod kot družina. Razumevanje koncepta narod prek koncepta družina se kaže v celi vrsti fraz ali besed, ki jih uporabljamo v javnem in zasebnem diskurzu, ko govorimo o narodu: ustanovni očetje, veliki brat, očetnjava, striček Sam ali mati Rusija. Pogosto uporabljamo besedišče, ki postavi vlado v vlogo starša, državljane pa v vlogo otrok, kar spet sledi družinski metafori.

Lakoff nadalje razloži, kako konzervativci in liberalci to metaforo razumejo različno, celo diametralno nasprotno, in sicer na podlagi spolno-stereotipnih predstav o delovanju družine. Konzervativci sledijo t. i. modelu strogega očeta, ki poudarja avtoriteto, hierarhijo in moč kot vrednote. Liberalci sledijo t. i. modelu skrbnega starša (nurturant parent), ki poudarja empatijo, sodelovanje in skrb. V kolikor si torej pri razumevanju razmeroma kompleksnega pojma narod pomagamo z bolj domačim in razumljivim pojmom družina, obenem na ciljni koncept preslikamo naše (različne) predstave o izvornem konceptu. Drugače povedano, kar se nam zdi najustreznejši model strukturiranja družine, informira, kaj se nam zdi najustreznejši model strukturiranja družbe, navsezadnje pa naša morala, se pravi naše dojemanje o tem, kaj je prav in kaj narobe. Konceptualne metafore tako nudijo uvid v naše moralne in politične vrednote, obenem pa te vrednote tudi same generirajo.

Sutra me probudi, prepeva Riblja Čorba

Kaj o naši (globalni) politični skupnosti in javnem diskurzu (ki se sploh v danem primeru odvija večinoma na spletu) povesta koncepta wokeness in rdeča tabletka? Prvič, oba sta v osnovi ista metafora, in sicer s pomenom resnica/resničnost je budnost/prebujenje oziroma resnica kot budnost. S pomočjo razumljivega, preprostega koncepta budnosti in zbujanja (vsi se zbudimo vsako jutro) skušamo razumeti bolj kompleksen in abstrakten koncept resnice oziroma resničnosti. Glede na informacijsko naravo sodobne družbe ta vzgib vsekakor ni presenetljiv; zmožnost presojanja, kaj je res in kaj ne, je danes ključna. A obenem naši poskusi razumevanja resničnosti s pomočjo metaforične rabe jezika vzpostavljajo stanje, kjer resničnost ni več samoumevna, ni več skupna.

V primeru, ki ga navaja Lakoff, se liberalci in konzervativci ne strinjajo, katere so najboljše vrednote za organizacijo tako družine kot družbe. A strinjajo se, da je narod kot družina. To je resničnost, ki si jo delijo kot politična skupnost ne glede na to, ali je metafora dejansko empirično ustrezna. Druščini Woke in Red pill se sicer strinjata, da je za uvid v resnico potrebno prebujenje, a obe vztrajata, da se je treba prebuditi ravno iz lažne zavesti, ki jo vsiljujejo njihovi politični nasprotniki. 

Biti woke, pomeni videti resnico nepravičnih hierarhij in izkoriščanja šibkejših, pomeni videti alt-desničarje kot reakcionarje, čigar spletni komentarji vzdržujejo krivičen ustroj sveta. Pogoltniti rdečo tabletko in prebuditi se v tisto sluzasto komoro, kjer je Neo priklopljen na matrico, pomeni videti resnico dvoličnosti priviligirane urbane kaste, ki spodkopava vse, kar je menda dobrega v zahodni civilizaciji (razsvetljenstvo in krščanstvo začuda vzbujata približno enako mero nostalgije); pomeni videti vse levičarske aktiviste od podnebnih protestnikov do Antifa kot agente kaosa in plačance globalistične elite. 

Metaforika, ki jo za iniciacijo somišljenikov uporabljata obe strani, ne predpostavlja več nobene skupne resničnosti. Naše politične skupnosti niso več družine, so komajda še skupnosti. Vsi bi se najraje zbudili v novo realnost, kjer se vsi strinjajo z nami. Je mar presenetljivo, da imamo ljudi, ki na spletu objavljajo vse sorte nereprezentativnih eksperimentov, ki bojda dokazujejo, da je Zemlja ploščata? Tudi oni so se prebudili iz ideološkega spanca, a paradoksalno obenem prespali tako geografijo kot fiziko. A splača se vprašati: je resničnost res nekaj, v kar se moramo prebuditi? Nekaj, česar se moramo zavesti? Je res treba odstreti ideološke tančice? Morda pa smo v resničnosti sedaj skupaj z vso to ideološko navlako.

Morda je tu na mestu Žižkova zahteva po tretji tabletki, ki bo pokazala resničnost znotraj iluzoričnih fikcij sveta, ne izven njih. Subtilen razloček, ki pa ga ne bomo pogrevali, ker žal ravno tisti, ki se jim dopade metaforika matrice, kategorično zavračajo vsakršno marksistično in postmodernistično literaturo, čeprav sam film v veliki meri temelji ravno na idejah postmodernih mislecev. Smola.

Se opravičujem, če ta članek ne razjasni, ali je te dni dovoljeno, da se vaša hčerka našemi kot Mulan za maškare, čeprav ni azijskega porekla. Po vsej verjetnosti se lahko, samo ne dodajati preveč ključnikov v objavo na Instagramu, da vas ne ujame politično korektna policija.

Kakor koli, jaz bom raje malo zadremal.