Postavlja se vprašanje, ali smo v naši družbi že dosegli opisano stanje. V zapisanih besedah doživljamo in razumemo tudi vsa dogajanja in razprave okoli samostojnega muzeja osamosvojitve, vključno z grožnjami iz nekakšnega akcijskega načrta ukrepov, ki jih je omenil predsednik osamosvojitvene vlade in tudi predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) na tiskovni konferenci. O ideji, da bi v Sloveniji imeli samostojni muzej osamosvojitve, smo vojni veterani, združeni v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo in Zvezi policijskih veteranskih društev Sever (v nadaljevanju veterani 91) izvedeli iz medijev. Glede na to, da nismo bili vključeni v kakršne koli razprave glede načrtovane izgradnje novega muzeja osamosvojitve, smo dolžni slovenski javnosti jasno izraziti svoje stališče glede omenjenega predvsem iz razloga, ker v skoraj desetih letih nismo imeli priložnosti sodelovanja v nobeni pogovorni oddaji na javni, nacionalni televiziji, kjer bi bilo slišano tudi mnenje tistih ljudi, ki so z orožjem v roki izborili samostojno Slovenijo. So pa to priložnost skoraj vsakodnevno imeli ljudje, ki so osamosvojitveno vojno opazovali z varne razdalje. Pogovori, polni samohvale in številnih neresnic in potvarjanj ter sovražnosti so pripomogli k temu, da je danes nasprotovanje samostojnemu muzeju slovenske osamosvojitve tudi med tistimi, ki smo v teh osamosvojitvenih procesih, vključno z vojno za Slovenijo, aktivno sodelovali, močno prisotno.
Spomnimo: obe organizaciji združujeta več kot 30.000 članov, od katerih nas ima priznani status vojnega veterana več kot 24.000! Zakaj nas torej nihče ni vprašal vsaj za mnenje? V obeh organizacijah letno organiziramo različne dogodke, vezane na obdobje osamosvajanja. Zaključki v medijih, da bi nas morala osamosvojitev združevati in ne deliti, je sprenevedanje, kajti dokler bodo v medijih objavljena le sporočila »osamosvojiteljev«, vključno s potvarjanjem, obtožbami in sovražnostjo, spregledani pa bodo vsi vsebinski dogodki, namenjeni obdobju osamosvajanja, se bo ta delitev le še poglabljala. Morda pa je to celo cilj takšnega početja, pri katerem mediji (ne)vede sodelujejo!
Veterani 91 iz obeh organizacij si želimo, da bi bila osamosvojitev, vključno z vojno za Slovenijo, predstavljena čim bolj objektivno, na podlagi ugotovljenih dejstev! Prepričani smo, da je obdobje slovenskega osamosvajanja, ki naj bi ga muzej slovenske osamosvojitve muzeološko predstavljal, neločljivi del novejše slovenske zgodovine, zato po našem mnenju in tudi oceni stroke sodi pod skupno streho Muzeja novejše zgodovine Slovenije in njegovih kustosov, muzealcev in drugih strokovnih sodelavcev. Država naj raje vlaga finančna sredstva v posodobitev že obstoječih muzejev in njihovih zbirk. Poudarjamo, da ne gre za nobeno omalovaževanje ali celo zatajevanje tega najsvetlejšega obdobja naše zgodovine. Nasprotno, izogniti se želimo napakam, ki so bile storjene v preteklosti! In kaj nas je še prepričalo, da smo takšnega mnenja?
Najprej o »dnevu prej«, 26. juniju, in začetku osamosvojitvene vojne. Kot vojak in visoki uslužbenec ministrstva za notranje zadeve (MNZ) lahko razumeva stališče države, da se je osamosvojitvena vojna začela 27. junija 1991. Ne razumeva pa, da so bili kljub prepovedi uporabe strelnega orožja zoper prodirajočo kolono JLA s strani nekaterih iz republiškega vodstva pozneje, v miru, vojaki TO označeni za strahopetce! Kako bi bilo to obrazloženo in prikazano v samostojnem muzeju osamosvojitve?
