O kresi se dan obesi

24.6.2023 | 13:45

Daj nam Bože dobro leto ... Po koledarju se poletje prične 21. junija, a po stari tradiciji praznujemo najkrajšo noč med 23. in 24. junijem, podobno kot tudi številna stara ljudstva že v pradavnini. Na »šentjanževo« so tako naši predniki kurili kresove kot znak praznovanja in poveličevanja moči sonca oziroma sončnega božanstva Kresnika. V belokranjskih vaseh ob Kolpi je še vedno živ običaj kresovanja. Redno ga ohranjajo le še v Adlešičih, pa tudi tukaj obstaja nevarnost, da bomo tradicijo v kratkem izgubili. Tukaj se ohranja še v isti obliki, kot je bila poznana pred sto in več leti, praznik pa imenujemo »Ivanje«.

Šašelj leta 1905 piše: »Na kresni večer škropijo z blagoslovljeno vodo po polju in med škropljenjem mečejo po polju ivančice (Chrysanthemum leucanthemum). V krov pa vtikajo steljo – (orlova praprot - Pteridium aquilinum) in ivanjske rože (navadno kresničevje - Aruncus dioicus). Na krov pa dekleta mečejo vence in kitice. Katere venec ostane na strehi, ta se bo kmalu omožila.«

Kresnice - skupina vsaj štirih deklet, raje pa več, da lahko pojejo večglasno - obiskujejo na kresni večer domačije in pojejo pred vrati. Skupino navadno spremlja moški s piščaljo, ki nepretrgoma piska. Dekleta pojejo večglasno - s PRETEKANJEM, da se pesem ne prekinja, ampak teče ves čas. Piskač dodatno poskrbi, da teče pesem ves čas - če bi se dekletom slučajno zalomilo in bi nehote naredile pavzo. Če želijo prinesti družini in domu srečo, se pesem namreč nikakor ne sme prekiniti.

Ena od kresnic nosi košaro, v katero zbirajo darove gospodinj - to so jajca in denar.

Ko pridejo k hiši (na starih domačijah so stopile na dvorno dvorišče, a teh skoraj ni več ...), stopijo v KOLO, kot imenujemo krog, ki ga je gospodinja pripravila iz ivanjih rož (navadno kresničevje - Aruncus dioicus, tudi do 2 m visoka rastlina, ki uspeva od junija do julija na senčnih tleh in gozdnih robovih. Prepoznamo jo po velikem cvetu bele do rumene barve. Cvet ima podobno obliko kot metlica za brisanje prahu).

Danes gospodinje včasih (preveč) poenostavijo in pripravijo kolo le iz orlove praproti - (Pteridium aquilinum, ki tudi lahko zraste zelo visoko - celo do 2 m, uporablja pa se predvsem za nastilj živalim).

Pesem se poje v več različicah, skupno pa ji je ponavljanje po vsaki kitici "... Bog daj dobro leto!" Že Šašelj je zapisal številne različice in nekatere so se ohranile do danes.

"Bog daj, bog daj dober večer!
Daj Bog, Marija, daj dobro leto,
Daj nam Bože dobro leto ...

Tute jesu lepi dvori,
Lipi dvori ograjeni,
Ograjeni, pometeni,
Pomela ih lepa Bare ... (ime se spreminja skladno z imenom gospodinje, pri kateri pojejo), ..."   

Pesem je kar dolga, proti koncu pa, da bi bile čimprej obdarjene zapojo še:

"Mi nimamo kada stati,
Mi smo nocoj malo spale,
Malo spale, rano vstale ...

Nato gospodinja položi darila v košaro in kresnice brez prestanka nadaljujejo:

"... Lipa hvala na tem daru,
Ki ste nam ga darovali,
Mi se od vas poslovimo,
I vas Bogu izročimo,
Bog vas varuj i Marija,
Z lepim zdravljem i veseljem.¨

V nekaterih krajih je bila navada, da so se Kresnice po opravljenem obhodu po vasi odšle na Kres – kurjenje kresnega ognja, a te navade Adlešičanke že vsaj dobro stoletje ne prakticirajo.

Dekleta – pevke, ki obiskujejo domačije, so dobile ime 'kresnice' po hroščkih, ki letijo ponoči v juniju in juliju in svetijo z zadki – kresnice. Znanstveno ime družine hroščev je Lampyridae in doslej poznanih je 2.000 vrst. Razširjene so predvsem v vlažnih tropskih in subtropskih predelih sveta, s svetlobo pa plenilcem sporočajo, da niso užitne. Letos so pričele v Beli krajini leteti zelo zgodaj.

Laično ugotavljamo, da so vsaj v adlešiškem koncu kar številčne, seveda pa je populacija zadnja desetletja znatno zmanjšana, saj današnji način življenja vsekakor ni v prid žuželkam.

Leta 1909 je Ivan Feliks Šašelj pisal, da se ni bati izginotja običaja kresovanja v Adlešičih, saj je adlešiško župnišče obiskalo kar osem skupin kresnic (ena je prišla celo iz  sosednje - preloške fare - Žuničev), v bližnjih Tribučah sta kresovali dve skupini, kresnice pa so obiskovale dvore tudi v Žuničih in na Preloki. In tako je bilo – vse do pred kratkim.

Letos adlešiške kresnice niso koledovale (doslej se je to zgodilo le v času epidemije corone-19), pa bo ta zastoj, upamo, le začasen.

O običaju kresovanja v Beli krajini je pisal tudi Janko Barle (duhovnik, pisatelj, pozneje tajnik zagrebškega škofa), ki je za objavo uredil zapis Tottrovega Matije (Matiček Jandreč) iz Gribelj, a je dr. Niko Zupanič kmalu za tem pisal, da je v Gribljah navada kresovanja opuščena, se pa še ohranja v sosednjih Adlešičih. Na Preloki Ivanje ohranjajo tako, da na predvečer praznika pridejo gratuljirat (čestitat, zapet podoknico) godovnikom Ivanom.

Boris Grabrijan