Naš sogovorec Vančo K. Tegov je po rodu Makedonec, ki že 40 let živi v Sloveniji. Dolga leta je že aktiven na področju celjske lokalne politike, povsem je privržen slovenskemu domoljubju, saj je tudi predsednik občinskega odbora Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve v Celju. Z njim smo se pogovarjali o družbenih in še posebej političnih razmerah v Sloveniji in v Severni Makedoniji pa tudi o migracijah.
Vančo K. Tegov se je rodil 14. decembra 1960 v mestu Radoviš v jugovzhodnem delu nekdanje Republike Makedonije, sedaj Severne Makedonije. Osnovno šolo in klasično gimnazijo je končal v rojstnem mestu, nato pa študiral mednarodne odnose in diplomacijo na Fakulteti za politične vede v Beogradu, kjer je diplomiral leta 1984. Po prihodu v Slovenijo je nekaj let preživel v Mariboru in tam obiskoval višjo pravno šolo. Po osamosvojitvi Slovenije se je zaposlil v proizvodnji, prodaji in trženju izdelkov za male živali, v tem poslu je ostal petnajst let. Kasneje se je preselil v Celje, kjer se ukvarja s publicistiko in z delom v več zavodih. Je aktiven član mestnega odbora SDS Celje in celjske regije Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, kjer je predsednik občinskega odbora VSO Celje. Ureja tudi portal vfokusu.com. Na zadnjem kongresu SDS je bil izvoljen za člana nadzornega odbora SDS. Poleg makedonščine in slovenščine tekoče govori še francosko, bolgarsko in rusko, na osnovni ravni pa tudi italijansko in turško.
Po izobrazbi ste politolog, prihajate pa iz Severne Makedonije. Dovolite, da vas najprej vprašam, kako ste prišli v Slovenijo. Verjetno je bilo to še v času nekdanje SFRJ?
Prihod se je zgodil v času sedaj že propadle Jugoslavije. V Slovenijo sem prišel kot beograjski študent politologije. Takrat sem bil študent četrtega letnika in za tedanjo mladino je bilo nekako moderno, da gre v delovne brigade. Leta 1983 sem tako prišel v Dornavo, kjer sem spoznal lepšo, prijaznejšo, bolj kultivirano plat življenja, in nato ostal v Sloveniji. Morda anekdota: ko smo se najprej ustavili v Ljubljani, so šli moji kolegi na burek, jaz pa v knjigarno kupit srbohrvaško-slovenski slovar, ker sem si nekako že določil pot za naprej. Ker sem takrat ravno končeval študij, sem imel dve izbiri: iti nazaj v Makedonijo ali pa novo življenje začeti v Sloveniji, od koder sem imel na dosegu roke tudi Avstrijo in Nemčijo.
Ste zaradi osamosvojitve Slovenije morda padli v kategorijo »izbrisanih«?
Sploh ne. Bil sem toliko spodoben in tudi lojalen do Slovenije, da sem se za slovensko državljanstvo odločil že prej. Že konec leta 1990 sem oddal vlogo, da želim ostati v Sloveniji. To je bilo ravno pred plebiscitom. Tako sem že pred 25. junijem 1991 imel slovensko državljanstvo po tedanji republiški zakonodaji. Niti za trenutek nisem imel nobenih preglavic pri tem v ničemer v nasprotju z nekaterimi, ki so preveč taktizirali in čakali predolgo.
Ste se tudi zato vključili v Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO)?
Od prvega trenutka sem verjel v samostojnost Slovenije. Je pa zanimivo, da sem vojaški rok služil v Mariboru, kjer sem imel tisti čas tudi stanovanje. Kasneje sem tam doživel tudi dogodke, ki so bili povezani s Pekrami. To sem doživel v živo, ko so povozili Josefa Simčika. Tudi obveščal sem naše o premikih JLA. Želel sem si živeti v samostojni Sloveniji, saj se je srbski unitarizem krepil, kar se je čutilo že ob moji priselitvi v Slovenijo. Sam sem denimo imel tudi grško državljanstvo zaradi izvora svojih prednikov po očetovi strani, zato so me v času nekdanje Jugoslavije obravnavali kot drugorazrednega, češ da nisem »njihov«. V Sloveniji pa čutim to pripadnost in sem tu patriot. Zato sem se iz patriotskih razlogov odločil za aktivno delovanje v VSO.
