Ne obračajmo se stran

Iz stanovanj slišijo zamolkle udarce, stokanje, jok, grožnje in kričanje

Polona Krušec
29. 4. 2022, 05.52
Deli članek:

Vsi, ki v državi obravnavajo nasilje, se strinjajo: treba bo storiti več, da ne bo le žrtev storila ključnega koraka – prijavila povzročitelja, ampak bodo enako, če bodo zaznali kaj sumljivega, storili tudi drugi.

Revija Jana
Nasilje v družini lahko prijavi vsakdo – žrtev, priča, otrok, nevladniki, šole ali zdravstvene organizacije.

Pomembno sporočilo, ki ga med drugim tudi policija pošilja v javnost, je, da nasilje v družini lahko prijavi vsakdo – žrtev, priča, otrok, mladoletnik, nevladna organizacija, zasebne ali državne ustanove.

K prijavi so posebej zavezani vrtci, šole, zdravstvene organizacije (zdravniki, terapevti, psihiatri in drugi), po uradni dolžnosti pa jo morajo vložiti uradne osebe. Vložiti jo je mogoče kadarkoli, ne le tedaj, ko se žrtev odloči za razvezo.

STA
Predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin

V Društvu za nenasilno komunikacijo opažajo, da sploh žrtvini bližnji, čeprav vedo, da nekaj ni v redu, tega ne storijo. »Večkrat nas pokličejo denimo prijatelji/-ce ali sorodniki/-ce žrtev nasilja in želijo informacije o tem, kako lahko pomagajo. To je zelo dober znak, da se stvari v družbi počasi vendarle spreminjajo, da se je vse več ljudi pripravljenih aktivirati,« pravi predsednica društva Katja Zabukovec Kerin.

Na vprašanje, kako bolj senzibilizirati družbo, da se bo res odzvala, kadar opazi nasilje, so odgovorili, da k temu nedvomno pripomorejo različne kampanje. »Nekatere ljudi najbolj nagovorijo plakati, druge sporočila na družbenih omrežjih, nekatere članki in drugi medijski prispevki. V zadnjem času so po našem mnenju daleč največji premik v senzibiliziranju javnosti dosegle izpovedi žrtev, ki so se ljudi resnično dotaknile,« pojasnjuje sogovornica.

Halo, to se dogaja

Klicatelji, ki se nanje obračajo po nasvet, povedo, da iz sosednjih stanovanj slišijo zamolkle udarce, stokanje žrtev, jok, grožnje in kričanje, razbijanje predmetov, prošnje, naj storilec preneha. Najbolj pa jih zaskrbi otroški jok. Zabukovec Kerinova pravi, da sicer razume nekatere zadržke ljudi do prijave nasilja, »a odločiti se moramo, v kakšni družbi želimo živeti. Zase vem, da bi rada živela v skupnosti, kjer pomagamo tistim, ki pomoč potrebujejo, in zato tudi upravičeno pričakujemo, da bodo drugi pomagali nam, ko bomo to potrebovali. Tako bomo vsi bolj varni. Lahko smo edini, ki vemo, kaj se v nekem odnosu ali družini dogaja, in torej edini, ki lahko žrtvam priskrbimo pomoč in pomagamo ustaviti povzročitelja/-ico. Pokličite,« poziva.

Dalida Horvat, strokovna vodja programa SOS telefon, pravi, da se organizacije, ki delujejo na področju preprečevanja nasilja v družini, zelo trudijo izvajati preventivne aktivnosti ozaveščanja, izobraževanja in informiranja strokovne in splošne javnosti na temo nasilja v družini, kar vključuje medijske kampanje, sodelovanje z mediji, okrogle mize, delavnice, predavanja, predstavitve na prireditvah, strokovne posvete, konference. »Za bolj senzibilizirano družbo je namreč potrebno sistematično vključevanje strokovne in splošne javnosti v tovrstne dejavnosti, aktivno sodelovanje vseh akterjev,« poudarja.

To je znak za alarm

Tudi ona poziva, naj prijavimo nasilje, in sicer v primerih, ko smo prisotni ob njegovem izvajanju kot neposredna priča, ko slišimo, da se nekje dogaja nasilje (vpitje, razbijanje), ali ko se nam nekdo zaupa, da doživlja nasilje. »Naša odgovornost je, da se ne obrnemo stran, ko izvemo za nasilje. Kar se dogaja za štirimi stenami, ni stvar posamezne družine, temveč je odgovornost celotne družbe. Žrtve včasih same ne zmorejo poiskati pomoči. Opogumite se – če prijavite nasilje, lahko nekomu rešite življenje,« nam sporoča.

Je sicer sodelovanje institucij pri reševanju nasilja dovolj dobro? Dalida Horvat pravi, da je sodelovanje ustanov pri reševanju posameznih primerov nasilja odvisno od vseh, ki sodelujejo v procesu, »tako od žrtve nasilja kot od vseh vključenih institucij. To sodelovanje je lahko zelo dobro in se žrtev posledično uspešno zaščiti, včasih pa sodelovanje ni dobro in žrtev ostane brez ustrezne podpore in zaščite, kar se lahko konča tudi tragično. V procesu nudenja pomoči je najpomembnejše to, da pravočasno prepoznamo ogroženost žrtve in ji ponudimo vso možno podporo na poti iz nasilja, tako da ne ostane sama, ter ji zagotovimo ustrezno varnost,« izpostavlja.

Katja Zabukovec Kerin za konec doda, da sodelovanje ni toliko odvisno od institucije, kot je odvisno od posamezne strokovnjakinje ali strokovnjaka, ki dela na instituciji. »Če so usposobljeni in senzibilizirani, je sodelovanje učinkovito. Seveda pa jim je treba zagotoviti tudi primerne pogoje za delo. Če so ljudje preobremenjeni, pač ne morejo dobro delati. Ministrstvo in vlada jim morata zagotoviti ustrezne razmere. Trenutno žal ni tako,« osvetli problematiko.

Kaj (lahko) stori policija

Ta na kraju dogodka osebi, ki povzroča nasilje, izreče prepoved približevanja in druge zaščitne ukrepe. Če ocenijo, da to ni dovolj, lahko povzročitelja/-ico nasilja pridržijo ali priprejo. »Vseeno se mnoge žrtve ne počutijo dovolj varnih, saj je znano, da povzročitelji nasilja prepoved približevanja pogosto kršijo. In zato se še vedno dogaja, da žrtve zapustijo svoj dom,« je povedala Zabukovec Kerinova. »Po navadi odidejo k sorodnikom, včasih v krizni center ali varno hišo. To seveda ni prav, bolje bi bilo, da bi od doma moral samo tisti, ki povzroča nasilje. Zato v nevladnih organizacijah pogosto povemo, da ni v redu, da se povzročiteljem nasilja tudi ob kršitvi prepovedi približevanja ne zgodi praktično nič, no, včasih plačajo denarno kazen. Ampak zaradi denarne kazni niso žrtve nič bolj varne,« zaključi.