Kdo se boji močnih, pametnih žensk?

Pomeni, da bodo naletele na še vedno izjemno podcenjujoče dojemanje žensk in njihovih znanj, sposobnosti, položaja v družbi. Stekleni zid moških srednjih let in nekaj čez, pri nas so med najbolj družbeno vokalnimi razni Grimsi, Gorenaki, Ruparji, Janše, Turki, Dežmani, pa še kakšnega slavnega komentatorja sem izpustila, presečno gledano same intelektualne veličine.

Nekaj primerov v zadnjem času.

Neža Kogovšek Šalomon, nova ustavna sodnica. Ob njenem imenovanju je Janša tvitnil: Bog pomagaj Sloveniji. Potem so bili še tviti, da je Soroševa plačanka, aktivistka, ki tihotapi ljudi, in tako naprej. Neža Kogovšek Šalomon je seveda izjemna pravna strokovnjakinja, specialistka za področje človekovih pravic. Njeni odzivi na vse napade so bili mirni, dostojanstveni in primerni. Moja ideologija so človekove pravice, je dejala. 

Asta Vrečko,  ministrica za kulturo, tarča je vseskozi, posebej v zadnjem času zaradi združevanja muzejev, ki se ukvarjajo z novejšo zgodovino, torej tudi z osamosvojitvijo. Še najlepše, kar je dobila, da je punčka v peskovniku, ki ne ve, kaj dela. Na napade odgovarja podprto z argumenti, umirjeno: "Našega odnosa do osamosvojitve ne določa število muzejev, temveč kakovost zbirk in njihovega predstavljanja."( Dnevnik)

Nika Kovač, po fizičnem napadu nanjo se je vsul plaz najbolj neverjetnih tvitov, nekateri so ga primerjali z lažnim napadom na radijsko postajo na poljsko-nemški meji, ki je Nemcem služila kot izgovor za napad na Poljsko in začetek druge svetovne vojne (iz tvita Boštjana M. Turka). Nika Kovač se je, ko so le malo pozneje napadli poslanca Grimsa, odzvala umirjeno in napad obsodila.

Spodoben odziv ni tako lahek, lažje je biti zloben in nesramen. Poskusimo – ko  nek užaljen gospod, ki bo izgubil direktorsko mesto, ki ga je dobil po zaslugi prejšnjega, prav tako izjemno neprijetno nadutega ministra, z nekakšnim zateglim tankim glasom, za katerega verjetno domneva, da izraža "nadznanje" in intelektualno premoč, žali ministrico, se mi ves čas pojavlja v mislih v tistem svojem usnjenem plašču, v katerem spominja na herra Flicka iz serije Alo Alo. Ali pa prvak opozicije, ki se zgraža ob imenovanju nove ustavne sodnice, ne pa ob imenovanju svojega kandidata, ki je rabil  17 let, da je diplomiral.

Kako pa kaj angleščina, počivaj v miru, v miru? Zvoni kaj zvonec?  Kot tista hrvaška premierka, ki je menda hodila po bruseljskih hodnikih in vsem govorila: "Yes, yes, I prime minister nine month ..."

Tako lahko je pisati zlobno, cinično in nesramno. Meni osebno znanje tujih jezikov, modne izbire in podobne stvari, ki jih zna vsak smešiti, niso pomembne. S smešenjem sicer samo po sebi ni nič narobe, fino je, če je duhovito. Narobe pa je, ko ljudje to počnejo s pozicije moči in jo izrabljajo na najslabši možen način, ko širijo laži in sovraštvo in nasilje. Ki se vse bolj širi tudi v fizični svet.

Občutek je sicer, naj se še tako napihujejo, da vedo, da so vsaj delu javnosti smešni, pa ne smešni smešni, ampak  bizarni. To pa jih verjetno še dodatno "razkuri".

Predvsem pa se spravljajo na ženske.

Raziskovalka Angela Nagle v knjigi Ubijte vse normalneže piše o tem, da se je v zadnjem času na spletu zelo razširila "antifeministična maskulinistična politika".

Pametne ženske so moške od nekdaj ogrožale. Ker ni šlo drugače, saj je nekako splošno veljalo, da ženske nečesa takega, kot je pamet, ne posedujejo in so jih hitro povezali s satanskimi silami, ker od kod pa naj bi imele znanje, če ne od pajdašenja s temnimi silami.

Knjiga Uničenje modrih žensk, pred leti zelo odmevna, navaja, da so ženske sežigali na grmadah prav zaradi njihovega znanja, največ zaradi znanja o porodničarstvu, ker so opravljale tudi splave, Evropa pa je, prizadeta zaradi epidemij kuge, zelo potrebovala delovno silo.

Ali te navedbe povsem držijo ali ne, o tem so debate, del tega pa verjetno drži. Najbrž ni naključje, da v svojem romanu o tem obdobju piše še ena tarča, predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič.

Pa spomnimo se Kekca, kako se je grdo spravil na Pehto, ker je bila drugačna, ker se je umaknila, ker je imela zdravilsko znanje.

Dolg je seznam žensk, ki niso ravno zgorele na grmadi, so pa recimo pristale v norišnici, v najboljšem primeru so bile spregledane.

Nekaj, ki jih je spregledal odbor za podelitev Nobelove nagrade.

Jocelyn Bell Brunell, odkrila je prvi radijski pulzar, ker je bila študentka, je Nobelovo dobil njen mentor.

