Urška Djukić (1986) je režiserka, scenaristka in montažerka. Diplomirala je iz digitalnih medijev in prakse na Visoki šoli za umetnost Univerze v Novi Gorici in ob tem ustvarila diplomski film Prvi dan v službi. Na isti fakulteti je končala tudi magistrski študij medijskih umetnosti, smer film. Njen magistrski film Mulci je kupila ameriška televizija Eurochannel.

Njeni umetniški videi in filmi so bili doslej prikazani na vrsti razstav in festivalov. Med drugim je leta 2012 z eksperimentalnim filmom Rabbit Hole zastopala Slovenijo na World Event Young Artists v Nottinghamu, leta 2016 pa za kratkometražni Dober tek, življenje! dobila vesno za najboljši kratki film na 19. festivalu slovenskega filma (FSF).

Leta 2018 je bila izbrana v program SEE Factory, ki ga kurira Quinzaine des Realisateurs, v okviru katerega je sorežirala kratki igrani film Ena in edina (The right one). Leto pozneje je bil film premierno prikazan v Cannesu ob odprtju programa Cannes Directors' Fortnight.

V zgodovino intimnosti podeželske babice
Septembra 2021 je imel na festivalu v Ottawi premiero njen animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje, ki usmerja pogled v zgodovino intimnosti podeželske babice. Ustvarila ga je v sodelovanju s francosko animatorko Emilie Pigeard. V filmu "povzema odnos, v katerem so bile ženske v prvi polovici 20. stoletja pod streho strogih cerkvenih naukov in splošnih družbenih konvencij razumljene kot objekt za potešitev spolne sle svojih mož," opisujejo na Slovenskem filmskem centru (SFC).

Navdih za film je avtorica črpala iz pričevanj žensk, ki jih je Milena Miklavčič zbrala v knjigi Ogenj rit in kače niso za igrače.

Sorodna novica Babičino seksualno življenje deležno še nominacije za evropsko filmsko nagrado

Na festivalski poti se je film ustavljal po vsem svetu, tudi na mednarodnem filmskem festivalu v Vancouvru, na Animi v Cordobi, na 40. festivalu kratkih filmov v Uppsali na Švedskem in na festivalu AFFI v Los Angelesu. Na lanskem FSF-ju je dobil vesno za posebne dosežke, na Animateki pa ga je kot najboljšega izbralo občinstvo.

Film je bil večkrat nagrajen in še danes dobiva vabila s festivalov. Na filmskem festivalu Tampere na Finskem je prejel glavno nagrado – grand prix. Nagradili so ga tudi kot najboljši animirani film v tekmovalni kategoriji evropskih filmov na mednarodnem festivalu kratkega filma Go Short, na mednarodnem festivalu glasbe in filma v Marseillu pa je v tekmovalni kategoriji kratkih filmov prejel nagrado za najboljši dokumentarni film. Pred kratkim se je uvrstil med peterico kratkih filmov, nominiranih za evropsko filmsko nagrado (EFA), ki velja za evropskega oskarja.

Trenutno današnja avtoportretiranka razvija svoj celovečerni prvenec Little Trouble Girls, ki je hibridni film, kombinacija igrane in dokumentarne forme.

Več pa z besedami Urške Djukić v nadaljevanju.


O stiku vsebine in forme

Ideja za film Babičino seksualno življenje sega v obdobje, ko sem kot montažerka montirala dokumentarni film o Mileni Miklavčič. Takrat sem prebrala knjigo Ogenj rit in kače niso za igrače in dojela, kako pomembna in preslišana tema je ravno kontrola ženske spolnosti, ki se je skozi zgodovino patriarhalnih sistemov ukoreninila globoko v družbo.

Za animirano formo sem se odločila, ker nisem imela nobenega oprijemljivega vizualnega materiala. Drugi razlog pa je precej bolj intuitivne narave. Takrat sem namreč čutila, da bo ta forma s svojo karakteristiko nedolžnosti lahko močneje podprla težko temo agresivnih intimnih odnosov in jo lažje približala gledalcu.

