»Čez zelena polja iz otroštva, skozi večno zelene drevorede mladosti nas vedno znova povede morda najbolj nezvezdniški zvezdnik slovenske popevkarske scene Rafko Irgolič s svojim že legendarnim črnim konjem. In spet doživimo vzpone in padce, zmage in poraze, ljubezen in samoto, skratka življenje. In hrepenenje,« je zapisala Elza Budau.
Rafka Irgoliča smo obiskali na njegovem domu v centru Ljubljane, kjer z ženo Nado že dolgo preživljata mirne upokojenske dni. Na mizi so nas čakali rogljički, kava, sok in predvsem vsaj deset zvezkov z na roko napisanimi besedili in notnimi zapisi. USB-ključek, na katerem je 96 njegovih pesmi, je bil že pripravljen za predvajanje.
»Člani Mladinskega gledališča Tržič so zaslužni, da imam na enem mestu zbrane pesmi, ki sem jih prepeval,« pove gostitelj. »Nabrali so jih po mnogih slovenskih radijskih postajah in se mi tako dodatno oddolžili za moje pevsko sodelovanje v njihovi predstavi pred nekaj leti.« Ob tem je tržiška območna izpostava Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije Rafku Irgoliču podelila najvišjo stopnjo Gallusove značke za dolgoletno pevsko udejstvovanje na slovenskem glasbenem področju.
Deček s planine, Jaham v Kolorado ...
Oseminosemdesetletni Rafko Irgolič se je rodil v Radljah ob Dravi, a je mladost preživel v Sevnici, od koder je bila njegova mama. Po odsluženem vojaškem roku se je ustalil v Ljubljani. »V družini smo vsi radi prepevali. Ob vsakem slavju je bilo prisotno petje. Učil sem se violino in se amatersko naučil igranja kitare. Toliko, da sem se spremljal. Znal sem vse pesmi Iva Robića. V petdesetih letih je imela v Ljubljani vsaka gimnazija svoj orkester. Tudi v Narodnem domu je bil, kamor smo začeli zahajati na plese in jih hodili poslušat na vaje. Takrat je bilo v navadi, da če si že prišel, so ti dali možnost, da si tudi kaj zapel. Ko so na radiu iskali nove pevce, sem se prijavil tudi sam. Prve pesmi, ki sem jih pel, so bile Reka brez povratka, Bernardin, v glavnem pa ameriške in italijanske pesmi. Skušali smo jih peti v njihovem izvirnem jeziku, čeprav velikokrat sploh nismo vedeli, kaj pojemo. Prve pesmi, ki sem jih posnel, so bile Deček s planine, Jaham v Kolorado in Osamljen, ki smo jih posneli z malo zasedbo študentskega orkestra pod vodstvom Aca Müllerja.«
Ob omembi pesmi Osamljen smo zastrigli z ušesi. To je namreč uspešnica, ki se je mnogo kasneje uveljavila pod imenom Sam po parku. Tomo Jurak, pevec skupine Gu-Gu, ki je to pesem posnela leta 1988, je pred časom dejal, da je stara že več kot 20 let, a da se je posnetek izgubil in da tudi ni znano, kdo jo je izvajal. Zdaj vemo, da je bil to Rafko Irgolič.
»To je bilo leta …. Nadi, pridi sem,« je moral za pomoč prav po moško prositi svojo ženo. »Kdaj sva se že midva poročila? 1962? Aha, torej, prve pesmi sem posnel konec leta 1960.«
Tudi v narodnozabavnih vodah
Največ besedil je Irgoliču napisal Gregor Strniša, za country tekste je poskrbel prvi filmski Kekec, pred štirimi leti preminuli Matija Barl, čudovita besedila je pisala Elza Budau … »Ko je pesem sestavljal Strniša, sem moral večkrat k njemu, da sem mu zapel melodijo, ker je moral ujeti štimungo.« »In tudi kakšno steklenico sta odprla,« iz sosednje sobe pripomni žena Nada, nato pojasni: »Moj je bolj malo pil. Ni se družil na popivanjih. Spomnim se, da sem ga videla na televiziji, in ko je koncert še trajal, je že prišel domov. No, saj je bilo lepo, da je prišel.«
Rafko Irgolič je poleg zabavnih pesmi pel tudi narodne in narodnozabavne. Zanj je Vilko Avsenik na tekst Marjana Stareta napisal pesem Letijo ptice, s Slaki pa je posnel skladbo Titanik (tekst Gregor Strniša na narodno melodijo). Ta pesem na radijskih postajah skorajda ni bila prisotna. »Še danes mi ni jasno, zakaj je niso vrteli. Dejali so, da je preveč drzno, da se v pesmi omenja takšna tragedija.«
