Dvorane Cankarjevega doma, Slovenska kinoteka, Kinodvor, Kino Komuna, Kino Bežigrad, Maribox, ATP v Novem mestu ter Mestni kino Metropol Center Celje so prizorišča, kjer se bo letos med 10. in 21. novembrom odvil 32. Liffe. Odprtje festivala bo v sredo, 10. novembra, v Linhartovi dvorani CD s projekcijo filma Pravi moški nemške režiserke Marie Schrader. Film je prejel nagrado za najboljšo žensko vlogo na berlinskem festivalu, gre pa za tragikomično zgodbo o znanstvenici Almi v slovitem Pergamonskem muzeju v Berlinu, ki privoli v eksperiment, da tri tedne sobiva s humanoidnim robotom: jo lahko osreči ali lahko gre kaj narobe?
Vsekakor naj letos ne bi šlo nič narobe s projekcijami filmov v živo, torej v kinodvoranah, upa programski direktor festivala Simon Popek. Od 79 celovečernih filmov in 16 kratkih filmov jih bo po spletu na ogled le 16; težko je dobiti pravice za predvajanje, hkrati pa se je skozi čas pandemije izkazalo, da je spletni ogled filmov vse manj priljubljen, tako med gledalci kot lastniki filmskih pravic in lokalnimi distributerji. Vsi poletni in jesenski filmski festivali so letos že potekali v živo. »Kdor bo hotel imeti celostno sliko o festivalu, bo moral v kino, za to si vsi skupaj tudi prizadevamo, da skratka film spravimo nazaj v kino,« meni Popek.
Prvenci mladih režiserjev
Perspektive so uradni tekmovalni sklop mladih režiserjev (tokrat bo polovica režiserk), kjer se bo deset filmov potegovalo za osrednjo nagrado festivala vodomec. Med njimi omenimo bančniški politični triler z močnim umetniškim pridihom Azor režiserja Andreasa Fontane, postavljen v Argentino v 70. leta prejšnjega stoletja, v čas vojaške hunte. Kala Azar je tipičen film grškega »čudaškega« vala in prvenec režiserke Janis Rafa z junaki na margini z močnimi surrealističnimi elementi ter zaključno sekvenco, ki jo je treba po mnenju Simona Popka nujno videti.
Film Kje je Venera? je kosovsko-makedonska koprodukcija režiserke Norike Sefa, tipična zgodba mladenke, ki skuša dihati v strogem patriarhalnem okolju. Oblak v njeni sobi pa je film hongkonške mlade avtorice Zheng Lu Xinyuan, ki je lani zmagal v Rotterdamu, a na Liffu lani zanj še niso dobili dovoljenja (zaradi predvajanja po spletu), ker je izjemno vizualen in zato bolj primeren za veliko platno.
Pohodi plin! je prvenec iranskega režiserja Panaha Panahija, sina Jafarja Panahija, predstavljen tudi v Cannesu. Gre za intenzivno, dinamično družbenokritično in hkrati poduhovljeno zgodbo: ljudje, ki se vozijo v avtu in se bližajo meji, očitno bežijo, verjetno pred režimom, prav neverjetno dobro pa svojo vlogo v filmu odigra otrok. Služabniki so slovaško-češka koprodukcija, pod katero se podpisuje režiser Ivan Ostrochovsky. Zgodba se odvija v času trde železne zavese in obravnava zgodbo dveh mladih duhovnikov v sovražnem komunističnem okolju.
Odkupljeni filmi
V sekciji Predpremiere – večina filmov je odkupljenih in jih bo mogoče videti pozneje v kinu – omenimo film Bergmanov otok, ki ga podpisuje francoska režiserka Mia Hansen - Lov. Gre po stopinjah režiserja Ingmarja Bergmana, ki je zadnjih 50 let preživel na otoku Farö in tam od sredine šestdesetih let posnel skoraj vse svoje filme. Dogodek v režiji Audrey Diwan je francoski film, ki je po mnenju Popka precej presenetljivo zmagal na festivalu v Benetkah, pripoveduje pa zgodbo o mladenki, ki želi narediti splav v 60. letih v Franciji, ko je bil tam še prepovedan. Film Izgubljene iluzije (po istoimenskem romanu Balzaca) avtorja Xavierja Giannolija je nekakšna konservativna zgodovinska drama (dogaja se v letu 1820), ki zelo natančno prikaže rojstvo množičnih medijev, predvsem časopisnih.
Najbolj komercialen film letošnjega festivala bo Spencer, interpretacija štirih dni življenja princese Diane v režiji Pabla Larraina, s filmom Vzporedni materi pa se na festival vrača Pedro Almodovar. Edini animirani celovečerec na festivalu je Belle: zmaj in pegasta princesa, ki ga podpisuje režiser Mamoru Hosoda. Fokus letošnjega festivala bo na kinematografiji Gruzije, festivalska retrospektiva Prepovedane ženske bo predstavila filme, ki so bili podvrženi cenzuri (med njimi Obljubljene dežele, edini dokumentarec Susan Sontag iz leta 1974), s posebno retrospektivo pa se bo 32. Liffe poklonil tudi septembra preminulemu francoskemu igralcu Jean-Paulu Belmondu.
