Belfast je na papirju klasičen oskarjevski film: črno-bela, v preteklost zazrta, avtobiografska drama, s katero režiser podoživlja viharno zgodovinsko obdobje, v katerem je odraščal. Mar ni to točno enak koncept kot tisti, ki je Alfonsu Cuarónu in njegovi mojstrovini Roma (2018) prinesel deset oskarjevskih nominacij in tri kipce, tudi za najboljšo režijo? A Roma in Belfast sta v svojem bistvu dva precej različna podviga: če je mehiški režiser preizpraševal zanesljivost spomina in pokazal vzvode, s katerimi družine ustvarjajo iluzijo brezskrbnega otroštva za svoje najmlajše člane, pa je Branagh pri oziranju v preteklost kritičen samo do razdiranja skupnosti po arbitrarnih versko-političnih merilih.
Belfast je torej, ne sprenevedajmo se, zavestno oskarjem prikrojena drama, ki načenja temo severnoirskega konflikta (v angleščini: the Troubles), ne da bi o njem povedala kaj zares poglobljenega. Dogajanje je postavljeno v leto 1969, ko so izbruhi sektaškega nasilja zakoličili začetek tridesetletnega razkola, katerega sledi so v družbi vidne še danes.
Kenneth Branagh, ki je film snemal v pandemičnih okoliščinah, se je namesto za resnično lokacijo odločil, da bo ulični vogal Belfasta, na katerem se odvija zgodba, raje zgradil v studiu. V dokončanem filmu je to mogoče tudi občutiti: scenografija bolj spominja na gledališko kuliso kot na delavsko četrt mesta, kjer iste družine prebivajo že več generacij. Morda pa je tak pristop seveda načrten in na subtilen način podčrtava artificielnost, nezanesljivost spomina. A prav zaradi tega pridiha gledališkosti je prepad med otroško igro z lesenimi meči v prvem prizoru ter zelo resničnim nasiljem, ki bo izbruhnilo v nadaljevanju, manj dramatičen, kot bi bil sicer.
Catriona Balfe in Jamie Dornan upodobita zakonca pred težko odločitvijo: ali naj zapustita Belfast, edini dom, ki ga je družina kdaj poznala, ali pa naj na kocko postavita varnost svojih dveh mladih sinov? (Prestrašeno "Mamo" prijateljica tolaži z besedami: "Irci smo bili rojeni za to, da odhajamo. Sicer drugje po svetu ne bi bilo nobenih pubov.") Sami so sicer protestanti v večinsko protestantskem okolju, a s svojimi katoliškimi sosedi na domači ulici živijo v slogi - in že to je v očeh najmilitantnejših aktivistov dovolj, da pade senca suma na njihovo "pravovernost". Napadalci ne izbirajo, skozi katera okna bodo leteli kamni in opeke.
Naraščajočo napetost v zraku spremljamo z zornega kota devetletnega Buddyja (Jude Hill), ki Branaghu služi kot spominski alter ego. Zato ni nobeno naključje (je pa precejšen kliše), da Buddy skoraj vsak prost trenutek preživi v kinodvorani, hipnotiziran od soja velikega platna. Priča smo zametkom velike kariere in trenutkom, v katerih je bila začrtana mojstrova kariera – to Branagh vpelje v podobni maniri, kot so počeli že mnogi pred njim (od Giuseppeja Tornatoreja do Paola Sorrentina v lanski Božji roki). Če je film skoraj v celoti črno-bel, pa so Buddyjeva zgodnja srečanja s filmsko umetnostjo, poleg uvodnega prologa, edini pljuski zasičenih barv; na ta način režiser vzpostavi neposredno vez med preteklostjo in sedanjostjo.
"Ma" in "Pa" sta idealizirani figuri, videni skozi oči zaupljivega fantiča: s tihim dostojanstvom se naprezata za svojo družino, njuna ljubezen pa je vredna klasične literature: včasih spontano zaplešeta v soju tople svetlobe lokalnega puba, kot irska Ginger Rogers in Fred Astaire. (Oba sta na videz absolutno preveč glamurozna za izčrpana predstavnika delavskega razreda, kar naj bi bila.) V ozadju sta še lika Buddyjevih starih staršev, ki ju Judi Dench in Ciarán Hinds pač upodobita s suverenostjo veteranskih igralcev: toplina med njima priča o desetletjih ljubezni in vseh generacijah, ki so prišle pred njimi.
Kje so v vsem tem kompleksna vprašanja politike, severnoirske identitete in verskega razkola? Zdi se, da jih Branagh uporabi le kot začimbo, za slikanje zgodovinske kulise in za lik priročno enodimenzionalnega negativca, severnoirskega skrajneža (Colin Morgan), sicer pa se zadovolji s pripisovanjem krivde "preklemanski religiji".
Ker je zgodba povedana s perspektive devetletnika, so njeni ostri robovi lahko zglajeni in polemičnost zadušena. Branagh se poklanja "tistim, ki so šli", "tistim, ki so ostali" in tistim, ki so umrli – skratka, nihče se ne more počutiti spregledanega.
Belfast je najboljši v grenkosladkih trenutkih sreče – eden od tistih filmov, ki jih Akademija brez cinizma opiše kot "ljubezensko pismo" nekemu obdobju ali nekemu kraju. Bi si želeli, da bi Branagh zavzel takšno ali drugačno držo, da bi iskal odmeve leta 1969 v današnjem Belfastu ali razmišljal o pobrexitovski relevantnosti severnoirskega vprašanja? Morda, a če bi ubral tak pristop, zdaj verjetno ne bi govorili o sedmih oskarjevskih nominacijah. Če ga vzamemo kot to, kar je – intimna zgodba o ljubezni in hrepenenju – je Belfast tehnično dovršen, pripovedno zaokrožen film.
Črno-bela fotografija, h kateri se režiserji v zadnjih letih tako radi obračajo, asociira na klasike, na panteon ključnih naslovov filmske umetnosti. Mislim pa, da se Belfast mednje vseeno ne bo uvrstil: če ne skuša biti relevantna za širše občinstvo, se nostalgija kaj rada prevesi v solipsizem.
Ocena: 3,5
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje