Da se bo brazilska izbrana vrsta od Peleja poslovila na tekmi z Jugoslavijo, je bila želja brazilske nogometne zveze, razlog pa naj bi bil prav to, da se je jugoslovanskim igralcem reklo beli Brazilci. »In to se ne sme nikdar pozabiti,« je Đajić dejal v nedavni oddaji na srbski nacionalni televiziji. Kot tudi: »Veste, Peleja je dejansko malo ljudi videlo res igrati. Če bi Pele bil na televiziji toliko časa kot Messi in bi videli njegove posnetke, po mojem ne bi bilo nobene dileme, kdo je večji nogometaš. Zame je to Pele, pa nočem vplivati na mnenje nikogar.«
Dokler se v brazilski izbrani vrsti leta 1958 na svetovnem prvenstvu na Švedskem ni pojavil tedaj 17-letni Edson Arantes do Nascimento in Brazilijo osebno popeljal do naslova prvaka, so Brazilci veljali za nogometne divjake, ki se niso sposobni dovolj organizirati, da bi lahko igrali resen nogomet. Rusi oziroma Sovjeti so si tedaj na primer prizadevali igrati znanstven nogomet, Brazilci pa niso vedeli, kaj storiti s svojo gingo. Ginga je izraz, ki najbolj neposredno pomeni zibanje, v prenesenem pomenu pa gre za hotenje po igrivosti in plesu, ki je predpostavljalo tudi specifične gibe, ki izhajajo tako iz njihove tradicionalne borilne veščine capoeire kot iz sambe. Kot taka je ginga pogojevala specifično motoriko, ki se je odražala v primarnem nogometu, kakršnega so Brazilci igrali med seboj, na igriščih, plažah in ulicah.
Hočemo plesati, hočemo izvajati gingo
Po zgolj drugem mestu na prvenstvu doma leta 1950, ko so svet fascinirali s stadionom Maracana, je med Brazilci prevladala miselnost, da se morajo odpovedati ginga pristopu, vendar pa tudi na prvenstvu leta 1954 v Švici niso bili uspešni, saj so po porazu z Madžari izpadli v četrtfinalu. A leta 1958 so v Do Nascimentu Peleju dobili igralca, ki je razumel tako gingo kot potrebo po organiziranosti, pri čemer pa v ekipi niso imeli »štorov«. Tudi njihovi branilci, kot denimo Djalma in Nilton Santos, igralca enakih priimkov, ki pa nista bila v sorodu, so bili sposobni preigravanj, za največjega prostega radikalca pa je veljal Garrincha, neustavljivo levo krilo s šest centimetrov krajšo levo nogo. Radost naroda so mu rekli, ko je pri 49 letih umrl zaradi ciroze jeter. Ko so na tak način leta 1958 premagali vse, so osvojili srca nogometnih privržencev.
»Rekli smo si: Hočemo plesati, hočemo izvajati gingo. V nogometu ne gre za boj za preživetje. Treba je igrati lepo,« se je spominjal tistih časov Pele, ki je po prvenstvu leta 1958 začel rasti v prvo globalno športno zvezdo in bil obenem tudi prva temnopolta športna zvezda, če seveda odmislimo Jesseja Owensa, ki je deloval še v predtelevizijskih časih. Muhammad Ali se je pojavil kasneje. Čeravno se Do Nascimento po medijski pokritosti ne more primerjati z Messijem in sodobniki, njegov nastop vseeno sovpada z nastopom televizije. Nenazadnje je leta 1958 začela delovati tudi RTV Ljubljana oziroma Slovenija. Na prvenstvih leta 1954 v Švici kot na Švedskem leta 1958 so nekatere tekme že neposredno prenašali, vendar so jih lahko gledali le redki imetniki TV-sprejemnikov, medtem ko so nekatere tekme s prvenstva leta 1962 v Čilu vsaj v Angliji, kjer se je televizijsko pokrivanje nogometa najbolj razvijalo, lahko videli s tridnevnim zamikom.
