Zabava na Karmanovi liniji

Zakaj milijarderji letijo v vesolje? Kaj je tja odpeljalo moža, ki že ima v lasti letalske družbe in je v balonu letel prek Tihega oceana?
Fotografija: »Ko se vam zdi, da se je vse obrnilo proti vam, se spomnite, da letala vzletajo proti vetru in ne z njim,« je dejal Henry Ford, eden najpomembnejših mož avtomobilske industrije, ki se je med prvo svetovno vojno preizkusil tudi v letalstvu. FOTO: Albert Gea/Reuters
Odpri galerijo
»Ko se vam zdi, da se je vse obrnilo proti vam, se spomnite, da letala vzletajo proti vetru in ne z njim,« je dejal Henry Ford, eden najpomembnejših mož avtomobilske industrije, ki se je med prvo svetovno vojno preizkusil tudi v letalstvu. FOTO: Albert Gea/Reuters

Ko sem se skozi potniški letalski tunel odpravila proti airbusu letalske družbe Air Serbia, pripravljenem na polet do Londona, se mi je v misli prikradel stavek, o katerem v tistem trenutku nisem vedela, od kod ga poznam. »Če si enkrat okusil letenje, boš po zemlji vedno hodil z očmi, uprtimi v nebo; biti tam pomeni, da si boš vedno želel vrniti tja.«

Oh, seveda, spomnila sem se, ko me je ob vhodu v letalo pričakala stevardesa z nasmehom v očeh in masko na obrazu, kar je v tej kombinaciji ustvarilo skrivnostni izraz Mone Lize. Menda je te besede zapisal Leonardo da Vinci, čeprav nekatere študije temu oporekajo in trdijo, da so mu ta stavek pripisali samo zato, ker si je on v resnici strastno prizadeval izdelati stroj za letenje.

Ni pomembno. Prvič po dolgem letu in pol sem vstopila v letalo in vznemirjenje, ki sem ga občutila, ko sem se bližala sedežu ob ovalnem oknu, je bilo podobno tistemu občutku, ki ga imajo odrasli, kadar otrokom prebirajo zgodbe o Petru Panu in se ob tem tudi sami vračajo v to stanje večnega otroštva, ki zavrača sleherno negativnost življenja.

image_alt
Selfi s knjigo


Seveda je tisti domnevni stavek Leonarda da Vincija takoj odrinil v ozadje neki drugi stavek, in sicer tisti iz romana »očeta« Petra Pana J. M. Barrieja. »V trenutku, ko podvomiš o tem, da lahko letiš, se za vedno odrečeš možnosti, da bi bil tega v resnici sposoben,« pravi večni deček v delu škotskega pisatelja.

A medtem ko sem se nameščala na že malce načet usnjeni sedež z belim zglavnikom na vrhu naslonjala, nisem dvomila o tem, ali lahko letim, sem pa ves čas razmišljala o siru Richardu Bransonu in njegovem »raketnem letalu« Virgin Galactic, ki se je prav takrat pripravljalo, da poleti na rob vesolja – 85 kilometrov nad zemljo. Vse odkar je napovedal svoje potovanje do konca neba, kar se je zgodilo le nekaj dni pred mojo vrnitvijo med oblake, me je misel na to vznemirjala in veselila. Odločila sem se, da bom svoj triurni polet, ki se mi je v razmerah, v katerih smo se znašli, zdel življenjsko pomemben, izkoristila za razmišljanje o zgodovinskem smislu Bransonovega poleta. O letalu, ki bo že v kratkem vsakogar, ki si bo to lahko plačal, poneslo v povsem nove ravni razumevanja našega planeta in človeškega rodu. O mamah, ki svoje otroke učijo tega, da hrepenijo po zvezdah. O bodočih Petrih Panih, ki bodo prijatelje učili leteti zato, ker je ni večje zmage od tiste nad samim seboj in lastnimi omejitvami, ki jih tako zlahka sprejmemo kot nepreklicno zapovedane.