Kako se je pravzaprav osamosvojila Severna Makedonija? Razglasitev njene neodvisnosti je sledila dokaj kmalu po slovenski, ampak o tem v Sloveniji vemo zelo malo.
Zanimivo je, da se je dotedanja SR Makedonija kljub svoji neizoblikovani osamosvojitveni politiki morda edina držala definicije državnosti iz zadnje jugoslovanske ustave leta 1974, kjer je vsaka republika bila navedena kot država v sestavu federacije in ima vse atribute države, razen tega, da je mednarodno priznana država oz. v odnosu do drugih mednarodnih skupnosti. Kar zadeva drugo, pa so tam imeli veliko sreče. Mnogi vojaški voditelji iz JLA so bili čustveno in celo sorodstveno vezani na Makedonijo. Denimo zloglasni general Blagoje Adžić bi lahko Makedonijo že zdavnaj zbombardiral, če mu kaj ne bi bilo všeč, ampak je bil poročen z Makedonko. Skratka, polno srečnih naključij kljub pomanjkanju vizije, kaj bo sledilo potem, ali bo še naprej socializem ali tržno gospodarstvo, meščanska družba … Tako ali tako je v tistem času Jugoslavija razpadla in z razglasitvijo samostojnosti niso imeli nobenih preglavic.
So pa zato kasneje sledile težave z oboroženimi skupinami Albancev – spomnim se epskega spopada v Kumanovu …
To je bila stvar tistih, ki se niso videli v stari definiciji stare jugoslovanske in tudi makedonske republiške ustave iz leta 1974, kjer je bilo tudi navedeno, kateri narodi in narodnosti so zastopani v tej republiki. Najprej se je začelo podtalno združevanje in spodkopavanje makedonske državnosti. Veliko je k temu pripomogla tudi njihova demografska rast, saj bi s preseganjem deleža dvajsetih odstotkov dobili dodatno možnost vplivanja na politiko države. Te spremembe so torej že prej pripravljali. Tudi s priseljevanjem s Kosova.
Pa je res, da so že v času pred razpadom SFRJ Albanci sestavljali tretjino vsega prebivalstva v Makedoniji?
Niti ne. Po vseh štetjih prebivalstva je od skupno dveh milijonov prebivalcev Makedonije ta delež segal do največ 600 tisoč. Nikoli jih ni bilo več kot toliko. To pomeni približno do 25 odstotkov celotnega prebivalstva.
Republiška ustava iz leta 1974 pa jih je vendarle omenjala.
Seveda, tako kot tudi Turke, Srbe, Rome, Vlahe kot manjšine in druge skupnosti oziroma etnične skupine. Bila je država Makedoncev in drugih narodnosti, saj je tedanja doktrina razlikovala med jugoslovanskimi narodi in drugimi narodnostmi, etničnimi skupnostmi …
Ustava SR Hrvaške iz leta 1974 pa je določala, da je Hrvaška nacionalna država Hrvatov in Srbov, živečih na Hrvaškem. Nekakšna ustavna dvonacionalnost torej.
V Makedoniji pa tega ni bilo.
Vam je žal, da je morala vaša izvirna domovina spremeniti ime iz nekdanje jugoslovanske republike Makedonije v sedanjo Severno Makedonijo?
