Emilija Romanja, ljubezen moja
Reportaža in spomini ... no ja, novinarska zvrst reportaže po spominu ne obstaja.
Morda je to kar dobro, saj tako ne nastaja slaba literatura, ki je tudi posebna novinarska zvrst novejše poslovne osvoboditve.
Seveda je nekoliko drugače, če v reportaži nastopajo ljudje. Živi. Tokrat nekaj prostora namenjamo tudi mrtvim, da bo življenje bolj živo.
Prvi krog. Bolj o motorjih
Misano. Dirkališče. Za motocikle. Po italijansko se temu reče Misano World Circuit Marco Simoncelli. Verjetno se tako bolje sliši kot v novi latinščini. Tehnično so to štirje kilometri asfalta v bližini mesteca Misano Adriatico v provinci Rimini. Ni daleč od morja.
Če vključiš v zapis človeka ... Ne daleč stran je mestece Cattolica. Tam se je rodil motocklistični as Marco Simoncelli. Italijani in motociklistični in športni svet so ga oboževali. Umrl je na dirkališču v Maleziji, star komaj 24 let. Na zadnjem slovesu nepozabnega mladeniča v cerkvi Santa Maria Assunta v Corianu je bil v družbi 20.000 ljudi, z njim in za njim je jokala vsa Italija. Pogreb so prenašali na državni televiziji, na kanalih Italia 1 in Rai 2.
Obupna izguba za skupnost MotoGP, Simoncellijev vpliv v manj kot dveh sezonah v prvem razredu, vse to je bilo odsev njegovega neverjetnega značaja in drugačnosti, tudi norosti na motociklu - na dirkaškem prizorišču v deželi Emilia Romagna MotoGP so dirkališče preimenovali v dirkaški krog njegovega imena in spomina, in nadeli tisto čudno ime. Marco Simoncelli World Circuit.
Deset let pozneje je največji motociklist vseh časov, Valentino Rossi, ki je Simoncellija vzel pod svoje okrilje in je bil navdih za tisto, kar je kasneje postalo Rossijeva dirkaška akademija Akademija VR46, razmišljal o svoji žalosti, ko se spomni nanj, še zlasti vsakič, ko pride na dirkališče v Misanu.
»Marca zelo pogrešam, še posebej kot prijatelja, saj sva se skupaj zelo zabavala. Z njim je bilo vedno zabavno. Pogrešamo ga tudi kot voznika, saj menim, da bi imel Marco odlično priložnost, da bi se leta 2012 boril za naslov svetovnega prvaka.«
Simoncelli je žal še pred tem zapeljal v nebo. Marcova smrt je bila za Rossija eden najhujših trenutkov v življenju. Po izgubi Marca je v Valejevem življenju nekaj manjkalo, povedo prijatelji najboljšega dirkača vseh časov.
»Vidim v tvojih očeh
Brez vere ni življenja
Spet padec
Vidim te, spet vstaneš,
To ni konec, prijatelj moj«.
The Raunband, v spomin Marca Simoncellija.
Vem, to je zgodba o kolesarjenju. Piše pa se o motociklih. Ne gre drugače. Včasih so stvari videti nepovezane, pa se obrne drugače. Kot bi rekel - Piccola Italia.
Valentino je rojen v od Misana ne prav zelo oddaljeni Tavulliji. V mestecu na vrhu griča. Hudega griča. Prevozil sem ga dvakrat in ga imam povsem dovolj. Enkrat na svetovnem sindikalnem prvenstvu. S kolegom Andrejem iz Moskve, ki je pozneje postal moj dobri prijatelj, sva zaostajala za glavnino zlobnih kolegov, ki so se nama odpeljali v za naju prehud klanec.
V Tavulliji sva od hudega pela Internacionalo, saj je bila to edina melodija, ki sva jo ob poznala - jasno, da sem mu povedal, da zame socializem in komunizem nista isto, in da pesem pripada poštenemu polu od dveh, s čimer se je vdaj navkreber strinjal. Danes, ko ga razžira obup zaradi vojne v Ukrajini, se je to potrdilo. Ne glede na to, kdo je katastrofo na vzhodu v resnici sprožil, je senca komunizma dolga in v mnogih glavah. Tumor.
