V Zbornici komunalnega gospodarstva smo študijo, ki jo je naročil GZS, proučili, zaključki, ki so v povzetku, nas presenečajo. Kdor pozna določila Direktive (EU) 2018/851, dobi občutek, kot da direktive pripravljavci študije niso temeljito proučili. Omeniti velja na primer načelo neprofitnosti organizacije, ki jo določa predlog zakona o varstvu okolja ZVO-2 in jo pripravljavec študije problematizira. Neprofitnost organizacije določa direktiva v členu 8a točke 4 (b), ki govori, da mora država članica zagotoviti, da prispevki proizvajalcev »ne presegajo stroškov, ki so potrebni za zagotavljanje storitev ravnanja z odpadki na stroškovno učinkovit način. Ti stroški se določijo na pregleden način med zadevnimi akterji.« Če prispevki proizvajalcev ne smejo presegati optimiziranih stroškov, pomeni, da je to neprofitno delovanje. Kaj bi pa to lahko pomenilo drugega?
V nadaljevanju pripravljavec študije problematizira status organizacije v smislu GIZ ali kapitalske družbe (d. o. o. ali d. d.) in navaja, da kapitalska družba ne more biti neprofitna. Poudariti je treba, da neprofitnost kapitalske družbe določa odločitev ustanoviteljev v aktu o ustanovitvi (statutu družbe), da si kapitalskega donosa ne bodo izplačevali in da bodo morebitne presežke prihodkov nad odhodki oblikovali kot finančne rezerve in jih uporabili le za izvajanje dejavnosti skupinske proizvajalčeve razširjene odgovornosti. S tem se tudi dolgoročno stabilizirajo prispevki proizvajalcev. Vemo namreč, da se cene recikliranih materialov (vrednost prodanih recikliranih materialov morajo zniževati stroške, ki so kalkulativni elementi cene prispevkov proizvajalcev), ki nastanejo po obdelavi odpadkov, oblikujejo borzno in so zato deležne stalnega nihanja. In ker ZVO-2 predpisuje neprofitnost organizacije, bo morala ta organizacija imeti to zapisano v statutu, sicer ji ministrstvo za okolje in prostor ne bo podelilo dovoljenja za opravljanje te dejavnosti.
Nenavadno je tudi, da pripravljavec študije problematizira v ZVO-2 ne predpisano notranjo organizacijsko strukturo odgovornosti te organizacije v smislu, da v ZVO-2: »manjka jasna in določna ureditev statusnopravne oblike organizacije, njeno upravljanje, odgovornosti njenih članov in poslovodstva«, saj je vendar jasno, da to določijo ustanovitelji (torej proizvajalci) tako, da bo organizacija dosegla vse cilje, za katere jo bodo ustanovili. Mnenja sem, da v ZVO-2 ni treba predpisati določil, ki so predpisana že v zakonu o gospodarskih družbah.
Zato sem prepričan, da naročnik te študije s tem izdelkom ne more biti zadovoljen, saj so zaključki študije nejasni, še najmanj pa utemeljeni.
Sebastijan Zupanc,
direktor Zbornice komunalnega gospodarstva pri Gospodarski zbornici Slovenije