Vsakič, ko si v letalu pripnem varnostni pas, se počutim kot v gledališču, kjer bom sodelovala v fantastični predstavi resničnih razsežnostih človeka. Obožujem tistih nekaj minut, ko se potniki pomikajo po ozkem prehodu in iščejo svoje sedeže, jaz pa se sprašujem, kdo od njih bo sedel ob meni. Vse v letalu me spominja na svojevrstno igro življenjskih zgodb, ki se med seboj prepletajo, druga drugi lezejo v nahrbtnik, se medsebojno dopolnjujejo in nekaj, kar se je še na letališču zdelo nemogoče, spremenijo v zakon, ki pa bo veljal samo toliko časa, dokler smo na nebu. To je zakon Petra Pana, čigar preambula se glasi: »Ves svet je narejen iz upanja, zaupanja in vilinskega prahu.«

Kot vedno kadar sedim na sedežu ob oknu, sem s pogledom zajela vso dolžino – tokrat levega krila in preverjala vsako točko združitve nečesa tako neverjetno normalnega, kot je človekova želja, da se dotakne oblakov, in nečesa tako prepričljivo nenaravnega, kot je dejstvo, da se bo takšna kovinska pošast že čez kakšno sekundo z lahkoto dvignila v nebo.



»Ko se vam zdi, da se je vse obrnilo proti vam, se spomnite, da letala vzletajo proti vetru in ne z njim,« je dejal Henry Ford, eden najpomembnejših mož avtomobilske industrije, ki se je med prvo svetovno vojno preizkusil tudi v letalstvu.

In res: ko je kapetan od posadke zahteval, da se pripravi na »take off«, sem bila pripravljena vzleteti proti vetru, z zdravo dozo kljubovanja gravitaciji, mrtvilu, izolaciji in lenobi. Če bi me v tem trenutku kdo vprašal, kako sem, bi odgovorila: »V letalu!« Letenje je zame stanje, v katerem se človeško bitje dopolni do tistega, kar bi lahko bilo, če bi imelo v sebi le malce več božanskega.

V trenutku, ko se je airbus tipično strmo vzpenjal v višave, me je zajel običajni dremež in v polsnu me je zbadanje v ušesih, ki se pojavi vsakič, ko se spremeni višina, odneslo še dlje oziroma še višje, na sam rob vesolja in še malo čez Karmanovo linijo, ki naš majceni in omejeni svet deli od neskončnosti upanja in zaupanja.

Predstavljala sem si – ali pa sem morda sanjala – Bransona, kako potuje 85 kilometrov navzgor in nato navzdol, in to vse skupaj v uri in pol, kolikor se je potem v resnici izkazalo potrebno za to, da njegovo letalo vzleti in se vrne. »Odšel je v vesolje,« je zapisal eden od ameriških portalov, »in se vrnil domov na kosilo.« V letalskem polsnu sem se nasmihala zgodbi o tem, kako se bo britanski milijarder prvi dotaknil prihodnosti, za kar jih tekmuje kar nekaj. Motila me je natrgana usnjena prevleka airbusovega sedeža in pomislila sem, da človekovo bivanje na nebu v resnici potrebuje nove naložbe. V vse to se mi je nato pomešala – tako kot se to včasih zgodi v spečih možganih – še zgodba o Ikarju in njegovih krilih iz perja in voska in bila sem globoko prepričana, da bo človek meje vedno premikal na enak način – z mešanico poguma, znanja, zvedavosti in norosti.

Če si enkrat okusil letenje, boš po zemlji vedno hodil z očmi, uprtimi v nebo. FOTO: Michaela Rehle/Reuters
Če si enkrat okusil letenje, boš po zemlji vedno hodil z očmi, uprtimi v nebo. FOTO: Michaela Rehle/Reuters


Medtem ko so nam stevardese ponujale kekse, zapakirane po dva skupaj, in vodo v plastenkah, sem prelistavala Bransonov življenjepis in opazila, da bo 18. julija praznoval 71. rojstni dan. To pomeni, da je sam sebi podaril rojstnodnevno pustolovščino, sem pomislila, a je bil pri vsem tem še najmanj pomemben datum njegovega rojstva. S tem potovanjem v vesolje je prejšnji teden odprl vrata v deželo Nije (Neverland). Skoznja bo lahko v prihodnje stopil vsak, ki bo želel doživeti vznemirjenje največje bližine z lastnim planetom, ki jo je mogoče občutiti samo, če smo od njega karseda oddaljeni. To čudežno protislovje je v resnici vilinski prah, ki ga je treba popršiti po življenju, da bi vsaj za trenutek postalo smiselno.