Pred bolj kot ne čudnim bifejem so naju spodbujali domačini. Vai, forza. Ni nama dosti pomagalo. Nekaj mesecev po tem sva bila na istem klancu in v istem bifeju na ljubiteljski vožnji z Andreo.
Kje sva?
»To je rojstna hiša Valentina Rossija, ta bife je del hiše.«
Bife je bil tipično italijanski. V prevodu, neskončno dolgočasen, kombinacija ploščic, osamljenih miz, steklenih vitrih, avtomatov za bombone, v kotu pa je stal povečan Valentino Rossi. Dvojnik, a brez plačila. Prekarni delavec, iz kartona.
Pila sva kapučino. Zdelo se mi je, da se moram šaliti, pa sem natakarja vprašal, kdo je tisti papirnati v kotu.
»Slišal se, da je neki Va ... Val ... ne vem, kako se reče. Kdo je to?«, sem se šalil. Domačini v prostoru so nenadoma utihnili ...
Ubil me je najbolj ponižujoč pogled od ločitve naprej. Možakar se je obrnil in me ni več pogledal. Prijatelj Andrea je bil okamnel. In poleg tega še prozoren. Skozi kožo sej e videl vsak mešiček njegovih kocin .... Ko se je skušal nasmehniti, je pokalo ... Avditoriju je skušal pojasniti, da sem pač tak, a ga ni nihče pogledal. Vsi so gledali stran.
Bil je pač ne kreten, pač pa izdajalec italijanskega naroda, saj je v cerkev pripeljal nevernika.
»Nikoli več ne bom mogel v ta bife ...«, mi je dejal na cesti, ko sva sedala na kolesi.
Nehaj, bom popravil, sem rekel, in skušal zlesti s kolesa in se opravičiti natakarju in Valentinovim someščanom. Da bi jim povedal, da sem njegov iskreni navijač. In da sem ga nekoč celo srečal na letališču v Londonu. Vračal sem se z neumne gorko kolesarske pustolovščine v Maroku, in ... vse bom povedal.
»Nehaj, naredil si svoje, dobil jih boš po gobcu.«
In sva šla.
Drugi krog. Nekaj o Andrei
Torej, po Marcu in Valentinu je čas, da predstavim Andreo. Čeprav so Italijani med vojno dve leti tepli mojega starega očeta, je eden mojih najboljših prijateljev. To, da je iz Riminija, ki je drugo najbolj komunistično mesto v Italiji, skušam pozabiti. Razen tega mesto nima napak.
Tam sem spoznal super fanta, odvetnika, ki je deklariran fašist, a se lepo razumeva. Seveda sem mu ne le, povedal za starega očeta, pač pa tudi, kako smo Lahe, preden so postali turisti, nabrcali iz Ljubljane in še naprej iz Postojne in da je Luka Mezgec zmagal na etapi Gira v Trstu.
To zadnje je bilo res grdo. A učinkovito. Trst je naš.
Z Andreo se poznava od leta 2005, veže naju iskreno prijateljstvo, skupaj sva šla skozi nekatere ne samo kolesarske vojne. V prevodu: ženske se menjajo, kolesa ostajajo. Njegova je bila tako jezna, da mu je sukcesirala še psa. Ni ga smel več videti. Tom je umrl tako rekoč v izgnanstvu, Andrea je jokal. Dobro si jo razpizdil, prijatelj. Če te kaj potolaži - meni je moja vzela še pasjo hrano.
Najino prvo srečanje je bilo spet na nekem sindikalnem prvenstvu. San Marino. Tam se tudi ravnini reče klanec. Vozil sem, jasno, sam, in ujel romarja na kolesu, kot sem bil sam. Povsem preč je bil. Poleg njega je ves čas vozil motor s kamermanom, in snemal njegov trud in nenehno govorjenje. Reportaža v živo.
