Tako ocenjuje Boštjan Anžin, dolgoletni dopisnik RTV Slovenija v Nemčiji, ki je vodenje Angele Merkel spremljal večji del njenega kanclerstva.

Nagovori državljanov. Foto: Reuters
Nagovori državljanov. Foto: Reuters

Po njegovi oceni je razlogov za sinočnji poraz unije CDU/CSU več: nasičenost z Angelo Merkel, kandidat, ki se med kampanjo ni izkazal, stranka, ki je ostala brez glavne protagonistke, in hkrati stranka, ki se bo morala po Angeli Merkel najti. "V zadnjih 16 letih jo je močno spremenila, pomaknila v sredino (imamo izstop iz jedrske energije, ukinitev obveznega služenja vojaškega roka, istospolne zveze) prevzemala teme političnih nasprotnikov in se mimogrede zelo spretno znebila resnejših tekmecev znotraj stranke," našteva sogovornik.

Kohlovo dekle, kot so Angeli dejali na začetku njene politične kariere, je bila zadnjih 16 let sinonim za stabilnost, tako znotraj Nemčije kot v evropskem prostoru. Zdaj so se nemški volivci, kot kažejo sicer zelo tesni izidi včerajšnjih volitev, odločili za drugačno razvojno smer države.

Sorodna novica SPD tesno pred unijo CDU/CSU. Scholz želi vlado sestaviti z Zelenimi in liberalci.

67-letna kanclerka se je kot prva v zgodovini na tem položaju odločila, da se ne poteguje za nov mandat. Največje in najmočnejše evropsko gospodarstvo bo tako z novim kanclerjem, ali bo to vodja SDP-ja Olaf Scholz ali kdo drug, bo jasno po koncu preigravanj o različnih koalicijah, stopilo v novo obdobje.

V ospredju letošnje kampanje so bili podnebje, kar so še dodatno podkrepile julijske katastrofalne poplave, ter socialne, ekonomske in davčne teme. Evropska in mednarodna politika sta bili potisnjeni na rob.

Več v nadaljevanju.

Za številne Nemce in tudi širše Evropejce je bila Angela Merkel simbol stabilnosti v tem hitro spreminjajočem se svetu. Pa vendar so izidi volitev pokazali, da želijo Nemci spremembo. Je to primarno posledica tega, da je Armin Laschet nekarizmatičen, ali tega, da se družbene razmere spreminjajo in odražajo tudi v politiki, tako da prihajajo v ospredje druge teme, kot je podnebje? Zeleni so izjemno uspešni. Pri čemer je bila sama na začetku politične kariere ministrica za okolje.
No, kanclerka Angela Merkel je za Helmutom Kohlom kanclerka z najdaljšim stažem v nemški zgodovini in verjetno ni nič nenavadnega, da so se je številni Nemci, recimo temu, naveličali. Mnogi so ji zamerili, da sta Merkel in njena stranka največ pozornosti namenjali srednji in starejši generaciji, kar je sicer normalno, saj je tam tudi ključna baza njihovih volivcev. Spet drugi menijo, da ni naredila dovolj za lastno državo, predvsem ko govorimo o reformah, npr. pokojninske blagajne. Tu je že omenjeno podnebje, kjer se je zdelo, da bo pod njenim kanclerstvom Nemčija storila velik korak naprej, a od velikih napovedi ni ostalo prav veliko.

Angela Merkel je morala pred 16 leti pozabiti na svoje programske načrte, s katerimi je želela reformirati državo, gospodarstvo. Na vse je morala pozabiti - najprej zato, da je lahko vstopila v veliko koalicijo, kasneje, ker se je morala ukvarjati predvsem z različnimi krizami.

Boštjan Anžin

V resnici je Nemčija tudi zaradi odločitve o zaprtju jedrskih elektrarn v tem času postala bistveno bolj odvisna od ruskega plina. Mnogi ji najbolj zamerijo, da je znanstvenica, da je jasno, da se zaveda, da gre za enega ključnih vprašanj prihodnjih generacij, pa je tudi pri tem vprašanju ravnala v svojem slogu malih korakov in neskončnih kompromisov (v kar so jo silile tudi politične razmere). Očitno je zelenim uspela mobilizacija predvsem mladih, ki so okolje postavili med ključna vprašanja.