Med številnimi knjigami in zborniki, ki smo jih udeleženci osamosvojitvene vojne po izvedenih strokovnih posvetih spisali, je tudi knjiga Orožja nismo oddali 1990 (spominski zbornik, 2020). Avtorji prispevkov so poveljniki štabov teritorialne obrambe (TO) in njihovi sodelavci, ki so preprečili oddajo orožja, ter kolegi z MNZ in iz milice. Desetletje in več smo poslušali obtožbe, da smo se sami razorožili, da je bila TO razorožena, da je bila to celo veleizdaja in podobno. Omenjeni spominski zbornik jasno, s številkami dokazuje, da TO Slovenije ni bila nikoli razorožena, kajti namen JLA ni bil nikoli v celoti uresničen. Septembra 1990 je Slovenija brez orožja milice razpolagala s 37.325 kosi osebnega in skupinskega orožja. Skupaj z orožjem milice in preostalim vojaškim orožjem je bilo v Sloveniji več kot 80.000 kosov orožja. V navedeni knjigi je zapisano: »Žalostno pa je, da sta bila po odločitvi takratnega republiškega sekretarja za notranje zadeve v letu 1990 hrvaškemu ministrstvu za notranje zadeve (MUP) prodana orožje in nujno potrebna oprema, s čimer je bila oslabljena bojna pripravljenost slovenske milice in drugih služb organov za notranje zadeve (ONZ).« Enako se je tudi že v letu 1990 dogajalo na ministrstvu za obrambo. Kako bi bila ta tematika predstavljena v samostojnem muzeju?
Osamosvojitveni predsednik vlade Republike Slovenije je imel v Kočevski Reki ob obletnicah »prvega postroja brigade Moris in drugih priložnostih kar nekaj nastopov, v katerih je navajal številne neresnice. Najprej glede imena brigade Moris. Enota z navedenim imenom je bila ustanovljena šele leta 1992. Zato je bilo nespodobno, da so slavnostni govorniki in razni poročevalci tudi resnih medijev ponavljali izrečene laži. Še bolj neverjetno je, da se za takšna zavajanja ni zmenil predsednik države in vrhovni poveljnik. V postroju prav tako niso stali nikakršni prostovoljci, nabrani od vsepovsod, pač pa so bili to pripadniki rezervne sestave 27. zaščitne brigade TO. Na postroj pa so prišli prostovoljno, saj so bili vsi vprašani, ali se ga želijo udeležiti. In na kapi so takrat še nosili rdečo zvezdo, ki so jo desetletja pozneje »osamosvojitelji« iz VSO retuširali in tudi tako skušali razvrednotiti vlogo slovenske TO. In kako bi bili ti dogodki predstavljeni v samostojnem muzeju osamosvojitve?
Tudi akcije Sever, ki je preprečila »miting resnice« in omogočila nadaljevanje razvoja demokratičnih procesov v Sloveniji in izvedbo prvih demokratičnih volitev, »osamosvojitelji« ne omenjajo. Še več, govorijo, da se tako in tako ni nič zgodilo in da je bila to le ena od klasičnih akcij takratne milice.
Navedla sva le nekaj primerov, ki so nas prepričali, da vztrajanje pri samostojnem muzeju slovenske osamosvojitve ni upravičeno. Vsa minula leta smo bili priča prilaščanju zaslug ter takšnim in drugačnim grožnjam, povezanim z osamosvojitvijo, kar presega meje dobrega okusa. Zato se ni treba čuditi, da ne zaupamo več še tako lepim zamislim naših osamosvojiteljev, ki smo jim med vojno sledili in jih tudi spoštovali. Na žalost so to spoštovanje s svojim vedenjem in delom kot politiki v miru v celoti zapravili. Razen pri ljudeh, ki »izgubijo sposobnost reagiranja in hkrati tudi sposobnost razmišljanja in presojanja«.
Danes živimo v času posledic!