Jaz ga vedno vzamem s seboj na potovanje. V airbusu na poti v London sem ga čutila v desni dlani, kot da bi se pravkar rokovala z veleposlanikom dežele Nije, ki mi je izročil vstopnico za zabavo. »Čas začetka zabave: nikoli. Kraj zabave: nikjer.« Takoj sem vedela, da moram biti tam za vsako ceno. Točno ob uri.

Airbus je na Heathrowu pristal do minute točno. Ko sem izstopala iz letala, sem zaradi vsesplošne obsesije z dokazi o uspešno opravljenem testu na covid-19 pazila, da ne bi na sedežu ob oknu pozabila svojega vilinskega prahu. Težko je ohraniti čarobnost letenja, če se skozi zarošeno steklo vidi zgolj profanost letališke rutine.

Ko sem nekaj dni pozneje gledala, kako se Branson odpravlja na izlet do vesolja in kako poskuša po vrnitvi pojasniti, kakšen je smisel tega potovanja, me je nadvse zanimalo, kaj je v vesolje odpeljalo moža, ki že ima v lasti letalske družbe in ki je v balonu letel prek Tihega oceana. Menda ne samo to, da je hotel biti prvi, torej pred Jeffom Bezosom, čigar polet je napovedan za 20. julij? Ali če vprašanje zastavim malce drugače: zakaj milijarderji letijo v vesolje?

»To sem si želel že takrat, ko sem bil deček,« je po zgodovinskem poletu izjavil Branson. »A iskreno rečeno, nič vas ne more pripraviti na pogled proti Zemlji iz vesolja!« Torej gre za isti impulz, ki nas, ljubitelje letenja, povezuje z letalom. Odmakniti se daleč stran, da bi z otroškimi očmi videli življenje brez kančka dvoma o njegovi lepoti.



Na koncu koncev, ali ni prav to smisel vsakega potovanja, vsakega odmika od sebe, objema z »drugim« in druženja z »drugačnostjo«, ki opredeljuje tako nas kot tudi prostor, ki mu pripadamo? Mar ni letalo, denimo, ta obrabljeni airbus, v bistvu isti kot Bransonov virgin galactic, mar ni to vedno vozilo iz dežele Nije, ki nas od nikoder prevaža v nikoli, pri čemer nam prav na ta način omogoča, da z višine pogledamo v naše tukaj in zdaj ter se z neizmerno hvaležnostjo pravočasno vrnemo domov na kosilo, obogateni za en edini pogled vase, za en edini sladki strah pred spoznanjem tistega, kar imamo neskončno radi?

Zdaj čakam Bezosa in polet njegovega blue origina. Več kot pol stoletja so v vesolje leteli državni astronavti v vesoljskih vozilih iz programov, ki so jih financirale države. V naslednjega pol stoletja bi se lahko zgodilo, da bodo skoraj vsi odhodi v vesolje zasebna potovanja, v zasebno razvitih raketah in vesoljskih letalih. Zdi se mi, da je to pomembno. No, predvsem je to optimistično. Če si enkrat okusil letenje, boš po zemlji vedno hodil z očmi, uprtimi v nebo. Biti tam pomeni, da si boš vedno želel vrniti tja. Izkusili smo, kaj vse je lahko človek. Z le malce več božanskega smo dobili krila, Peter Pan pa nas je naučil, da letimo in da se borimo. In kaj je lahko pomembnejše od tega? Odpreti vrata dežele Nije in vedeti, da nikjer in nikoli ne bo konca našemu iskanju smisla obstoja.

A zdaj hitim na zabavo, zaradi katere sem v Londonu. Kraj zabave: nikjer. Čas: nikoli. Goste se naproša, naj proslavijo trenutek tukaj in zdaj. Obvezna garderoba: kar koli, da je le posuto z vilinskim prahom. Se vidimo pozneje. V letalu. Jaz bom sedela ob oknu.

Preberite še:

Komentarji: