Sedem dvoranskih veslačev je bilo ves čas v pogonu. Na vsaki napravi je vedno nekdo veslal, za njim oziroma nekje v neposredni bližini v "čakalni vrsti" pa je vedno stal že nekdo drug, v pripravljenosti, da zamenja prvega, ko da ta znak, da ne zmore več.

"Nekateri vztrajajo in lahko veslajo zelo dolgo, mi pa vedno poudarjamo, da šteje vsak meter. Tudi, če prideš in narediš samo nekaj zavesljajev, šteje tudi to," je pojasnila Marina Šink, ki dela v dvorani CrossFit v ljubljanskem nakupovalnem središču BTC.

"Vsaka naprava ima svojega donatorja, podjetje, ki je prevzelo donatorstvo nad njo. Načeloma naj bi prispevali toliko evrov, kolikor kilometrov se prevesla na posameznem veslaču. En kilometer pomeni en evro. Ker pa so na koncu vseeno relativno majhne številke teh kilometrov, nazadnje vsi prispevajo bistveno več," je hvaležna. Denar se zbira na več načinov: poleg donatorskih sredstev denar prispevajo tudi ljudje, ki pridejo v dvorano, nakazila se nabirajo tudi na račun Zveze prijateljev mladine Moste - Polje preko objavljene QR-kode.

Pomagali so tudi različni gostinci, ki so pripeljali hrano in pijačo ter tako poskrbeli, da so vsi obiskovalci ostajali pri moči. Zalog nikoli ni zmanjkalo. Golaž, burek, 'pohane piške', ocvrta zelenjava. "Vsak pomaga po svojih zmožnostih. Nekdo malo več odvesla, nekdo da malo več denarja v skrinjico, kdo kaj speče," pravi sogovornica.

"Ta, ki je bil najvztrajnejši, je veslal štiri ure brez prekinitve," je dejala. Prišel je ob štirih zjutraj in vztrajal do osmih. Kot pravi Šinkova, ni šlo za profesionalnega športnika, ampak za športnega navdušenca, ki ima tovrstne naprave tudi doma. "Ko je prišel, ga nihče ni poznal. Sredi noči se je pojavil na vratih in rekel, jaz sem tukaj, odveslal bom 50 kilometrov," je opisala.

"Marsikdo, ki pride prvič, sicer nima prave predstave, kako je videti vse skupaj. Pravijo le, da so prišli malo pomagat, potem pa jih navduši pozitivno vzdušje. Rečejo, da niso računali, da bodo dlje časa tukaj in da morajo vmes domov, potem pa se vrnejo, sredi noči, zjutraj," je dodala.

"Imate tudi ljudi, ki pridejo trikrat v 24 urah sem. Veslajo pol ure, malo počakajo, ker je gneča, vmes odidejo domov, se čez nekaj ur spet vrnejo," pravi Vine Osredkar, ki je na prizorišču prav tako vztrajal vso noč. "Vmes so prišli tudi ljudje iz Mojstrane, Brežic. Pridejo, poveslajo, se podružijo," opiše pestro nočno dogajanje. "Lani je mamica z Bleda na POP TV slišala, da imamo ta dogodek in je hčerki ob devetih zvečer poslala v Ljubljano," v smehu doda. "Je pač za dober namen in ljudje to prepoznajo," poudari.

Sam je v dvorano prišel v petek ob enih popoldne, v soboto dopoldne, ko smo se tam oglasili mi, da bi preverili, ali so ljudje res vztrajali ves ta čas, je bil še vedno nasmejan. Ni naredil ogromno kilometrov, je pa večkrat vskočil, kadar je bilo treba dvoranski veslač ohranjati v pogonu. "V petek popoldne je bila gneča na ljubljanskih cestah in je bilo sprva nekoliko manj ljudi, ob sedmih zvečer pa se jih je sem nagnetlo, ne vem, dvesto," opiše.

"Štiri kave, dve pivi ter liter in pol mineralne vode," Osredkar smeje našteje, kaj ga je ohranilo pri močeh. "Jaz sem veslala sredi noči, ko je bila največja kriza. Najmanj ljudi je med tretjo in šesto uro zjutraj, takrat smo vsi v pripravljenosti in vskočimo, če je treba," Šinkova pojasni vlogo organizatorske ekipe. Pravi, da je sama med tretjo in četrto uro preveslala sedem kilometrov. Sogovornika pravita, da sicer v dvorani nikoli ni bilo manj kot 30 ljudi.

Najmlajši veslač, ki je zares veslal in nabiral (kilo)metre, je bil star pet let. Tudi pri starostni meji navzgor je številka kar osupljiva. Kot pravi Šinkova, je z njimi že več let tudi Ana Petrič, direktorica doma starejših v Notranjih Goricah, ki je bila letos izbrana tudi za Slovenko leta. "Vsako leto s kombijem pripelje skupino svojih varovancev, lani smo imeli tako tukaj 90-letnega gospoda, ki je veselo vesal," ponosno pove organizatorka prireditve. Doda, da dogodek vedno podprejo tudi znani Slovenci. "Pevec Marko Vozelj pride vsako leto, tudi če ima takrat koncert. Pride pred nastopom, znova se vrne po koncu. Prišla sta tudi odbojkarska reprezentanta Klemen Čebulj in in Alen Pajenk, nogometaš Nejc Vidmar," našteje.

Nekatera podjetja uporabljajo ta dogodek tudi kot team building zaposlenih. "Tako so se organizirali, da naredijo razpored za vso ekipo in so tukaj vseh 24 ur. Nekoga, ki je prišel ob 4.00, sem vprašala, če ni mogel spati. Odgovoril je, da ni smel, ker je bil razporejen," se smeji Šinkova. 

"Običajno smo trije ali štirje ves čas tukaj, da organiziramo stvari. Naredimo si tudi urnik, povabimo partnerje in prijatelje, da ne pridejo vsi hkrati," pove Gašper Žvan, predstavnik teh vztrajnežev, ki se tega dogodka skupaj s sodelavci udeležuje že vseh sedem let. "Letos je veliko otrok naših zaposlenih, poskušamo vključiti vse," doda.

Tudi on je eden izmed tistih, ki so si zastavili dvoranski urnik prisotnosti od petka od treh popoldne do sobote do treh popoldne. "Adrenalin ne popusti. Utrujen postaneš šele v soboto ob štirih popoldne," zatrdi. Pravi, da je s seboj prinesel tudi tri majice za preoblačenje, ampak še vedno je v prvi, rumeni.

"Eni so bili na kavah, drugi na sladkih pijačah. Mi se sicer poskušamo čim bolj držati vode, morda magnezija. Pivo pa bo prišlo na koncu za nagrado," šaljivo pristavi.