Še več težav je bilo s pesmijo Večer v planinah (avtor glasbe Janez Klemenčič, besedilo Dev Svetek). »Jure Robežnik je napisal krasen aranžma, težava pa je bila v tem, da pesem omenja zvonove, ki se kot del glasbene spremljave tudi pojavljajo v pesmi. Predvsem pa sem imel kar nekaj let zelo veliko časa za svoje zobotehniško delo. To je bilo leta 1970, ko sem se vrnil z nastopa v Ameriki. Morda je bil razlog, da so me dali malo na stran, da me ni povabilo 'pravo' izseljensko društvo.«
Misli mu že uidejo na obdobje, ko se je odločil za zobotehniško delo: »Stanoval sem v internatu in čim prej sem želel priti do poklica. Moj bratranec je bil eden prvih zobotehnikov in zdelo sem mi je, da bi to lahko počel tudi sam, da ni nič strašnega. V tem sem videl tudi nekaj kreativnosti. Poglobil sem se v izdelavo totalne proteze za človeka, ki je brez vseh zob. Pri tem znanju so bili izjemnega pomena seminarji, ki jih je za udeležence iz različnih držav organiziralo podjetje iz Liechtensteina. Izobraževanje je potekalo dve leti. Šli smo petkrat za dober teden v pet različnih držav in preučevali, kako tam to počnejo. Na koncu smo imeli izpit v Chicagu, kjer je moral vsak narediti protezo za isto osebo, za neko gospo, ki je na koncu izbrala protezo, ki ji je najbolj ustrezala.« »Izbrala je Rafkovo,« se spet oglasi žena Nada, do upokojitve direktorica republiškega urada za zdravila. To znanje je Irgolič nato kot predavatelj prenašal na svoje kolege po Sloveniji in preostalih republikah Jugoslavije.
Nagrado delil z Majdo Sepe
Rafko Irgolič je generacija Marjane Deržaj in Majde Sepe. »Lahko bi rekel, da segajo začetki naše zabavne glasbe v petdeseta leta, ko je imel Ati Soss skupino Veseli berači. Takrat so peli Miki Muster, Jelka Cvetežar, Zlata Ognjanović, Sonja Hočevar in Zoran Kržišnik.« Eden prvih Irgoličevih nastopov je bil za novo leto 1961. »Organiziral ga je Toti teater v mariborski Operi. Nastopali so Arnold Tovornik, Zlatko Zei, Volodja Peer, Božo Podkrajšek … Beti Jurkovič se je na gugalnici gugala tja čez prve vrste, jaz pa sem stal povsem mirno in pel pesem Osamljen, medtem ko so okoli mene plesale baletke.« Rafko Irgolič je nastopil na prvih štirih Slovenskih popevkah, še prav posebej pa se spominja festivala večnih melodij Zlati rog, ki je bil leta 1992 v Laškem. Ob pesmih Poletna noč, Lastovka, Malokdaj se srečava … je občinstvo prvo nagrado z enakim številom točk prisodilo skladbama Moj črni konj in Med iskrenimi ljudmi. Organizatorji so se znašli v neugodnem položaju, saj so imeli pripravljeno le eno nagrado v obliki umetniško oblikovane kocke. »Po skupnem fotografiranju z Majdo Sepe sem kocko džentlemensko odstopil Majdi, ta pa je nekoliko kasneje, ko smo že sproščeno, a še vedno slavnostno nazdravljali v restavraciji na večerji, nenadoma vstala, dvignila nagrado in dejala: 'Tole bo nesel Rafko domov, meni pa bodo naredili novo'.«
Irgoličeva največja uspešnica Moj črni konj je izšla leta 1965 na mali plošči. Pri založbi niso slutili, da se bo pesem tako prijela, zato se zanjo niti niso kaj dosti potrudili. Na tej mali plošči so bile še Španski Harlem Irene Kohont, pesem Pismo, ki jo je pel Lado Leskovar, in Gremo na pot, prav tako Irgoličeva. »Ta mi niti ni prav všeč, bolj lajnasta je.«
Za Črnega konja so ga večkrat spraševali, kaj je v tej pesmi, da je tako priljubljena. »Veselje do življenja,« je odvrnil.
Danes imata z ženo abonma klasične glasbe v Cankarjevem domu, novejših pesmi pa ne posluša prav dosti. »Kar žalosten sem, če pesem nima melodije. Imeti mora uvod, vsebino, ki nekaj pove, in prijazen zaključek. Imeti mora ritem in melodijo. Začutiti moraš, da melodija pripoveduje besedilo. To se mora skladati s tistim razpoloženjem, ki ga je hotel komponist izpovedati. Kompozicija in pesnitev nastaneta ob navdihu, to ni obrtna stvar. Aranžma pa je delo šolanega glasbenika. Za uspeh pesmi pa je potrebno še marsikaj. Kako je zapeta, posneta in lansirana. Prepričan sem, da tudi zabavna muzika ustvarja identiteto naroda. Je upoštevanja vreden faktor glasbenega izraza nekega naroda. Če je izvezena z lepo slovensko besedo, je še dragocenejša.«