Prepoved shodov v neskladju z ustavo
Po mnenju ustavnega sodišča vlada pri izpodbijanih odlokih ni izkazala, da bi bila popolna prepoved shodov oziroma njihova omejitev na do deset ljudi nujna.
Odpri galerijo
Splošne trditve, da naj bi bilo na shodih izkazano večje tveganje za prenos okužbe kot pri drugih oblikah srečanj ljudi, brez predložitve dokazov za tako dolgotrajen poseg v pravico do mirnega zbiranja ne zadostujejo, meni ustavno sodišče. FOTO: Jure Eržen/Delo
Več določb odlokov o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s sars-cov-2, ki jih je vlada sprejela med februarjem in majem 2021, je bilo v delu, v katerem so prepovedovali shode oziroma jih omejevali na do deset udeležencev, v neskladju z ustavo. Tako se glasi sklep danes objavljene odločbe ustavnega sodišča.
Ugotovitve ustavnega sodišča imajo na sporne člene, ki sicer ne veljajo več, učinek razveljavitve. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Marko Šorli in ddr. Klemen Jaklič.
Ustavno sodišče je sicer že 13. maja ugotovilo in 3. junija objavilo, da so deli zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) v neskladju z ustavo. Takrat so presodili, da 3. točka prvega odstavka 39. člena ZNB, – ki pravi, da kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Slovenijo zanesejo določene nalezljive bolezni, lahko vlada prepove zbiranje v šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja bolezni –, ne vsebuje zadostne vsebinske podlage za vladno odločanje o posegih v pravico do zbiranja in združevanja. Konkretneje, po njihovem mnenju je zakonska ureditev, ki vladi prepušča, da v celotnem obdobju nevarnosti širjenja nalezljive bolezni prosto presoja, v katerih primerih, za koliko časa in na kako velikem območju države bo prepovedala zbiranje ljudi na javnih mestih, na katerih obstaja po oceni vlade povečana nevarnost širjenja nalezljive bolezni, v neskladju s 42. členom ustave.
Navedeno pomeni, da so neskladne tudi določbe odlokov, sprejete na podlagi 39. člena ZNB. A se je sodišče vseeno odločilo za presojo pobude Sanje Fidler in Irfana Beširevića, ki ju zastopa odvetniška pisarna Zakonjšek in Zakonjšek, kako in pod katerimi pogoji je med epidemijo dopustno posegati v pravico do mirnega zbiranja in javnih zborovanj.
Kljub izjemnemu pomenu mirnega zbiranja in javnih zborovanj za razvoj posameznikove osebnosti in za demokratično družbo, ta pravica ni absolutna, je prebrati v odločbi, ampak so omejitve dopustne, če to zahtevata varnost države ter varstvo pred širjenjem nalezljive bolezni. Vendar morajo zakonodajalec pri določanju zakonskega okvira ter izvršilna oblast in sodišča pri uporabi zakona upoštevati poseben pomen te pravice v svobodni demokratični družbi, pri posegih se morajo omejiti na to, kar je nujno za zaščito enakovrednih pravnih dobrin, prepoved zbiranja mora biti zadnji ukrep. Pri tehtanju med pravico do zdravja in življenja na eni strani ter pravico do mirnega združevanja na drugi strani si nasproti stojita pravici, ki obe uživata visoko ustavnopravno varstvo.
Po presoji ustavnega sodišča je popolna prepoved shodov, kot je bila določena v izpodbijanih odlokih, pomenila izjemno hud poseg v pravico do mirnega zbiranja in javnih zborovanj. Splošna prepoved je veljala za celotno ozemlje države in je pet mesecev v celoti preprečevala takšno ustavnopravno varovano obliko kolektivnega izražanja mnenj. Tudi splošna omejitev števila udeležencev na do deset oseb, ki je veljala dober mesec, je močno posegla v to pravico.
Splošne trditve, da naj bi bilo na shodih izkazano večje tveganje za prenos okužbe kot pri drugih oblikah srečanj ljudi, brez predložitve kakršnihkoli dokazov za tako hud in tako dolgotrajen poseg, ne zadostujejo, opozarja ustavno sodišče. »Prepoved mora temeljiti na dejstvih in konkretno ugotovljenih okoliščinah, ne na domnevah. Prav tako ne zadošča abstraktna bojazen, da bi se na shodih lahko kršili ukrepi,« ugotavlja ustavno sodišče, ki meni, da pri nobenem izmed izpodbijanih odlokov ni izkazano, da bi bila splošna prepoved shodov oziroma njihova omejitev na do deset oseb nujna.
Hkrati izpostavlja, da vlada ni preverila možnosti uveljavitve milejših ukrepov, ki so poznani v primerjalnih pravnih ureditvah, vključno z možnostmi dogovarjanja z organizatorji o načinu epidemiološko čim varnejše izvedbe shodov. Istočasno pa je zaradi ugodnejše epidemiološke slike sproščala ukrepe na drugih področjih.