Prelomno TV-prvenstvo je bilo leta 1966 v Angliji, ki se je prvo prenašalo preko satelita, a šele prvenstvo v Mehiki leta 1970, ki je bilo tudi prvo v barvni tehniki, velja za tisto, na katerem so se vzpostavili standardi, ki veljajo še danes. To je bilo tudi prvo prvenstvo z rumenimi in rdečimi kartoni, kar je prispevalo k čistosti igre, in na njem je tretjič zmagala Brazilija. V njeni postavi je Pele pri 31 letih veljal za veterana, v finalni tekmi je dal otvoritveni gol in pri zmagi 4:1 nad Italijani prispeval še dve asistenci.
Pelejev dres pri župniku v Münchnu
Če ne drugače, so se prvi posnetki Peleja s konca 50. let dali videti v kinih, kjer so se pred filmi prikazovale informativno-dokumentarne novice. Tako ga je najprej videl tudi Brane Oblak, ki je leta 1971 prav tako igral na Maracani, ter s poslovilne tekme celo odnesel Pelejev dres, ki pa je danes v Münchnu, pri župniku, ki je krstil Oblakove otroke. In si dresa ne upa oprati.
Kult Brazilcev in Peleja se je v globalni mit razširil že v začetku šestdesetih, da pa je na izrazito plodna naletel v Jugoslaviji, ne čudi. Jugoslavija se je tedaj začela uveljavljati kot voditeljica gibanja neuvrščenih, torej tretje zunajblokovske alternative, in je nadvse cenila predstavnike šibkih. Pele in Brazilci so bili predstavljeni kot somišljeniki, čeravno Brazilija, v kateri se je civilna oblast menjala z vojaškimi diktaturami, do katerih Pele ni zavzemal deklarirano nasprotovalnih stališč, ni bila članica gibanja, ampak je imela status opazovalke. Naklonjenost Braziliji in brazilskosti je bila vidna povsod. Že leta 1950, pod vtisom svetovnega prvenstva v Braziliji, se je navijaška skupina Hajduka iz Splita poimenovala Torcida, kar je brazilski naziv za navijaško skupino kot tako. In ko so leta 1963 v Beogradu zgradili stadion Crvene zvezde, je ta nemudoma dobil vzdevek Marakana, čeprav to ni bilo nikdar tudi uradno ime, v Ljubljani pa je gostilna z najlepšim gostinskim vrtom nosila ime Rio.
Obenem je Jugoslavija v šestdesetih imela svojega Peleja, prvega, ki je bil oklican za belega Peleja. To je bil Dragoslav Šekularac, napadalec Crvene zvezde in jugoslovanske reprezentance, ki je bil na svetovnem prvenstvu leta 1962 v Čilu, na katerem je bila Jugoslavija na koncu četrta, uvrščen v ekipo prvenstva. Brazilija je drugič postala prvak sveta, kljub temu da se je Pele poškodoval, a je Garrincha, ki je veljal tudi za infantilnega, presenetljivo prevzel vso odgovornost nase in povedel ekipo do zmage. Šekularac je bil podoben fantom svobode, kot Pele, Garrincha in Brazilci. Igralec, ki je igro razumel lahkotno in za zabavo. Ki je igralca, ki ga je že preigral, počakal, da ga je lahko na radost občinstva preigral še enkrat.