O sodelovanjih, ki so se stkala v filmu Babičino seksualno življenje

Film je nastajal skoraj tri leta. Sprva sem napisala osnutek scenarija in k sodelovanju povabila soscenaristko Marijo Bohr. Vizualno podobo filma sem zatem začela snovati s francosko animatorko Emilie Pigeard, s katero sva se spoznali na nekem festivalu in si bili takoj zanimivi, saj imava podoben smisel za humor. Ko smo našli prave starejše ženske, je sledilo snemanje zvoka pričevanj.

V tem času sem brskala po arhivu fotografij v Muzeju novejše zgodovine, kjer sem nabrala vizualni material. Fotografije, zvok, storyboard sem potem sestavila v nekakšen predanimatik in s tem odšla v Francijo, kjer sva z Emilie naslednjih pet mesecev ustvarjali animirani del filma. Ko sem se vrnila, pa smo s Tomažem Gromom in Julijem Zornikom postavili še zvočni del filma.

O ustvarjalnem procesu odvzemanja

Knjiga je zelo obsežna in odpira vrsto tematik. Izpisovala sem si ogromno stavkov, katerih težo sem začutila v želodcu. Nabrala sem si gradivo in ga potem počasi rezala stran, kot kakšen kipar, da sem iz materiala izluščila bistvo. Ko sem nato začela delati z igralkami, smo prilagodile tekste glede na njihovo interpretacijo. Nekaj stavkov pa sem odvzela še v montaži. Na koncu se je prek odvzemanja forma izčistila, ostalo je samo par ključnih stavkov, ki so tako močni, da ostro zarežejo v doživljanje gledalca.

O festivalski poti

Premiera je bila septembra 2021 v Ottawi. Film je hitro postal uspešnica in prejel je veliko nagrad, še danes pa dobivamo vabila s festivalov. Tema potlačene ženske spolnosti in omejevanja ženskega telesa rezonira po vsem svetu, saj zelo aktualna. Nedavno smo dobili nagrade v Braziliji, na Finskem, Švedskem, v Mehiki, v Nemčiji in Srbiji. Največji uspeh je nominacija za evropsko filmsko nagrado EFA, za katero Babičino seksualno življenje tekmuje s petimi najuspešnejšimi kratkimi filmi v letu 2022.

O "črni sekvenci"

Ljudi običajno najbolj zanima t. i. črna sekvenca. Te prvotno ni bilo v scenariju, kar ni presenetljivo, saj je moj način dela izredno organski, strukturo in formo sproti spreminjam. To je pri animiranem filmu načeloma zelo težko, a ima Emilie na srečo slog, znotraj katerega se da stvari hitreje spremeniti.

Na eni točki sem dojela, da v zgodbi obstaja ponavljanje pričevanj, potrebovali smo dramaturški vrh, ki bi stopil iz dokumentarnega toka. Spraševala sem se: "Kako začutiti to, o čemer govorimo?" In dobila sem idejo igrane sekvence posilstva. Na začetku smo želeli to upodobiti z abstraktnejšim slogom animacije, po snemanju zvoka pa sem dojela, da je zvok brez slike veliko močnejši, ker lahko gledalec sam, s svojo domišljijo, sodeluje v koncipiranju umetniškega dela. V temnem prostoru kinematografa tako ostaneš sam s tem zvokom in ga doživiš ter začutiš skozi lastno imaginacijo.

Foto: Osebni arhiv
Foto: Osebni arhiv

O tem, v kakšnem smislu je umetnost zanjo kot znanost

Že kot mlado dekle sem si romantično predstavljala, kako bi tudi jaz rada ustvarjala filme. A takrat je bilo to skoraj nemogoče, saj ni bilo veliko režiserk. To je bil izrazito moški poklic in ni se mi zdelo predstavljivo, da bi lahko to delala. Življenje me je potem skozi ustvarjanje v različnih umetniških formah pripeljalo do filma, ki ga doživljam kot skupek vseh možnih form, v polju katerega lahko raziskujem in odkrivam vedno nov izraz.

Veliko filmov, literature, slikarske, kolažne in videoart umetnosti je vplivalo na to, kako dojemam ustvarjanje filma. Ne sledim enemu stilu ali formi, temveč sledim temi, zgodbi in ritmu, ki ustvarijo vsakič novo formo, ki podpre zgodbo. Umetnost je zame bližje znanosti, kot recimo raziskovanje in odkrivanje vedno novih oblik in možnosti.