Primož, prosim, ne pusti me samega, vozi z menoj, prosim, me je prosil, kot to pač Lahi znajo.
Jebi ga, tako in tako ne bom izgubil nobenega mesta, ta me pa tudi ne more prehiteti, saj je pečen kot burek. Ne dosti manj kot uro sem ga vlekel po tistih hribih, ves čas je govoril z menoj in s kamero, no ja, v službi pač, za televizijo Sky.
Čez čas nisem več vedel, koliko imava še do konca, krogi so se mi malo pomešali v glavi. Andrea, koliko krogov še, sem ga vprašal na začetku ciljne ravnine. Še enega, je dejal, povsem obnemogel. Počakal sem ga, da se mi je namestil za rit in da ga bom pač odvlekel še en krog. Nenadoma se zažene mimo mene. Jebi ga, se pač hoče pokazati lokalni publiki, domačin je. Italian Job.
Šprintal je skozi cilj. Kam greš norec, še ne krog imava, sem pomislil. Nato se je ustavil. Počen je, do konca.. Ajde, Andrea, greva, samo še en krog je, zdrži. Nenadoma sem opazil, da so cesto pred menoj zaprli z ograjo. Nategnil me je kot zajca. Bil je zadnji krog in jaz sem mu verjel, da ni.
Na dirki je v moji kategoriji zmagal Davide Cassani, komentator dirk na televiziji in zmagovalec štirih etap na Giru in Touru, sicer še piše, da je zmagal na dveh kolesarskih dogodkih in to večkrat. Giro dell'Emilia (1990, 1991, 1995), Milano–Torino (1991). V bistvu mi je Andrea onemogočil, da bi ga ujel, je pravljica, ki bi jo lahko pripovedoval vnukinjama.
Andrea in Davide sta zdaj prijatelja po orožju, Davide, ki je tudi vodil italijanske reprezentančne kolesarje, zdaj riše nasmehe na obraze kolesarjev, ki pridejo v tiste kraje.
Nebo nad Emilijo Romanjo vedno znova budi spomin na Marca Pantanija. Umrl je zaradi prevelikega šusa. Ali pa so ga umorili, ni še povsem jasno. Morda kaj več ve Davide ... Cassani je sodeloval z Ivanom Zazzaronijem in Pierom Bergonzijem pri pisanju biografije Marca Pantanija, Pantani. Un eroe tragico (Pantani, tragični junak).
Truplo 34-letnega Marca Pantanija so neko popoldne našli mrtvega v sobi apartmajev Le Rose di Rimini v italijanskem obalnem mestu Rimini.
Leta 2004 je Davide, ki je bil Pantanijev stari prijatelj, za program RAI-TV Sport2 Sera povedal: »Rad bi vedel, kaj se je zgodilo … nemogoče je najti besede, da bi to opisali. Z Marcom sva preživela veliko časa, veliko lepih trenutkov, vendar se je znašel v zagati. Zadnjič, ko sem govoril z njim sredi januarja, je bil globoko zagrenjen ... spremenil se je ... ni bil isti človek. Vedel sem. Toda Pantani je za kolesarstvo navdušil in vanj pripeljal veliko novih ljudi in spraševal sem ga, kdaj se mu bo to vrnilo ... ampak Pantani ni bil več isti. Postal je tako zagrenjen, zaradi kolesarstva. Raztrgan sem od žalosti.«
Pred dobrim letom je Davide Cassani, takrat trener nacionalne kolesarske reprezentance, Pantanijevi mami Tonini izročil kolo, s katerim je Marco Pantani, ki bi iste dni dopolnil 51 let, vozil nekaj etap na svojem zadnjem Tour de France, ob zmagah na Mount Ventoux in Courchevel. Kolo je zdaj v muzeju, posvečenem šampionu.
V Pantanijevem muzeju v rojstnem Cesenaticu, Spazio pantani, stoji parkiran pokojnikov motor, harley. Slonček, Pirat na harleyu. Prizor za bogove.