Lise Meitner,  ena izmed ključnih pri odkritju jedrske cepitve. Za Nobelovo nagrado je bila nominirana kar 46-krat, nikoli je ni dobila.

Fizičarka Chien Shiung Wu, sodelovala je pri sestavljanju atomske bombe. Po vojni je z dvema kolegoma raziskovala fiziko delcev, kolega sta za odkritja dobila Nobelovo.

Cecilia Payne Gaposkhin je leta 1925 objavila doktorat o sestavi zvezd.

Rosalind Franklin, z rentgenskim posnetkom dvojne vijačnice je spremenila biologijo.

Astrofizičarka Vera Rubin je ponudila prvi dokaz o obstoju temne snovi. Nobelove seveda ni dobila. (povzeto po: Delo)

Včasih naletiš na dragocene podatke v pop kulturi. Filmi, nadaljevanke so lahko pomemben vir. Film Hidden Figures, Skriti faktorji na primer. 

O trojici izjemnih matematičark in inženirk, ki so bile ženske in temnopolte, in to v 50. letih v ZDA, bile pa so ključne osebe, posebej analitična matematičarka Katherine Johnson, pri ameriški poti v vesolje. Morala pa je hoditi skoraj kilometer, da je lahko šla na stranišče, v njeni zgradbi ga za temnopolte ženske ni bilo.

To ni seznam, ki naj bi dokazoval, da smo tudi ženske pametne, tega nam ni treba dokazovati s seznami, ampak je to seznam krivic, kako so bile spregledane, s kakšnimi težavami so se morale soočati in pokazati dvakrat več kot moški. Ni tako samo v znanosti. Tako je povsod.

Zelo povedna anekdota, ki jo pogosto citiram.

Nekoč, morda že v 70. ali 80., so v Ameriki ugotovili, da na splošno v orkestrih igra zelo malo žensk.

Čeprav so vsi, ki so izbirali nove glasbenike, zatrjevali, da so pač moški toliko boljši, je bilo to vseeno kljub svojemu času nenavadno. Zato so naredili preizkus in avdicije opravljali anonimno, se pravi, komisija je sedela za zaveso, tako da ni videla, ali igra moški ali ženska. In rezultat ni bil za ženske nič kaj boljši. Kaj so potem ugotovili? Da se komisija odloča na podlagi klopotanja petk. Če so zaslišali petke na parketu, so vedeli, da je ženska in so jo črtali. Šele ko so zahtevali, da kandidati in kandidatke pridejo na avdicijo v nogavicah, se je razmerje precej spremenilo in so ženske začele kapljati tudi v filharmonične orkestre. Razen morda na kakšnem Dunaju, kjer so imeli v znamenitem filharmoničnem orkestru prav prepoved zaposlovanja ženskih glasbenic, prvo so uradno sprejeli leta 1997.

Tako je, ne gre samo za napade politikov na izpostavljene ženske. Gre za celotno družbo. Zakaj ženske tako težko postanejo kirurginje, zakaj tako težko postanejo direktorice, dekanke, vodilne na katerem koli področju? Spomnimo se efekta klopotanja petk.

Da ne bi govorili samo o dobrih starih časih.

Zadnji podatki o enakopravnosti spolov v Evropski uniji kažejo, da je enakost spolov ogrožena, napredka ni, ponekod celo nazaduje. Izrazit je porast hudega nasilja, femicid, leta 2020 je bilo v EU v krogu družine ubitih skoraj 800 žensk, v teh podatkih pa ni 10 držav, ker te statistike niso posredovale.

Seveda pa, čeprav so ženske, kljub naporom in tudi številnim izboljšavam, še vedno v slabšem položaju, to ne pomeni, da je treba nekoga podpirati samo zaradi spola. Ali pa posebej izpostavljati nekoga, ker je ženska, pa naj si bo simpatična, kot je na primer novozelandska premierka. Kot je nekoč zapisala kolumnistka New York Timesa, ne verjamem v dušo, še manj v žensko dušo. Poglejmo na primer italijansko premierko, Giorgio Meloni, do katere imajo tudi naši "mačoti" cedeče uslužen odnos. Je pa res, da menda Meloni od vseh zahteva, da jo nagovarjajo v moški obliki, gospod premier torej, morda jo to, poleg dejstva, da delijo odvratno ideologijo, kvalificira.

Ključ je spodobnost. V družbi toksičnih objav, dialogov, so potrpežljivi, umirjeni odzivi, ki jih demonstrirajo naše aktivistke, ministrice, sodnice, pravzaprav najbolj fascinantni. Danes vsak objavi tudi najbolj podle, sprevržene, neumne stvari, ki bi bile pred leti le debata pijanih, "ta pametnih" za šankom, zdaj pa se s tem postavljajo in jih del javnosti tudi  nagradi. Nekateri se zato umikajo z družbenih omrežij, s tviterja, kot antropolog Dan Podjed ali pa vse več tujih zvezdnikov, ki zapuščajo, kot je zapisal eden izmed njih, to ... greznico, polno odvratnih internetnih trolov ...

S spodobnostjo proti obscenosti, ki je v zadnjih letih postala gorivo avtoritarnosti, kot pravi filozof Mladen Dolar. 

Kako vzeti zagon širjenju nestrpnosti, predsodkov in sovraštva, to bo eno ključnih vprašanj.  

Da bodo punce odraščale pametne, vztrajne, radovedne, močne. Pa seveda enako tudi fantje.

Aja, pa še to, ali ne kliče zgodba recimo Nike Kovač po kakšnem scenariju, filmu?