A razlogov za sinočnji poraz CDU/CSU-ja je več: nasičenost z Angelo Merkel, kandidat, ki se med kampanjo ni izkazal, stranka, ki je ostala brez glavne protagonistke, in hkrati stranka, ki se bo morala po Angeli Merkel najti. V zadnjih 16 letih jo je močno spremenila, pomaknila v sredino (imamo izstop iz jedrske energije, ukinitev obveznega služenja vojaškega roka, istospolne zveze) in prevzemala teme političnih nasprotnikov in se mimogrede zelo spretno znebila resnejših tekmecev znotraj stranke. Ob njeni politični poti je bilo ogromno okrvavljenih in ranjenih moških političnih nasprotnikov, pravijo nekateri. Z njimi se je bojevala že daleč pred kanclerstvom.

Foto: Reuters
Foto: Reuters

Kako ocenjujte njeno zapuščino v notranjepolitičnem smislu? Številni v Nemčiji jo kličejo mama, za več milijonov Nemcev je edina voditeljica, saj je na oblasti, odkar živijo. Po drugi strani pa se zdi, da jo bolj kot v Nemčiji spoštujemo v evropskem prostoru.
Verjetno je razlika v dojemanju v Nemčiji in v svetu res zelo drugačna. A Unija in mednarodna skupnost sta človeka, kot je Angela Merkel, nujno potrebovala ‒ mirna, pripravljena prisluhniti, iskati kompromis, v Nemčiji pa si zdaj želijo nekoga, ki bo pripravljen prevzeti tudi kakšno tveganje, ki mu bo na katerem izmed področij uspel veliki met, velike spremembe, vizija, če hočete, čeprav je nekdanji kancler Helmut Schmidt enkrat dejal, "kdor ima vizijo, naj gre v bolnišnico". In verjetno bo v središču zares okolje, še posebej, ker je prav mogoče, da bodo zeleni del vladne koalicije.

Sorodna novica Nemčija na razpotju: Kdo bo nasledil Angelo Merkel?

Angela Merkel je morala pred 16 leti pozabiti na svoje programske načrte, s katerimi je želela reformirati državo, gospodarstvo. Na vse je morala pozabiti ‒ najprej zato, da je lahko vstopila v veliko koalicijo, pozneje, ker se je morala ukvarjati predvsem z različnimi krizami. In kot že rečeno ‒ "Mutti" (op.: nemško mama) je morda preveč skrbela za starejše in premalo za mlade oz. jih je slišala, a kakšnih usodnih korakov ni zmogla storiti. Je pa poskrbela za kontinuiteto, stabilnost, to, kar so si Nemci, ki v primerjavi z marsikom drugim v povprečju še vedno živijo zelo dobro, tudi želeli. Mi smo prišli v Nemčijo, ko je bil moj sin star dve leti. Zdaj jim ima 18 in gre na fakulteto ‒ tudi zanj je obstajala le ena kanclerka.

Vedno je zagovarjala politiko zmernosti, majhnih korakov. A nekateri njeni kritiki ji očitajo, da je bila premalo drzna in napredna. Po drugi strani je imela koalicijsko vlado, kar je pomenilo nenehno sklepanje kompromisov, ter eno krizo za drugo.
Čas njenega kanclerstva so res zaznamovale številne krize, pogosto je bila tako potrebna improvizacija. Za velike programe, če bi obstajali, ne bi bilo ne časa ne volje, saj so bile odločitve pogosto najmanjši skupni kompromis, gašenje požarov. Kot pravijo, je kanclerka zjutraj vstala, pogledala v svet in vprašala, kaj moram storiti danes. V nemirnih časih je dala Nemcem občutek, da jim ni treba pretirano skrbeti za njihov udobni način življenja, hkrati pa jim v času njenega kanclerstva ni uspelo zagotoviti, da bi z reformami in spremembami poskrbeli za udobno življenje v prihodnje. Ne smemo pozabiti, da je Angela Merkel lahko še kako hvaležna svojemu predhodniku Gerhardu Schröderju, ki je izpeljal trde reforme trga dela, t. i. Agendo 2010, kar je bil tudi eden izmed razlogov, da je na koncu izgubil, a Nemčija je tudi zato postala konkurenčnejša. On je bil kancler, ki je znal udariti po mizi in končati nenehne razprave in iskanje kompromisov.