Obeh, Peleja in Šekularca, si je želel Gianni Agnelli, šef Fiata in Juventusa. Za Peleja je ponujal milijon dolarjev, za Šekularca pa 600.000 in finančno pomoč pri gradnji beograjske Marakane, a mu je namera pri obeh spodletela. Pri Peleju ga je blokiral tedanji brazilski predsednik Janio Quadros, ki je bil zaradi domislic, kot je bila prepoved bikini kopalk na brazilskih plažah, v Braziliji itak nepriljubljen in si ni mogel privoščiti, da bi v času njegovega mandata Pele odšel iz države. Zato je izposloval, da je vlada nogometaša oklicala za nacionalno bogastvo, kar je preprečilo Pelejevo prodajo. Agnellijeve ponudbe pa niso sprejeli niti v Beogradu, kjer je Šeki ostal v dresu Crvene zvezde in kasneje zadevo komentiral: »Moral sem ostati v državi, kot zabavljač delavskega razreda.«
V tistih časih menda ni bilo nič nenavadnega, če si v stavbi radiotelevizije Beograd čakal dvigalo, potem pa sta iz njega izstopila Pele in Dragan Nikitović. Kako je bilo s Pelejem v Ljubljani, pa govori anekdota s šolskega igrišča v Savskem naselju iz začetka 70. let. »'Jaz bom Pele!' 'Ne, ne, ne, ne, ne, jaz bom Pele,' sva si podajala s sošolcem na igrišču. Na koncu je bil on Šurjak, niti Đajić ne, ker takoj za Pelejem je bil Đajić, potem si pa lahko bil Oblak ali Popivoda. Za to, da sem bil Pele, sem se torej sklofal, čeprav sem bil golman in so mi govorili, da to ne gre skupaj, ker Pele ne more biti golman. Pele je bil Tito,« pripoveduje Pele iz Savca.
Pele je imel ta nasmeh
Zoran Filipović, prav tako nekdanji jugoslovanski reprezentant in udeleženec tekme na Maracani, je v že omenjeni oddaji na RTS dejal pomembno stvar: »Pele je imel ta nasmeh. To pristopnost in dostopnost.« Da, ta nasmeh. Brazilija iz knjige Vsa čuda sveta. Copacabana. Rio. S Pelejem se je začelo tudi obče uveljavljanje Brazilije. Leta 1958 je brazilski kitarist Joao Gilberto, ki je bil kot letnik 1931 devet let starejši od Peleja, izdal prvo ploščo, svet pa je kaj kmalu začutil brazilsko idejo preko skladb, kot je Girl from Ipanema ali Mas Que Nada. Pele, Brazilci in samba. Za premražene zahodnjake je bila to neubranljivo privlačna eksotika oziroma povsem drug sentiment. Blagost, ki je močnejša od sile in grobosti. Šlo je za brazilski paket, ki so ga Brazilci tudi zaračunavali.
Eden od razlogov, da Pele leta 1961 ni mogel v Italijo, je bil tudi, da je njegov matični klub Santos pošteno služil s prijateljskimi tekmami, ki jih je redno igral po Evropi. Obenem je imel Pele pogodbo z brazilskim združenjem pridelovalcev kave, na prvenstvu leta 1970 pa je postal tudi maneken Pume, od katere je takrat prejel 120.000 ameriških dolarjev. Bil je prva globalna športna zvezda s tovrstno pogodbo. Leta 1973 je podpisal tudi pogodbo s Pepsijem za globalno reklamo, po kateri se ga lahko spomnimo tudi v naših krajih in zaradi katere je bil pepsi nemalokomu ljubši od kokakole.
Tudi pred 70 leti svet ni bil harmoničen. Leta 1958, ko se je pojavil Pele, je na Kubi potekala revolucija, v Vietnamu je že trajala vojna, prav tako v Alžiriji, medtem ko so se državni udari in podobni izrazi družbene dinamike dogajali ves čas. Leta 1963 so v ZDA ubili Kennedyja, potekala je hladna vojna med ZDA in SZ. Pa vendar je bil svet tiste čase poln optimizma, želje po novem in sposobnosti biti očaran. Pele je bil eden najbolj prepoznavnih elementov tistega duha časa. Časa, ko je črta reaktivnega potniškega letala na nebu pomenila mir, blagostanje in stabilnost. Danes so črte reaktivcev osumljene zarotništva, športniki pa gaziranih pijač ne oglašujejo več, ker veljajo za škodljive. Pele je bil poosebljenje občutkov brezskrbnosti, ki so danes nemogoči. Danes bi bil njegov nasmeh lahko komu tudi nadležen.