Fotograf, ki se je skoraj utopil, Lindsey Vonn pa ga kliče po imenu

Nismo bili edini, vprašanja je imela tudi zgovorna Irka, zato ji našega sogovornika prepustimo za nekaj minut, saj svojega navdušenja nad njim ne skriva. Prosi ga za skupno fotografijo, nato pa z roko pokaže na drugo stran s peskom posutega Jakopičevega drevoreda. Kaže prav na fotografijo, ki jo je Samo Vidic izbral za nosilno fotografijo razstave.

Pokrival je Danielo Ryf, najboljšo triatlonko vseh časov, šele pozneje je opazil podobo Salvadorja Dalija v ozadju. "Rekel sem ji, naj steče, ker je bil ta pes tam," opiše situacijo. Tudi sam ima namreč točno takega labradorca, Ari mu je ime. "Prav takrat pa je kuža začel opravljati svojo potrebo in njegov lastnik se je sprva razjezil name, saj je mislil, da ga fotografiram zaradi tega," pripoveduje britansko-irskemu paru, ki ga z zanimanjem posluša. "Najbrž je mislil, da ga hočete prijaviti," se zasmeji Maura.

"Ta fotografija mi je všeč, ker na tak trenutek lahko čakaš tudi pet let, pa se ne bo zgodil," jima pojasni naklonjenost do vodilne slike na razstavi, ki so jo sredi ljubljanskega mestnega parka odprli v torek, preden mu pomahata v slovo in se še enkrat zahvalita za čas, ki jima ga je namenil.

S Svindalom po sendviče, nad Žbogarjem s kanglico

Kar nekaj anekdot ima Vidic tudi s svetovno znanimi športniki, s katerimi je sodeloval, med drugim z dvema najboljših alpskih smučarjev na svetu. Spominja se, kako je Lindsey Vonn zmagala v Zauchenseeju: "Pod zmagovalnim odrom nas je stalo najbrž 30 fotografov, ona pa je začela vpiti ''Samo, Samo!'', ko me je zagledala. Zelo nerodno mi je bilo, kaj si bodo ljudje mislili," v smehu pripoveduje. 

Aksel Lund Svindal pa ga je presenetil v Innsbrucku: "Fotografirali smo ga za naslovnico znane ameriške revije Outside, ko smo končali, pa je šel kar z nami. Šli smo v trgovino, kupili smo neke sendviče in potem je še dve uri hodil z nami naokrog. Rekel je, da tako in tako nima kaj posebnega za početi," opisuje pohajkovanje tjavdan z olimpijskim prvakom.

Poudarja sicer, da na slikanja z znanimi nikoli ne hodi zato, da bi sklepal prijateljstva. Včasih pa se to vseeno zgodi. Skozi delo je tako stkal tesnejšo vez s smučarjem prostega sloga Filipom Flisarjem in kajakašem Petrom Kauzerjem. "Flisar je znan šaljivec, ampak kadar se dela, se res dela. Spomnim se, kako me je enkrat ob pol petih zjutraj poklical, da bi preveril, če sem se pravočasno zbudil, ker smo bili dogovorjeni," se smeji.

Ustavi se pred sliko Kauzerja: "To je bilo kar težko narediti. Na kajak sem dal fotoaparat v ohišju, poleg smo imeli še daljinske upravljalnike za te luči, ki svetijo. Če nas je kdo takrat gledal, si je verjetno mislil, da smo kakšni amaterji, saj je bilo vse skupaj pripeto z nekimi elastikami in je bilo res smešno videti."

Včasih pa ni vse tako, kot je videti. "Ta slika je narejena v studiu. Robert Žbogar v resnici stoji, jaz sem pa na lestvi in ga zalivam s 'kanglico' za rože. Enim ni bilo povsem jasno in so bili prepričani, da je dejansko skočil v vodo, nekateri pa so ugotovili, da kapljice na rokah in kapi v resnici stojijo."