Ob koncu vladanja Angele Merkel so pri Reutersu takole sestavili kolaž drž njenih rok. Foto: Reuters
Ob koncu vladanja Angele Merkel so pri Reutersu takole sestavili kolaž drž njenih rok. Foto: Reuters

Na evropskem prizorišču je kanclerka veljala za izjemno preudarno, vedno je iskala kompromis in dialog, tudi v odnosu z Rusijo, ZDA in Kitajsko. Kako ocenjuješ njeno zunanjo politiko na tem področju?
Tudi ta politika je bila politika kompromisov in seveda polna pragmatizma. Med njenim kanclerstvom so v ZDA in Franciji zamenjali po štiri predsednike, marsikaj je bilo odvisno tudi od osebne kemije. V ZDA je šlo na primer odlično pod Barakom Obamo, popolnoma nasprotno v času Donalda Trumpa, ko je vlogo vodje svobodnega sveta v očeh mnogih prevzela prav Angela Merkel. Spominjamo se različnih srečanj in fotografij, kjer je bila obkrožena z moškimi kolegi.

V resnici kakšnih spektakularnih sprememb na Balkanu zadnja leta na račun Angele Merkel nismo doživeli. Ampak že to, da je vedno znova opozarjala na ta kos celine, kjer gre, če nanj pozabimo, hitro kaj narobe, je bilo izjemno pomembno. Politike ji je uspelo posesti za isto mizo, tudi v okviru berlinskega procesa.

Nemčija in Balkan

Na neki način je poskušala preprečiti, da bi vsa nasprotja ušla izpod pokrova Evropske unije, njenemu nasledniku bo pri iskanju kompromisov v vse bolj razdeljenem EU-ju težko. Marsikdo je menil, da je tudi zaradi svoje preteklosti ‒ bila je prva ženska na čelu nemške vlade, prva političarka iz nekdanje vzhodne Nemčije ‒ toliko pozornosti namenila človekovim pravicam, vladavini prava.

A je, če govorimo o Rusiji ali Kitajski, pri kompromisih vedno razmišljala tudi o nemških, predvsem gospodarskih interesih. Sicer ni skrivnost, da je bilo tudi sodelovanje z Vladimirjem Putinom zadnja leta precej mučno. Vsekakor jo bodo na mednarodnem prizorišču še močno pogrešali ‒ prav to njeno mirnost, pripravljenost, da prisluhne, njeno iskanje kompromisov (ki so včasih, npr. ko smo spremljali finančno krizo v Grčiji, prihajali prepočasi, seveda tudi zato, ker je morala ves čas razmišljati, kakšne bodo posledice za Nemčijo) pa tudi ‒ kadar je bilo treba ‒ pragmatičnost.

Njena odločitev po nesreči v Fukušimi, da Nemčija zaprte vse jedrske elektrarne, se je izkazala za dvorezen meč: Nemčija ostaja največja porabnica premoga, ki je okolju še bolj škodljiv. Kakšne možnosti ima država naprej?
V državi so si zastavili izjemno ambiciozne okoljske cilje, za odločitev, da po Fokušimi zaprejo jedrske elektrarne, je bila za marsikoga (predvsem v njeni stranki) presenetljiva, nepremišljena in prenagljena. Številni mladi Nemci nimajo dvomov, da je trenutno kriza, ki nam najbolj grozi, okoljska kriza, a so mnogi medtem ugotovili, da je cena nemškega zasuka v zeleno energijo visoka. Morda bo nova koalicija, če bodo v njej tudi zeleni, tista, ki ne bo pripravljena na kompromise pri tem vprašanju. Načeloma se vse stranke strinjajo, da so potrebne radikalne spremembe, a pot, kako priti do tja, vidijo drugače. V prvi vrsti je seveda vprašanje, kako energetski obrat narediti tako, da ne bodo previsoke cene plačevali Nemci in nemško gospodarstvo, ki je vedno v mislih vsakega kanclerja.

