Foto: D. Brišnik/ZVKS
Foto: D. Brišnik/ZVKS

Dela na kompleksu nekoč pomembnega samostana, ki je v srednjem veku med drugim slovel po svoji izjemno bogati knjižnici, sicer še niso popolnoma končana, a glavnina vendarle je. Konjiška občina se je gradbene sanacije in stabilizacije zidov cerkve, nato pa izvedbe fiksnega in pomičnega dela strehe ter razgledne točke z dostopnim hodnikom in dvema stopniščema za obiskovalce lotila pred dvema letoma.

Streha ali nebo
Idejna zasnova arhitekta Roka Žnidaršiča je sicer umetnostnozgodovinsko stroko in arhitekte precej razdelila, saj so nekateri nasprotovali premični strehi. Kot je arhitekt povedal na odprtju, ima objekt prav zaradi sodobne dimenzije, ki jo je dobil z aktualno prenovo in omogoča, da je strop cerkve lahko tudi nebo, bolj monumentalen učinek, kot ga je imel kadar koli.

Izziv dediščine – Žička kartuzija

Da se novo umakne staremu
"Naša želja je bila, da se kljub velikemu in zahtevnemu posegu novo umakne v ozadje in da bi tako originalni kamniti zidovi in kamnoseške mojstrovine še vedno ostale v ospredju ter pričale o svoji tisočletni prisotnosti," pove Žnidaršič.

Celotna naložba je bila, tako konjiški župan Darko Ratajc, vredna skoraj tri milijone evrov, projekta pa so se lotili, ko jim je država v času vlade Marjana Šarca v proračunih za leti 2020 in 2021 zagotovila približno dva milijona evrov.

Foto: Občina Slovenske Konjice
Foto: Občina Slovenske Konjice

Ker denarja za dokončanje restavratorsko-konservatorskih del v sklopu tretje faze ni bilo dovolj, saj so iz razpisa in občinskega proračuna imeli na voljo le dobrih 240.000 evrov, so bili na občini zelo veseli posluha ministrstva za kulturo, ki jim je za dokončanje del zagotovilo dodatnega pol milijona evrov.

Letos so se tudi po zaslugi drugih sredstev lotili še četrte faze obnove, v sklopu katere so že sanirali romanske in gotske kamnite elemente, ostanke obokov v cerkveni ladji in Otokarjevi kapeli, delno obnovili arheološke prezentacije ostalin malega križnega hodnika ter položili tlake.

S tem ambiciozni načrti občine za nadaljnjo obnovo kompleksa kartuzije še niso končani. Zavod za varstvo kulturne dediščine trenutno izdeluje konservatorski načrt, ko bo ta izdelan, pa bodo tudi znane nadaljnje smernice za naslednje faze projekta.

Na občini se precej ukvarjajo tudi z umeščanjem novih vsebin v to območje. Med drugim napovedujejo vodene oglede na pomično streho za manjše skupine do največ 12 obiskovalcev in enega vodnika. "Toliko je bilo namreč nekoč tukaj doma menihov skupaj s priorjem," je povedala vodja Turističnoinformacijskega centra (TIC) Slovenske Konjice Tjaša Kangler.
Na območju kartuzije si obetajo tudi nadaljevanje glasbenih in drugih dogodkov, pa tudi poroke, ki bodo svoje mesto lahko našli tudi v obnovljeni kartuzijanski cerkvi. V dveh pritličnih prostorih zgornjega gospodarskega poslopja urejajo lapidarij, v katerem bodo razstavljeni najkakovostnejši kamnoseški kosi iz kartuzij, ki nosijo svojo zgodbo.

Foto: Občina Slovenske Konjice
Foto: Občina Slovenske Konjice
Foto: D. Brišnik/ZVKS
Foto: D. Brišnik/ZVKS

Na dan odprtja obnovljene cerkve so se v Slovenskih Konjicah razveselili tudi novice iz Aten, kjer je Svetovna turistična organizacija turistično destinacijo Rogla-Pohorje uvrstila med sto najbolj trajnostnih zgodb na svetu. Tema letošnjega izbora je bila ohranjanje kulturne dediščine, Konjičani pa so nanj prijavili zgodbo Žičke kartuzije.

S knjižnico, ki so jo prekašali le v Vatikanu
Žička kartuzija je bila ustanovljena v 12. stoletju kot 19. po vrsti in prva zunaj matičnih dežel Francije in Italije, prva v Srednji Evropi in prva od štirih na Slovenskem. Sčasoma je postala evropski kulturni in politični epicenter na naših tleh. V 14. stoletju se je samostan ponašal s knjižnico, ki je štela več kot 2000 knjig in je bila manjša le od vatikanske.

Kartuzija med gradbenimi deli. Foto: Arhiv ZVKDS/Matija Plevnik
Kartuzija med gradbenimi deli. Foto: Arhiv ZVKDS/Matija Plevnik

Kartuzijanom je dajalo poseben status tudi naravno zdravilstvo, lekarništvo in vinogradništvo, ukvarjali pa so se tudi z mlinarstvom, opekarstvom, steklarstvom in podobnimi rokodelskimi deli, ki so omogočala preživetje skupnosti. Redovno življenje v tej dolini je zamrlo, ko ga je z dekretom leta 1782 ukinil cesar Jožef II. Območje kartuzije je bilo prepuščeno toku časa.