DL: Portret tedna - Matjaž Čuk

2.11.2023 | 12:20

Matjaž Čuk ima jamarstvo zapisano v genih. Oče in mama sta, kot se temu reče, že stara jamarja. V jame hodita že petdeset let. Prav letos sta praznovala ta jubilej. Oče je bil tudi dvajset let predsednik kostanjeviškega jamarskega kluba, zdaj pa je že celo desetletje tajnik. Matjaž pravi, da je bil jamar že pred rojstvom. V dokaz hrani fotografijo, na kateri mama noseča stoji pred Kostanjeviško jamo, s katero je Čukova družina tesno povezana. Jamar je tudi Matjažev brat Gregor, ki pa se je bolj kot odkrivanju in raziskovanju novih jam posvetil jamskemu reševanju.

Letos je Matjaž Čuk, uradno za prispevek k prepoznavnosti, ugledu in razvoju lokalne skupnosti, manj uradno pa za delo v kostanjeviškem jamarskem klubu, raziskovanje jam na širšem območju Kostanjevice in turistično promocijo Kostanjeviške jame, prejel pomembno občinsko priznanje kostanjeviški srebrnik.

Tisti, ki ga poznajo, pravijo, da živi le za jamarstvo, da mu jamarstvo in raziskovanje jam pomenita vse na svetu. Najbrž resnica ni daleč od te trditve. Kadar pogovor nanese na jame, Matjaž zaživi. Kdaj je bil po rojstvu prvič v jami, se ne spomni, pravi pa, da je bilo najbrž zelo zgodaj. Jame so ga že od otroštva zelo privlačile, a vanje ni hodil tako pogosto, kot bi si želel, saj ni imel družbe, s katero bi lahko raziskoval. »Nekaj sem raziskoval kar sam, a za to nisem imel dovolj znanja, da bi bil uspešen. Danes vem, kako to gre. Že kakšnih deset let kostanjeviški jamarji natančneje raziskujemo predvsem Gorjance in območje kostanjeviške, krške in brežiške občine. Lani smo imeli na primer 115 akcij, kar pomeni, da smo bili v jamah skoraj vsak tretji dan. Sodelujemo tudi z Novomeščani in drugimi slovenskimi in tudi hrvaškimi jamarji,« pravi Matjaž Čuk, rojen Kostanjevičan. Dejansko je bil rojen v Novem mestu, kjer je obiskoval tudi srednjo šolo, ekonomsko. Potem se je lotil študija računalništva, a je kmalu uvidel, da ga bolj kot sedenje za računalniškim zaslonom privlači narava, predvsem tista pod zemljo.

»Ko enkrat vstopiš v prostor, kamor ni še nikoli stopila človeška noga, kjer si absolutno prvi, te to zasvoji,« pove o tem, kaj je tisto, kar ga pri jamah najbolj privlači. Med iskanjem in raziskovanjem jam ga spremlja zvesti pomočnik, belgijski ovčar Zeus. Več kot trideset jam sta odkrila skupaj. »Zeus je nor na polhe, polhi pa se pogosto naselijo prav v jamah,« smeje, a resno Matjaž Čuk pojasni Zeusovo pomočniško vlogo.

Za svoje oziroma kostanjeviško največje odkritje šteje brezno Gorjanc, ki so ga odkrili 24. januarja lani, na njegov sedemintrideseti rojstni dan. Brezno leži na Gorjancih, kakšnih deset kilometrov vožnje po cesti nad Kostanjevico, blizu hrvaške meje. Globoko je 304 m in je trenutno najgloblje brezno na Gorjancih. Pred tem je kar sedemdeset let veljalo za najgloblje brezno Pekel, ki pa je globoko vsega 137 m.

Precej časa Matjaž posveča tudi skrbi za Kostanjeviško jamo, ki je z okoli 7.000 obiskovalci na leto peta najbolj obiskana turistična jama v Sloveniji, vanjo pa letošnje poletje praktično vsak dan vodi turiste. »Za jamarski klub Kostanjevica na Krki, ki za jamo skrbi od leta 1964, ko je bila v Kostanjevici ustanovljena samostojna sekcija v okviru Jamarskega kluba Novo mesto, so najdonosnejše skupine med 20 in 30 obiskovalci. S tem se financiramo. A največ od obiska odnesejo manjše skupine, ki se jim lahko bolj posvetim, na primer družine,« pripoveduje Matjaž.

Tudi Matjaževi življenjski načrti so povezani z jamarstvom. Pravi, da bi se rad preživljal z vodenjem turistov v neturistične jame, nekako tako kot to v gorah počnejo gorski vodniki, kar pa se raziskovanj tiče, bi rad povezal Pogano jamo s Kostanjeviško jamo. Da sta med sabo povezani, so ugotovili z barvanjem vode. Težava je le, ker Pogana jama leži kar 700 m višje kot Kostanjeviška jama. »Verjamem, da se ju da povezati. Potem bi bila to najgloblja jama na Dolenjskem,« je optimističen Matjaž Čuk. Zdaj se ta sloves drži Čaganke, ki je globoka kakšen meter manj kot 500 m, v njej pa pot do te čarobne meje iščejo predvsem Novomeščani.

Članek je bil objavljen v avgustovski tiskani številki Dolenjskega lista

Igor Vidmar