Odnosi z Rusijo so se zelo ohladili. Foto: Reuters
Odnosi z Rusijo so se zelo ohladili. Foto: Reuters

Primarno je Nemčija vedno naslovljena kot največje evropsko gospodarstvo. Kanclerka je za blaginjo gospodarstva odpirala in sklepala številne kompromise. Lahko pričakujemo, da bo tudi pod SDP-jem nemško gospodarstvo še naprej motor EU-ja.
Seveda. Če bi se nemški motor ustavil oz. začel delovati s težavami, bi bile to zelo slabe novico za celotno celino, tudi za Slovenijo, ki je z Nemčijo gospodarsko močno povezala, npr. ko gre za avtomobilsko industrijo. Videli smo, kako radikalno so se stvari spreminjale zaradi pandemije, koliko težav, zapletov, pretrganih dobaviteljskih poti je bilo. Angela Merkel je le zadnja v vrsti kanclerjev, ki je morala pogosto pred lastna načela postaviti interese gospodarstva.

Trdno gospodarstvo je nujno za razmere, v katerih bo mogoča prenova, posodobitev, hkrati pa je glavni izziv, kako vse te nujne spremembe obrniti sebi v korist. Torej način uveljavitve velikih sprememb, ki ne bi škodile, ampak dolgoročno še okrepile prevlado nemškega gospodarstva v EU-ju. Zdaj ne bo nič lažje vladati ‒ edino vlada dveh strank z večino bi bila velika koalicija, vse drug pomenijo, da bodo morali Nemci prvič sestaviti vlado iz treh strank (če sestrski CDU in CSU štejemo za eno). To bo gotovo velik izziv, verjetno še večji, če bi se v isti vladi ob eni od dveh največjih strank znašli še zeleni in liberalci, ki imajo pri nekaterih vprašanjih diametralno različne poglede.

Leta 2015 je Nemčija sprejela milijon prebežnikov, največ iz Sirije. Foto: Reuters
Leta 2015 je Nemčija sprejela milijon prebežnikov, največ iz Sirije. Foto: Reuters

Nemčija in Balkan. Srbski predsednik Vučić ji je lepo polaskal ob njenem zadnjem obisku v Beogradu, da kdo bo zdaj dvignil telefon in delal red na Balkanu, če se lahko tako izrazim. Lahko pričakujemo spremembo nemške zunanje politike, manjši vpliv na Balkan? In prihodnja vloga Nemčije znotraj EU-ja?
V resnici kakšnih spektakularnih sprememb na Balkanu zadnja leta na račun Angele Merkel nismo doživeli. Ampak že to, da je vedno znova opozarjala na ta kos celine, kjer gre, če nanj pozabimo, hitro kaj narobe, je bilo izjemno pomembno. Politike ji je uspelo posesti za isto mizo, tudi v okviru berlinskega procesa. Upam, da bo tudi prihodnji kancler našel čas in voljo za Zahodni Balkan, kjer je dvomov o evropski poti vedno več, tudi zato, ker se zdi, da jih je v EU-ju vedno manj, ki si želijo ob sebi tudi zahodnobalkanske države.

Če bo del koalicije tudi stranka zelenih, bo skoraj gotovo zahtevala tudi zunanjega ministra. Če jim uspe, to morda ne bi bila slaba novica za Balkan, ki je tudi pri tem vprašanju pred velikimi izzivi. Zahodni Balkan ni bil tema predvolilne kampanje.

Tudi sicer je bila kanclerka zadnja leta, kljub zanimanju za to regijo, precej praznih rok, pa tudi precej osamljena. Kritiki predsednika Aleksandra Vučića pa ji očitajo, da ga je ona s svojo politiko pravzaprav ustvarila in utrdila na oblasti. Zgradila sta oseben odnos, videli bomo, kakšno bo sodelovanje z naslednikom, odnos Nemčije do dogajanja v regiji bi lahko postal bolj kritičen.

Od Nemčije se pričakuje, da bo skupaj s Francijo v EU-ju igrala ključno vlogo, navsezadnje je EU tako tudi nastal. Kdo bo glavni protagonist ‒ Nemec ali Francoz, tisti, ki bo poskušal uresničiti vizije, bomo še videli. Vsekakor bo novi kancler potreboval nekaj časa, šele potem se bo tudi videlo, kako si predstavlja svojo vlogo na zunanjepolitičnem prizorišču. Se pa bojim, da bo napetosti v EU-ju vedno več in da bomo zelo potrebovali nekoga mirnega, ki bo pripravljen prisluhniti vsem stranem in ki bo dovolj evropski, da bo pripravljen iskati kompromise in imeti tudi dovolj jasno vizijo, kakšen EU si želi. Mislim, da je to eden glavnih problemov, da prihodnji EU mnogi vidijo zelo različno in da se bo treba najprej nekako uskladiti o tem, kje si želimo več in kje manj Evrope.