Marco Pantani je bil še večji od Marca Simoncellija. Na njegovem pogrebu je bilo dvajset tisoč žalujočih, med njimi kolesarja Mario Cipollini in Franco Ballerini, smučar Alberto Tomba, veliki nogometni trener Azeglio Vicini, in sloviti nogometaš Diego Maradona. Danes je Cippolini v zaporu, Ballerini je umrl kot sovoznik na rallyju, tudi Vicini je pokojni, tako kot Maradona. Kolo življenja.
»Bil je naš ponos, imeli smo ga zelo radi,« je na pogrebu povedala Vanda, 78-letna babica. »Vedeli smo, da ima težave, vendar je obogatel in bi moral spremeniti svoje življenje ter vanj vključiti v stvari, ki so ga zanimale.«
»Zelo smo žalostni in zaskrbljeni. Vedno se ga bomo spominjali kot šampiona,« je dejal upokojeni ribič ob mestnem kanalu, ki vodi v Jadran, v Cesenaticu.
»Padem, vstanem in se vrnem močnejši kot prej
Upam, da ne zvišate ravni hemoglobina
O meni govorijo slabo, govorijo pa samo zaradi zavisti, zavisti
Marco Pantani je zgodba mojega življenja
Vrti, vrti, vrti, vrti, vrti, vrti, vrti
Marco Pantani
Vrti, vrti, vrti, vrti, vrti, vrti, vrti
Gusar, gusar.
Hočejo me vzeti ven
Mislijo, da je odvisnik od drog
Strast in žrtvovanje
Marco Pantani
Vozim se s svojimi navijači
Hitro grem navkreber
Ves čas ga je pregnajala smola
Marco Pantani.«
Raper Ketama126. Pantani
Tretji krog. O hotelih in dobrih ljudeh
Postala sva torej prijatelja do groba. Mislim, z živim Andreo. Ampak tisto prevaro v San Marinu sem mu vrnil z obrestmi.
Ko je prišel v goste na maraton Franja v Ljubljani, je, ne da bi sprva vedel, vozil pod imenom, ki ga ne bom zapisal, le to povem, da je vozil kot duhovnik iz Vatikana. Organizatorji Franje so mu tudi izrekli posebno priznanje kot prvemu duhovniku na Franji, kar mi ni nikoli odpustil.
Od takrat ga kličemo Padre Masturbio. Kot je pisalo v prijavi. Evo, pa sem povedal. Jebi ga, zločin se ne splača, Andrea, sem te opozoril ...
Andrea mi je odprl oči po kolesarsko, na italijanski način. V Emiliji Romanji, Riminiju in tudi tam okoli sem bil morda dvajsetkrat. Zaljubil sem se v Rimini, kljub rdeči barvi. Poznam večino gričev tam okoli, Andrea me je vlekel v vse klance, ki jih je pokončeval sloviti Marco Pantani. Kaj naj rečem? V tujini me prestrelijo Istra, Hvar, Rimini. Pač nimam domišljije.
Nekaj sem o teh krajih tudi pisal. Učinek je bil zakasnjen kot tale reportaža, ampak zdaj v tiste konce odhaja že kar nekaj Slovencev na kolesih.
Res je, da se je treba iz tistih na videz čudnih hotelov tik ob obali po včasih razpokanem asfaltu spraviti v notranjost, in to traja kakšno uro. Potem si v svetu ruralne, a še vedno dovolj poseljene Emilije Romanje. Z vseh holmov, skoraj, se vidi Jadran, dolge plaže, Cesenatico, Rimini, vsa tista mesteca, ki se rojevajo en v drugem ali pa požirajo drug drugega.
Tisti čudni hoteli ... Ljudje, ki tam delajo, naj bodo lastniki ali zaposleni, v zadnjih petnajstih letih sem jih spoznal veliko. To je drug svet. Če pomisliš na hotel, kot ga doživiš na Hrvaškem, je Hrvaška le kamen, ki se vrti okoli Zemlje. Ne, ne zaradi tiste nore hrane. Tu je pač - drugače. Tu je delo vrednota in ne kazen. Če bi imeli tu naravo, kot je ob hrvaški obali, bi bil to raj ... Pa je dobro tudi tako, kot je. Meni zadostuje nasmeh zjutraj in kako si, ko se zvrnem z bicikla. Nihče me ne želi olupiti.