Še en norveški smučar, ki ga je ovekovečil, je Aleksander Aamodt Kilde. "V Kitzbühlu je zelo malo dobrih pozicij za slikanje. To sem opazoval pet ali sedem let, ampak vedno je bilo nekaj. Gor sem šel šele pri številki 50, ali se je malo videla ograja ali ni bilo snega na drevesih. Letos pa sem šel tja pogledat že na trening in potem sem dejal, da bi takole naredil med tekmo. V oddelku za komunikacije so se takoj strinjali, saj je bilo nekaj drugačnega, čeprav sam skok ni nič posebnega. Vsi fotografi so potem hoteli vedeti, kje je ta pozicija."

Premetavalo ga je po prtljažniku

Niso pa vedno vsi veseli njegovih fotografij: "Lani so imeli v formuli ena neka nova pravila in ta avto je nekaj poskakoval. Tega mi sprva sploh niso dovolili objaviti, saj so mislili, da so nekaj 'zafrknili' pri razvoju. Potem pa se je na dirkah in testiranjih pokazalo, da imajo vsi tak problem, da nekaj skače. Vozniki so imeli tudi težave s križem, ker jih je 'nabijalo'. No, čez mesec dni so nato dejali, da lahko objavim."

"Tole je bilo na zračni dirki v Indianapolisu, odšel sem že v medijsko središče, ko sem zagledal luno. Rekel sem si, da bom poskusil to ujeti, če bo slučajno kdo pripeljal mimo. Dejal sem, da bom počakal dva, pa se je že takoj prvi pripeljal. Aha, to je torej to. Poslikal sem in šel noter, čisto mimogrede," pokaže na sliko malega letala v zraku skupaj z luninim krajcem.

Olimpijske igre ga nikoli niso zanimale, vedno pa si je želel, da bi z eno ekipo preživel več let. Želja se mu je uresničila z jadralci, ki so ga hitro sprejeli medse. "Prihodnje leto bo America's Cup v Barceloni in ekipa je že bazirana tam. Bil je 31. januar in snemali smo zunaj. Ni bilo ravno toplo in pol ekipe je oklevalo, menedžment je skrbelo, da se bo kdo prehladil, pa sem rekel, da bomo naročili malo tapasov in nekaj za popiti. Vsi so prišli," se zasmeji. Vidic si je zamislil portrete z vodo: "Od zadaj je nekdo vanje metal vedro vode. Imeli smo cev, vodo, tri vedra in je samo nekdo prišel od zadaj in mu butnil vedro vode v hrbet."

Z jadralci je bil tudi na samem krovu, v Barceloni pa je nastala tudi čudovita fotografija z znamenito katedralo Sagrada Familia in jadrnico, ki je brzela mimo. "Sam sem bil na vsaj 200 metrov oddaljenem čolnu, imel sem 600 mm objektiv, bili so veliki valovi. Ni bilo lahko, naredil sem šest fotografij, samo ena je uspela."

Včasih ima na voljo samo eno priložnost kot na primer pri letalu, ki je zapeljalo skozi predor. "Tega ne moreš vaditi. Ker kaj naj naredim, grem na avtocesto in nekoga prosim, če lahko pelje 280 km/h, da bom videl, kaj moram narediti, da bo fotografija uspela?" Pravi, da slika ni lepa, je pa arhivska, dokaz, da se je res zgodilo.

Leta 2009 so se pojavili prvi digitalni fotoaparati. Skupaj z Elanovimi deskarji na snegu je bil na poletnem kampu v Garmischu: "Z balkona v svojem apartmaju sem videl to gospo, ki je vsak večer prišla ven brat. Deskarji pa so na vrtu pekli na žaru, morda tudi kaj spili in eden je začel gol teči naokrog. Namignil sem mu, naj pogleda čez ograjo, skočil je gor s pločevinko piva v roki, jaz pa sem hitro pritisnil na sprožilec. Tudi ta slika mi je zelo všeč, ima neko zgodbo zadaj. Mladi, starejši, dva svetova."

Tri noči je preživel na vrhu Burdž Al Araba, da so ujeli pravi veter za pristanek malega letala na zgolj 24-metrskem heliportu. 