Na odločitev, ki je do tedaj sicer še ni prebral, se je odzval minister za notranje zadeve Aleš Hojs. »Morda bomo morali napisati, da če je več kot 100 mrtvih, je lahko tako, če je 300 mrtvih pa tako. Ampak, glejte, na ustavnem sodišču so poleg vrhunskih pravnikov tudi najboljši epidemiologi, tako da bodo že vedeli, kako je prav,« je izjavil notranji minister. »Pač nismo vsi tako veliki strokovnjaki, kot so na ustavnem sodišču, spoštujemo pa ustavno sodišče, tako kot v vsaki pravni državi.«
Ugotovitve ustavnega sodišča imajo na sporne člene, ki sicer ne veljajo več, učinek razveljavitve. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Marko Šorli in ddr. Klemen Jaklič.
Ustavno sodišče je sicer že 13. maja ugotovilo in 3. junija objavilo, da so deli zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) v neskladju z ustavo. Takrat so presodili, da 3. točka prvega odstavka 39. člena ZNB, – ki pravi, da kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Slovenijo zanesejo določene nalezljive bolezni, lahko vlada prepove zbiranje v šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja bolezni –, ne vsebuje zadostne vsebinske podlage za vladno odločanje o posegih v pravico do zbiranja in združevanja. Konkretneje, po njihovem mnenju je zakonska ureditev, ki vladi prepušča, da v celotnem obdobju nevarnosti širjenja nalezljive bolezni prosto presoja, v katerih primerih, za koliko časa in na kako velikem območju države bo prepovedala zbiranje ljudi na javnih mestih, na katerih obstaja po oceni vlade povečana nevarnost širjenja nalezljive bolezni, v neskladju s 42. členom ustave.
Navedeno pomeni, da so neskladne tudi določbe odlokov, sprejete na podlagi 39. člena ZNB. A se je sodišče vseeno odločilo za presojo pobude Sanje Fidler in Irfana Beširevića, ki ju zastopa odvetniška pisarna Zakonjšek in Zakonjšek, kako in pod katerimi pogoji je med epidemijo dopustno posegati v pravico do mirnega zbiranja in javnih zborovanj.
Pet mesecev po vsej državi
Kljub izjemnemu pomenu mirnega zbiranja in javnih zborovanj za razvoj posameznikove osebnosti in za demokratično družbo, ta pravica ni absolutna, je prebrati v odločbi, ampak so omejitve dopustne, če to zahtevata varnost države ter varstvo pred širjenjem nalezljive bolezni. Vendar morajo zakonodajalec pri določanju zakonskega okvira ter izvršilna oblast in sodišča pri uporabi zakona upoštevati poseben pomen te pravice v svobodni demokratični družbi, pri posegih se morajo omejiti na to, kar je nujno za zaščito enakovrednih pravnih dobrin, prepoved zbiranja mora biti zadnji ukrep. Pri tehtanju med pravico do zdravja in življenja na eni strani ter pravico do mirnega združevanja na drugi strani si nasproti stojita pravici, ki obe uživata visoko ustavnopravno varstvo.
Po presoji ustavnega sodišča je popolna prepoved shodov, kot je bila določena v izpodbijanih odlokih, pomenila izjemno hud poseg v pravico do mirnega zbiranja in javnih zborovanj. Splošna prepoved je veljala za celotno ozemlje države in je pet mesecev v celoti preprečevala takšno ustavnopravno varovano obliko kolektivnega izražanja mnenj. Tudi splošna omejitev števila udeležencev na do deset oseb, ki je veljala dober mesec, je močno posegla v to pravico.
Splošne trditve, da naj bi bilo na shodih izkazano večje tveganje za prenos okužbe kot pri drugih oblikah srečanj ljudi, brez predložitve kakršnihkoli dokazov za tako hud in tako dolgotrajen poseg, ne zadostujejo, opozarja ustavno sodišče. »Prepoved mora temeljiti na dejstvih in konkretno ugotovljenih okoliščinah, ne na domnevah. Prav tako ne zadošča abstraktna bojazen, da bi se na shodih lahko kršili ukrepi,« ugotavlja ustavno sodišče, ki meni, da pri nobenem izmed izpodbijanih odlokov ni izkazano, da bi bila splošna prepoved shodov oziroma njihova omejitev na do deset oseb nujna.
Hkrati izpostavlja, da vlada ni preverila možnosti uveljavitve milejših ukrepov, ki so poznani v primerjalnih pravnih ureditvah, vključno z možnostmi dogovarjanja z organizatorji o načinu epidemiološko čim varnejše izvedbe shodov. Istočasno pa je zaradi ugodnejše epidemiološke slike sproščala ukrepe na drugih področjih.
Na odločitev, ki je do tedaj sicer še ni prebral, se je odzval minister za notranje zadeve Aleš Hojs. »Morda bomo morali napisati, da če je več kot 100 mrtvih, je lahko tako, če je 300 mrtvih pa tako. Ampak, glejte, na ustavnem sodišču so poleg vrhunskih pravnikov tudi najboljši epidemiologi, tako da bodo že vedeli, kako je prav,« je izjavil notranji minister. »Pač nismo vsi tako veliki strokovnjaki, kot so na ustavnem sodišču, spoštujemo pa ustavno sodišče, tako kot v vsaki pravni državi.«