Ne maram hrvaških hotelov. Na Hrvaškem kampiram s starim kamiončkom. V Emilijo Romanjo sem še z njim le enkrat. Ni potrebe.
V zadnjih dveh desetletjih se je kolesarstvo tudi tam zelo spremenilo. Jasno, nacionalni šport. In celoletni turizem, vodiči, trase, organizacija ... Italija s kolesa in z dušo. L'Italia in bici e con l'anima, morda, po guglu ... V dobrih štirih urah si tam. Kot na obali pred Hvarom. Dva različna domova, do drugega je še za trajekt dolgo. Tudi zato Rimini včasih zmaga.
Ljudje so na obeh koncih dobri. Kakšni so ljudje v Istri? Težko rečem, tri desetletja vsaj se vozim tam, pa ne vem. Moja krivda, najbrž.
Četrti krog. EMCC, skoraj
Misano. Dirkališče. Dirka. Nekakšna. V okviru Italijanskega kolesarskega festivala. Evropsko medijsko kolesarjenje. EMCC z veliki črkami. Prvi dogodek te vrste za evropske kolesarske medije. Nekakšno evropsko sindikalno prvenstvo, čeprav ne povsem.
Bemti, spet na dirkališču. Dober mesec prej je bilo svetovno na Severnem peklu. Dirkališče formule 1 Nürburgring-Nordschleife. Na televiziji je ravno, v resnici gre navzdol, vsaj pri meni, 86 na uro. Prestar sem za to. In vzpon s skoraj 20-odstotki, 186 pulza. To je izzivanje črpalke v prsih. Preveč. Misano je raven in ljubeč. Dirka, ki ni dirka, ampak potop v notranjost pokrajine.
Kolesarjenje v Emiliji Romanji je obračanje pedal po vsem svetu znani po zgodovini, umetnosti, tradiciji, hrani in vinskih zakladih, fascinantnih poteh med Jadranskim morjem in hribi ter velikimi kolesarskimi šampioni preteklosti in sedanjosti. Posebno doživetje, zahvaljujoč starodavni tradiciji in čudovitim sinergijam med kulturo, pokrajino ter odlično hrano in vinom. Čudovite trase z različnimi težavnostnimi stopnjami in s postanki za okusno vino in hrano. Za pozitivno premaknjene obsedence, ki se ukvarjajo s kolesarjenjem kot športom, za one, kolesarijo v lepoti prostega časa in ki radi hodijo na izlete s kolesom, in za ljubitelje gorskega kolesa.
Ups, še nekaj. In za makadamkarje. O tem, zagotovo, drugič in, zelo verjetno, kje drugje.
V Misanu, pred dirkališčem, je bil postavljen Italijanski kolesarski festival. Mednarodna kolesarska razstava, ki je leta 2018 prvič pritegnila pozornost evropskega trga in od takrat postaja vse močnejša. Danes je to vodilna evropska platforma za trg koles in s tem povezane mobilnosti. Trije dnevi, ki ponujajo več kot 400 vodilnim blagovnim znamkam sektorja priložnost za povezovanje s potrošniki, prodajnimi partnerji in mediji. Prizorišče za razkrivanje novih trendov in inovacij. Podjetjem ponuja priložnost za mreženje, potrditev njihovega vodilnega položaja v širši javnosti ter predstavljanje novih izdelkov in storitev trgu. Veliko je tudi okroglih miz in delavnic, namenjenih obogatitvi razmišljanja podjetij in piljenju njihove usmeritve v tako izjemno aktualnih temah, kot sta trajnostna mobilnost in kolesarjenje.
V nekaj dneh si je festival ogledalo pol milijona ljudi.