Dirkača Maxa Verstappna je slikal iz prtljažnika enoprostorca: "Formula ena res težko pelje počasi, zato smo morali mi voziti res hitro. Metalo me je po prtljažniku 'na polno', v celem krogu sem naredil približno 300 slik, ostri pa sta bili le dve."

Fotografija, ki bi ga lahko stala življenja

Med fotografiranjem v vodi pa se je nekoč skoraj utopil. "Dogovorili smo se, da bom slikal Orlanda Duqueja, ki skoči v vodo in potem izplava. Uporabiti moraš ohišje za vodo, ki pa te vleče na površje. Zato smo se dogovorili, da mi bodo okoli pasu dodali potapljaške uteži. Vendar so nanje pozabili, zato smo uporabili utež, podobno tistim iz fitnesa, ki se sicer uporablja za stabilizacijo žerjava za kamero. Ampak bila je pretežka! Nisem mogel izplavati," zmajuje z glavo.

"On je že skočil in se vrnil na površje, mene pa ni in ni bilo. Bil sem približno dva metra pod gladino in se nisem mogel dvigniti, nisem mogel ven. Vrnil se je pome in ko sem se potem s tisto utežjo med nogami kobacal na čoln, je drugemu fotografu od smeha skoraj ušlo. Še danes, kadar se srečamo, me najprej vprašajo, če se še spomnim te prigode. Kako se je ne bi spomnil, saj sem vas nasmejal za naslednjih 10 let!"

Vidic sicer počne marsikaj, s padalom pa ne skače. Med snemanjem v Bovcu je tako snemalcu s kamero na čelado dal še svoj fotoaparat. "Z njim sem šel v letalo, mu vse namestil in pritisnil 'time lapse', da je potem aparat sam vsako sekundo naredil eno sliko. Tale je bila res vrhunska, potem pa se je zvečer razvila debata, kdo je torej pravzaprav njen avtor. Menil sem, da sem jaz, ker sem jaz pritisnil ta 'time lapse'. Smo se potem dobro pozanimali in res je tako – avtor je tisti, ki pritisne na sprožilec, on je bil pravzaprav kot moje stojalo, zanimivo."

Hvaležen ženi, ponosen na sinova

Že 15 let je zdoma 200 dni na leto. Doma ga čakajo soproga Maja ter 11-letni Mark in 13-letni Jaka. "Žena 'raztura'. Ko sta bila sinova majhna, je držala vse štiri vogale v hiši, ne samo tri. Že ko sva se začela sestajati, je vedela, da to delam in da bom to delal. Vem, da ji ni bilo lahko, zaradi mene se je v resnici odpovedala svoji karieri," priznava. "Zato se ji poskušam tako in drugače oddolžiti. Ko sem doma, poskušam biti čim več z družino, ne hodim naokrog."

Je pa kovačeva kobila vedno bosa. Vidic slika po vsem svetu, razen doma. "Tam imam tudi dva apartmaja in pred nekaj leti sem potreboval zimsko fotografijo Bleda. Napisal sem na Facebook svojim prijateljem fotografom, če ima morda kdo kakšno. Vsi so mislili, da se šalim. Ampak res sem jo potreboval. Na Bledu me nikoli nihče ne vidi s fotoaparatom. Ko grem delat, ga imam, sicer pa ne hodim z njim naokrog. Nikoli nisem, pa niti ne vem, zakaj ne."

Sredi noči se je spomnil na Kauzerja

K pripravi razstave so ga kolegi nagovarjali že nekaj let. "Sprva sem mislil, da nimam dovolj materiala, potem sem se spraševal, ali je dovolj dober," prizna. "Spomladanski termini so bili zasedeni že po dve leti vnaprej, kar mi je šlo na roko, saj sem lahko odlašal in odlašal. Letos pa so me poklicali iz Zavoda za turizem Ljubljana, da se je sprostil en termin, in mislim, da smo bili dogovorjeni v 10 minutah," pove.