Če vas zanima moje osebno mnenje: te spremembe intimno ne morem sprejeti. S tem so Makedoniji vzeli pravico, da določa, definira svoje ime. S tem se tudi narodu, ki je to državo ustanovil, jemlje pravica do imena. Sam sem sicer po rodu Egejec, egejski Makedonec. S tem ko se je spremenilo ime države, smo izgubili možnost, da se zunaj države lahko opredeljujemo kot Makedonci, ampak kot, kar Grkom povsem ustreza, Slavo-Makedonci. In s to odločitvijo o spremembi imena je zgodba na žalost zapečatena.
Če se ne motim, se je vse to dogajalo v času vladavine premierja Zorana Zaeva, prijatelja Tanje Fajon?
Da, stranka, ki ji Zaev pripada, je klasična naslednica zveze komunistov. Hkrati se mi ne zdi logično, da se Zaev dobro razume z Bojkom Borisovim, nekdanjim predsednikom Vlade Republike Bolgarije, čigar stranka GERB (Državljani za evropski razvito Bolgarijo) je v družini EPP-ELS, v katero spada tudi naša SDS. Na tem delu Balkana je vse preveč iracionalnosti.
Tako kot pri nas SD?
Drži. In kar je najbolj žalostno, se pod plaščem socialdemokracije skriva klasična komunistična mafija, ki želi na vsak način ohraniti privilegije za vedno. Sprva je bil Zaev župan Strumice, kjer je bilo vse organizirano mafijsko in po klanih – veliko poslov so vodili njegovi sorodniki. On pa je tako kot pri nas Zoran Janković dobival denar na mizo.
In če se prav spomnim, je prav takrat prišlo do ustavne krize in do prevzema oblasti s strani komunistov ob pomoči albanskih strank.
Vedeti morate, da albanske stranke vedno stopijo na stran stranke, ki ni najmočnejša, zato so pač izbrali za svojega partnerja Zaeva in njegovo SDSM, ker so vedeli, da ga bodo lahko izsiljevali in mu postavljali pogoje, pa zahtevali bonitete za Albance … Od leta 2017 gre državi zaradi tovrstne povezave samo na slabše. Na žalost bo temu sledila tudi postopna federalizacija Severne Makedonije. Jaz si tega ne predstavljam, a dejansko se bo to začelo izvajati ne glede na to, ali bo Severna Makedonija postala članica EU ali ne.
Federalizacija? Kaj mislite s tem? Da bi Albanci prevzeli oblast v določenih federalnih enotah?
Morda sem bil premalo jasen: federalizacija tu pomeni, da bosta dve enoti, ne pet ali deset, ki bi imele kantone. Čisto mogoče je, da bo Skopje imelo poseben status tako kot sedaj Sarajevo, kjer en del spada pod Republiko Srbsko.
DEMOKRACIJA: Država je torej v stalni nevarnosti, da pride do novega oboroženega spopada?
Zagotovo. Tlelo bo še nekaj časa. Kar se tega tiče, sem realist in bojim se, da se tudi to lahko zgodi.
Iz lastnih izkušenj veste, kaj pomeni biti migrant, ki se prilagodi razmeram v drugi državi. Kako gledate na nezakonite migracije?
Nekako pričakujem, da – izhajam iz lastnih izkušenj – kamor prideš, se prilagodiš okolju. Po mentaliteti je to teže, a dolgoročno je tudi to mogoče. Ne bi rad solil pameti drugim, a sam zagovarjam popolno integracijo, ne polovične ali delne. V Sloveniji večinoma živijo Slovenci, smo pa tudi slovenski državljani drugih narodnosti, ki se tu integriramo. Popolna integracija je pogoj za dober razvoj vseh. Meni je tudi povsem razumljivo, da pomagaš denimo beguncem, ki iščejo zavetje v prvi varni državi, ne pa da nekdo prečka (nezakonito) petnajst državnih meja.
Tudi v Celju, kjer sedaj živite in ste na neki način aktivni v mestni politiki, je kar nekaj migrantov – tudi neintegriranih …
Sedanje stanje v mestni občini je nekje pol-pol. So žal tudi takšni, ki se niti ne poskušajo integrirati, ker imajo morda, če že delajo, zaposlitev pri svojih sonarodnjakih. So pa primeri dobre prakse, ko se zavestno integrirajo v družbo, in to ne samo na podlagi finančnega interesa, da bi lahko poslovali z javnim sektorjem. Poznam podjetnika albanske narodnosti, ki je spoštljiv do vseh, udeleži se tudi maše za domovino.