Ko si tam, ti postane jasno, za kako velik biznis gre. Nekaj malega se nam je svitalo, zdaj se nam že malo sanja, dosanjano ne bo nikoli. Ker se vrtijo kolesa pred nami gre tudi kolesarjenje ves čas naprej. Zdi se, da Italijani znajo še nekaj, kar morda kdo drug ne. Na kolo posaditi tudi človeka. Ki ni številka, pač pa gost.
Terrabici je združenje 43 kolesarskih hotelov in dveh organizatorjev potovanj, specializiranih za nastanitev in prilagojene storitve za kolesarje, ki tesno sodeluje s turistično agencijo APT Servizi Emilia-Romagna, ki promovira turizem v tej regiji po vsem svetu.
Nekateri počnejo kot službo tisto, kar imajo najbolj radi. Tudi Andrea. Še vedno pogosto laja v televizijo, a ne skupaj z menoj. No, v resnici je še huje, zdaj, ko se voziva tam naokoli, ves čas snema s telefonom. Suženj novih platform, a z nasmehom. Tudi kolesarski svet je ujet v telefon in nevidne niti, ki vodijo vanj in iz njega, in, ja, to je dobro. Ko prebrskaš, ga daš v žep dresa, in se odpelješ. To je ta razlika. Velika razlika. Ne bom naprej.
Peti krog. Granfondo La Gialla
Bila sva v majhni sobi prijaznega hotelčka v Misanu Adriaticu. Kolesi na balkonu in v sobi in startu povsem novega maratona, Rumenega maratona. Granfondo La Gialla. Srednja trasa, 90 kilometrov in 1800 višincev.
Jasno, da sem se že zjutraj do krvi nasadil na zob prve šajbe. Lepa luknjica, živahna kri, razkužilo, zapopano, gremo. Kri ima veselico, pa kaj. Jasno, da dežuje. Potem rosi, gremo, iz dirkališča na ceste, polna usta svinjarije. Kolo čudno cvili, med pnevmatikama in zavorami je malo prostora, pesek se lovi tudi med okvir in gumo. Polona gre super, kljub dežju. Prvi klanci. Polona navije. Prvi spusti, Polone ni več.
Pred startom se je Polona nenadoma izgubila, izginila je. Popizdiš. Da je srečala Maria Cippolinija in se slikala z njim. Dirkal bo z nami! Ženske so z drugega planeta. To ve tudi Mario, zdaj, ko je v zaporu, ker tega prej ni vedel in je menda svojo žensko menda tepel in grozil njej in njenemu novemu partnerju. Selfi s Polono in nekaj tednov zatem v arest. Za nekaj let. Še ena legenda, ki je po svoje umrla.
Nevarno je. Pri nas takih tekem ni. Spusti v mokrem si sledijo en za drugim. Malo neha deževati. A potem ... Na desni je tema, kot noč temno nebo. Nad Riminijem je nevihta v barvi sodnega dne. Piha. Utrga se oblak. V takem dežju si še z avtom redko. Nimaš se kam skriti, in šele tretjina poti je mimo. Skrbi me, Polono mraz sesuje, anorak ne bo dovolj, metle, avta, ki bi pobiral zaostale, ni nikjer. Navzgor še gre, a kako bo šlo dol?
Ob cerkvi vrh hriba je pod napušči sto kolesarjev, nihče ne upa naprej. Tole bo sranje, piha, mraz je, do hotela je vsaj ura, ne bo dobro. Kaj storiti?
Miha, prijatelj, pravi, da gre naprej. In je šel. Odkolesaril je s potokom po cesti navzdol. Zanimiv šport ... Ni kaj, midva morava tudi. Če ne drugače, bova nekje poklicala taksi, ne verjamem, da bova tole speljala brez čolna ...
Spust, da te kap ... In nad Riminijem se ne jasni, še gosti se. A Cigani imajo prav. Za dežjem vedno pride sonce. Ne povedo pa, kaj je v vmesnem času. Za kolesarja to ni čas nežnosti in tudi za naju ni bil. Polona je vzdržljiva, buletpruf, a mraz jo povsem odreže, v glavi in telesu.