Izbrati je moral 88 fotografij. "Do 70 je šlo res hitro, v dveh, treh urah. Potem pa se je ustavilo. Vse se mi je zdelo že enako in brez zveze. Nekaj sem dodajal, nekaj odvzemal. Ko je bilo že vse natisnjeno, sem se sredi noči spomnil, da sem pozabil vključiti sliko Kauzerja. Ubil me bo, če je ne bo," v smehu opisuje stresne dni med pripravo razstave. "Ta način tiska terja petkrat več dela kot običajno, pa še poceni ni, ampak so mi šli zelo na roko in nazadnje je bil volk sit in koza cela. No, potem pa je Peter zbolel in sploh ni mogel priti na otvoritev," se začne še bolj smejati.

Otvoritev mu bo sicer ostala v lepem spominu: "Nisem hotel, da pride 300 ljudi in da jih poznam 50 med njimi. Raje sem videl, da jih pride 50 in da so to ljudje, ki so mi blizu, ki so mi kdaj pomagali. Nekateri so žal manjkali zaradi drugih obveznosti, ampak nazadnje je prišlo 90 odstotkov takih, za katere sem si res želel, da pridejo. Super smo se imeli, sproščeno. Na koncu se je druženje zavleklo do štirih zjutraj."

Dan pozneje je v Tivolju čakal novinarsko ekipo in si je dejal, da bo vmes opazoval ljudi. Zanimalo ga je, ali bodo samo hodili mimo ali se bodo dejansko ustavili in koliko slik si bodo sploh ogledali. "Najprej je prišel ves razred, morda kakšna medijska šola ali kaj podobnega, saj so imeli fotoaparate in so šli skozi celotno razstavo. Potem je z Rožnika prišel starejši par s palicami v rokah, ustavila sta se in se vrnila. Jaz sem že dajal intervju, onadva pa sta bila še vedno tam. Ljudje se ustavijo, gledajo vsaj pol minute, ne samo tri sekunde, očitno je zanimivo. Zelo sem vesel, ker v resnici v zvezi s tem nisem ravno samozavesten," skromno prizna. "In mislim, da je to to, da nikoli več ne bom imel tako velike razstave," zmaje z glavo.  

Naneslo je, da je prav letos 20. obletnica njegovega sodelovanja z Red Bullom in 10 let dobrodelnega teka Wings for life. Dobrodelna bo tudi razstava Samoglavih 20, v katero je strnil zadnjih 20 let svoje kariere, na ogled pa bo do 6. junija. "Zdelo se mi je škoda, da bi ti 'printi' pristali v kakšni kleti, ker so res vrhunsko izdelani. Zato so vsi na spletni dražbi, izklicna cena je 250 evrov za posameznega, ves zbran denar pa bo šel fundaciji Wings for life, ki financira raziskave poškodb hrbtenjače in išče rešitve zanje," zagotavlja.

Sošolca je zbil avto

Vidic ima tudi sam osebno razvit čut za ljudi, ki jih je to prizadelo. "V prvem razredu je mojega sošolca zbil avtomobil in postal je invalid. Že od majhnega je bilo to tako del mojega življenja. Tudi potem sem veliko delal z invalidi. Libby Clagg je denimo slepa, ima zlato medaljo iz paraolimpijskih iger v Riu v teku na 100 metrov. Prišla je s fantom in dvema labradorcema, takoj sem prosil, če ju lahko peljem na sprehod. Ko sem se vrnil, sem ji rekel, da ne razumem, kakšen vodič je to, saj je čisto tak kot moj pes. Pojasnila mi je, da se začne vesti drugače, ko mu nadenejo oprsnico. Da takrat ve, da je v službi. Poskusil sem tudi to in res je bilo tako. Peljal me je do vrat, po stopnicah, do semaforja. Res je delal, zelo zanimivo je bilo."

Pravi, da z invalidi zelo rad dela: "Kakšni športniki so že vsega naveličani in zavijajo z očmi, oni pa so izjemno hvaležni, saj imajo tako malo medijske pozornosti. Hvaležni so bili oni, hvaležen sem bil jaz, super smo sodelovali, zato sem vesel, da lahko dam te slike in jim s tem pomagam. Pomagali bodo tudi vsi tisti, ki jih bodo kupili, in vesel bom, da bodo okrasile neke prazne stene za dober namen."