Kako pa gledate na lansko menjavo vodstva mestne občine Celje? Novi župan je menda neodvisen, je pa član Levice, medtem ko Županova lista, ki ima največ sedežev v mestnem svetu, dejansko pripada prejšnjemu županu …
Novi župan Matija Kovač se še ni povsem umestil, kam bi sploh spadal. Zanimiva je njegova zgodba, saj je večji del svoje mladosti odraščal v Moskvi, študiral pa je tudi v Benetkah. Videti je, da hoče biti diplomatski, a na dolgi rok ne bo mogel sedeti na dveh stolih. Želi pa Celju dobro, o tem ne dvomim. Vendar bo lahko kot župan preživel, samo če bo v mestnem svetu sodeloval z desno sredino: Šrotovo listo, SDS, NSi, SLS … Brez te večine ne bo mogel uspeti, zato bo moral prej ali slej prerezati popkovino z Levico.
Ni skrivnost, da je že prejšnja oblastna garnitura v Celju poskrbela za zgraditev zadrževalnika, ki je preprečil novo poplavno katastrofo v Celju. Stranka Levica je temu nasprotovala.
Hvala bogu, da je bilo tako, da je takratna sestava mestnega sveta in občinske uprave zmogla trdnost in vztrajnost. Stanujem nedaleč stran od Savinje in me to še bolj zadeva. Težko si predstavljam še eno takšno povodenj, kot je bila leta 1990, ko je pri mojih bližnjih voda segala do visokega pritličja. Modra in daljnosežna odločitev je rešila in obvarovala mnoga življenja in življenjske usode. Še naš čuvaj od zgoraj je zagotovo imel kaj vmes pri pametnih odločitvah. O Levici pa naj govoré njih “nedela”.
Ukvarjate se tudi z uredniškim in novinarskim delom. Kako iz tega zornega kota gledate na sedanjo vlado, koalicijo, aktualno dogajanje, denimo na RTVS pa na odzivanje Golobove vlade na poplave?
Lahko bi rekel, da so vladajoči politično unificirali RTVS, očistili so jo vsega, kar ni skladno s partijsko potjo. V novi svet RTV pa so spravili t. i. nevladne vladnike, to so postreščki vladne koalicije. Če bo šlo tako naprej, bomo imeli kmalu na nacionalni TV samo še Čebine in partizanščino.
Vladna koalicija ima trdno večino, zato je skoraj iluzorno pričakovati morebitne predčasne volitve. Pa vendar, kakšne spremembe pričakujete?
Morda so iniciacija teh sprememb protesti upokojencev. Mislim pa, da bo prišlo do samosesutja, ker sami s seboj ne bodo mogli funkcionirati …
Opozicija torej lahko samo čaka, kdaj bodo trupla priplavala po reki navzdol …
Tako je. In ta trupla bodo morda najprej posamična … Sčasoma jih bo vedno več.
SDS, ki ji pripadate, ima za seboj več kot trideset let obstoja in izkušenj. Predsednik stranke Janez Janša je nedavno v Bovcu spomnil, da je treba biti potrpežljiv. Pa vendar se mi zdi, da nekatere mineva potrpljenje …
Ne smemo dovoliti, da nas globoka država spelje na tanek led. Na žalost ji je v preteklosti to večkrat uspelo. Ko ji ni uspelo, so krmilo potisnili v druge roke, da so sami nato pridobili. In o tej potrpežljivosti je govoril Janša. Težko si predstavljam, da bo takšen način vodenja, kot je pri premierju Golobu, zdržal še tri leta. O novih dveh mandatih lahko samo sanjajo.
Gašper Blažič, Demokracija