Najprej neha deževati. Nato se malo zvedri. Nato posije sonce. Ostaneva sama. Listek s traso na krmilu se je stopil. Menda imava samo še en vzpon. Japajade. Vaški trg, okrepčava se, tlačim v usta, rabil bom.
Strm spust. Na glavo bova šla. Gumice cvilijo do neba. Pa vlažen asfalt ni taglavni greh, cesta je med drevjem, mraz je kot pes, na osojni strani hriba sva.
Prigoljufava se v dolino. Sama sva, slediva oznakam, ne vem prav dobro, če greva prav. Promet je normalen, med avti iščeva traso. Naenkrat se znajdeva na makadamu, in mivki, z dirkalnikoma. Strade Bianche, Bele ceste. Če bo defekt, sva v maternici, dokončno. Ni počilo. Pred nama kratek vzpon. Ne pridem na vrh, prej sestopim, prestrmo je, tam stoji človek z zastavo in tuli, naj se ustavim. Priletel sem v sredo gorsko kolesarske dirke. Polona gre naprej, kljub krikom, naj ustavi, strmina je taka, da si ni upala sestopiti ... Sreča, da ni krvi, samo vroča kri redarja. A je razumel.
Naenkrat sva sredi gorsko kolesarske dirke, s cestakoma. Po moje ni prava trasa, res naju čudno gledajo. Sledi klanec, zajeban klanec. V nogi začne kljuvati, kolo vse bolj piska. Klanec na klanec. Morje je nekje v daljavi. Andreja, jebo ti .. si mislim, in še vse tvoje. To ni noben maraton. Če bi naredili Franjo na ta način, bi bili na startu le sodniki in nikogar drugega. Ja, kolesarstvo ni za pusije, kot je rekel Gorazd, glavni na Franji. Trpim, Polona zadaj, se zdi, da ni imela krize, kot sem jo imel sam.
Šesti krog. Misano? Misano!
V daljavi vidim nekaj, kar bi bilo lahko dirkališče. Ne, ni privid, res je. Na vhodu na dirkališče naju čakajo Andrea in ostal italijanski prijatelji. Po moje sva zadnja. Polona vseeno dobi medaljo. Ponosen sem nanjo. Ja, ta zapis sva - priznam - napisala skupaj, posodil sem le roko za oba. Noga kljuva, tole bo spet sranje. Še en kurčev spomin po neumnem. Srečen sem, da sva tu. Z Andreo, Mihom, ostalimi kolegi s stare celine. Trdo je bilo, ampak prigarano. Malo v znoju in, se zdi, nekaj tudi v krvi.
Nikoli več, naj gredo vsi v vse, od koder so prišli, bentim. Pivo popravi vse krivice in privoščim si ga toliko, da sperem grehe še za nekaj mesecev naprej. Ko počneš najlepše, kar si želiš, z ljudmi, ki ti krasijo dan. Dva pokojna Marca, Andrea in druščina, Miha, ej, pogrešam še Hempija in Braca ...
Svet se vrti in moje sonce je kolo. Kolo je ... Kaj pa vem, kaj je. Samo da je. In kakšen človek na njem, seveda. Tako mora biti, a ne ... tako je prav. Kot v reportaži, ki to ni, če ne nastopajo ljudje. Takrat je še manj kot slaba literatura. To tako oboje je.
Sedmi krog. Potovanje je sklenjeno, gremo od začetka
Dirkališče zadaj sameva. Ob letu osorej, dragi Marco, motorist? In kaj praviš ti, Marco, kolesar? Mario, zdrži, kljub rešetkam. Se zgodi, več ne bom ...
Ej, Emilija Romanja, ljubezen moja.
»Pozdravljena Italija, špageti al dente.
In s partizanom kot predsednikom,
z avtoradio vedno v desni roki in s
kanarčkom nad oknom.«
Toto Cotugno, L'Italiano vero.
Pa mogoče z Andreo iz Emilije Romanje kot prijateljem.
