Ana Tavčar je nedavno tudi javno priznala, da sta se z možem Igorjem Pirkovičem ločila. Čeprav je bil razhod težak, pa temperamentna Kraševka z veseljem gleda v prihodnost in ne razpreda o ločitvi. »Zasebnost rada ohranjam zasebno, zato sem le bežno govorila o tem. In naj tako tudi ostane,« je odločna televizijka, ki je tudi velika ljubiteljica tujih jezikov, doktorica germanistike in pevka. Pa vendar, kako se je odločila za ta težek korak, kaj se je v njej premaknilo? »Meni se zdi, da je težko zaradi otrok, ne zaradi mene, sploh pravzaprav ne gre zame. Meni ni težko, ker se je v meni nekaj sprostilo. Pomembno je, da so otroci dobro, da z njimi starši ne manipulirajo, in potem se vse da,« iskreno pove Ana, ki je v zakonu z Igorjem rodila dva sinova, zdaj petletnega Tima in devetletnega Gabra. O politizaciji novinarjev na RTV Slovenija, tudi njenega zdaj že bivšega moža, ne želi razpredati. »Kar zadeva naju z Igorjem, vem samo to, da je Igor fejst dečko. In jaz fejst punca,« se nasmehne. »In čisto zares: vse, kar šteje, je, ali si človek ali ne. Za politiko mi ni mar, mar mi je, da delam dobre oddaje, dobre stvari za višje dobro.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Mojster Jure: Žena in otroci so moje življenje

Mojster Delovne akcije Jure Podjavoršek piše novo poglavje. S soprogo in otroki se vrača k svojim koreninam, kjer bodo pognali kolesje turistične kmetije.

Sinova sta njena sreča

Ana po ločitvi išče smisel v vsakdanjih stvareh in njeno življenje se ni preveč spremenilo. »Precej enako je kot prej: sem Ana, ki se smeji življenju in ga zajema s polno žlico, smisel pa mi daje ljubezen, ki jo vidim povsod okrog sebe,« pove z žarečimi očmi. »Nedavno sem vodila dogodek, na katerem sem intervjuvala tudi šampionko Tino Maze. Na koncu sva se objeli, ker sva čutili tako toplino. Ko sem šla med občinstvo in govorila s preostalimi gosti, so izbirali tako lepe besed zame – to je moja sreča! Potem sem prišla domov in zagledala moja lepa visoka svetlolasa fanta z velikimi modrimi očmi, zdrava in zadovoljna – to je šele sreča! Naslednji dan sem se sprehajala ob morju in me je ustavila gledalka, razpravljali sva o novih rubrikah za Sobotno popoldne. Če to ni sreča! Potem sem v nemščini posnela nov učni video Goethe Instituta za naše slovenske šolarje, ki so tudi sodelovali z menoj. Videti mlade, ki že tako dobro obvladajo tuj jezik, to je sreča,« našteva Ana vse, kar jo je v zadnjem času razveselilo in napolnilo z neprecenljivim občutkom sreče.

Celo ponedeljke ima rada, nam pove, ker se pogovarjamo ravno na prvi dan v tednu. »Ti reveži ponedeljki so dobili tako negativno konotacijo,« se zasmeji. »Jaz jih dojemam italijansko. Pri sosedih je ob ponedeljkih še vedno dosti trgovin zaprtih. Jaz seveda delam, a se delam, da ne vem, da je ponedeljek. Tako da je vse super, tudi ko je ponedeljek.«

Objemi in palačinke

Ana se ukvarja z veliko stvarmi, poleg televizijskega dela jo napolnjujeta tudi glasba in petje. In njena fanta. Kaj najraje počnejo skupaj? »Sta zelo fantovska, vsak dan sta na igrišču in jaz ju pri tem zelo spodbujam. Ravno zadnjič sem s športnim filozofom dr. Milanom Hosto govorila, kako pomembno je, da imajo mladi šport – za socializacijo, razvoj, osebno rast, razvoj značaja, samozavesti in ne nazadnje zdravega življenjskega sloga. Sicer počnemo skupaj vse mogoče: najmlajšega sina učim črke in račune, se z njim igram z avtomobilčki, čeprav nimam veliko pojma o tem. S starejšim imam že bolj resne razprave o tehnologiji in različnih področjih, ki ga zanimajo, je zelo bister fant. Predvsem pa se z obema veliko objemam. In samo preprosto sem. Najraje doma in v miru, pečemo palačinke, razmetavamo po hiši in zraven gorijo dišeče sveče.«

Seveda ni vse vedno postlano z rožicami. Kaj stori, kadar ji je hudo, h komu se zateče? »Kadar mi je hudo, jočem. In se težko potolažim, ampak se nekako. Največkrat s svojimi mislimi, s svojo notranjo močjo. Včasih pa samo pogledam sinova, povoham njune laske ali pa se dotaknem njune mehke bele kože. Potem se mi sproži val misli hvaležnosti in se nekako sestavim. In pišem prijateljici. Ona me vedno zna dvigniti.«

In delo, to je tisto, kar jo žene naprej. Pred kratkim je izdala nov znanstveni članek, akademsko udejstvovanje ji veliko pomeni. »Veliko mi pomeni, ravno ugotavljam, da sem izdala, mislim, da, že štiri znanstvene objave, do zdaj vse v nemščini, zdaj pa je izšel en članek tudi v slovenščini, kar je super, da nekaj nove terminologije in vpogleda v skladnjo in slogovne značilnosti sodobne nemščine dobimo tudi pri nas. Ponosna sem na ta del sebe, pa ne zaradi sebe, temveč zaradi drugih. Nove generacije študentov si bodo morda s tem pomagale, nadaljevale delo od tu dalje, raziskovalci za menoj, ki jih zanimata sintaksa in stilistika, bodo tu odkril nove jezikovne tendence. Kaj ni fantastično!«

Ana ima še nekaj posebnih konjičkov, kot sta šivanje in kvačkanje. Prostor pa pušča tudi za novo ljubezen. »Ljubezen je vedno z mano, ker je v meni. In zato je je na pretek tudi okrog mene.«