Brez trdnega francosko-nemškega dvojca bo težko razmišljati o napredku in širitvi EU-ja.

Trdno zavezništvo Nemčije in Francije. Foto: EPA
Trdno zavezništvo Nemčije in Francije. Foto: EPA

Dve situaciji sta izjemno zaznamovali njeno vladanje na EU-področju: obvladovanje evrske oz. finančne krize z reševanjem Grčije na čelu, kjer je bila zelo ostra, zaradi česar je Grki ne marajo, in njena zelena luč za prihod beguncev leta 2015. Kako ocenjuješ ti njeni potezi z današnjega vidika?
Ko gre za Grčijo, si z današnjega vidika lahko rečemo, da toliko čakanja, v katerem se je razvnemal bes Grkov, ni bilo potrebnega. Finančni minister Schäuble je takrat zelo glasno razmišljal o tem, da je treba Grčijo vreči iz evrskega območja, kanclerka v to ni privolila. Milijardna pomoč je prišla z veliko zamudo, potem ko je Merklova res dolgo in globoko razmišljala. Storjene je bilo veliko škode, tudi v odnosih med državama. V Grčiji so kanclerko razglašali za nacistko, v Nemčiji se je ustvarjal vtis, da so vsi Grki leni in privilegirani. Ampak tudi takrat je imela Angela Merkel ves čas pred očmi lastno državo in gospodarstvo, pri čemer seveda ni pozabila, da je tudi Nemčija ena od gospodarskih zmagovalk Unije, evra ...

Tudi drugi, begunsko vprašanje, je tesno povezano z Grčijo. Danes vemo, da je bila kanclerka pri svojih odločitvah pogosto postavljena v kot. Ni odpirala mej, le zapirala jih ni, ker je vedela, da bi to sprožilo učinek domin vse do Grčije. "Wir schaffen das" je znamenita fraza, s katero se številni Nemci ukvarjajo še danes. Kaj točno jim mora uspeti? Da rešijo humanitarno krizo, da vsem tem ljudem zagotovijo življenje v Nemčiji, delo ...? Pozneje je Angela Merkel rekla, da to ne bi bila njena država, če bi se morala zato, ker je pomagala ljudem v stiski, zdaj opravičevati.

Dejstvo pa je, da sta obe krizi povzročili velik razkol, nasprotovanje, da sta navsezadnje odprli vrata populistom in stranki AFD, ki je danes z okoli 10 odstotki stalnica nemškega političnega prizorišča.

Ampak tudi pri obeh omenjenih krizah smo bolj kot ne gasili požare, nismo pa se ukvarjali s temelji problemov ‒ niti pri evru niti pri begunsko-migrantskem vprašanju.

Sta njej, pa tudi Nemčiji in EU-ju na splošno škodovali ali koristili?
Obe, še posebej begunsko-migrantska kriza, sta sprožili veliko delitev znotraj EU-ja, in mislim, da se te le še poglabljajo. Kakšni bodo dolgoročni učinki, bomo videli. Če pade evro, pade Evropa, je večkrat rekla Angela Merkel, pa tudi, da je vsaka kriza lahko tudi priložnost. V Nemčiji se seveda zavedajo, kako dragocen je skupni trg, skupna valuta za njihovo gospodarstvo, zato nimajo nobenega interesa, da bi to ogrozili. In tudi ko se išče pomoč (še posebej finančna), znajo poskrbeti, da jim vsaj ne škode, če jim že ne koristi.

In že danes je jasno, da bo marsikje v zahodni Evropi, tudi v Nemčiji, začelo močno primanjkovati delovne sile. Milijoni beguncev, ki so prihajali iz Sirije, Afganistana in drugih držav, sicer so lahko del rešitve, a hkrati je njihov množični prihod povzročil veliko težav, strahov, vprašanj o identiteti, vrednotah. O vsem tem se (pre)dolgo ni govorilo, veliko frustracij je nato na dan prišlo v obliki sovraštva do tujcev.

Takrat je šlo za humanitarno dejanje, a seveda tudi ob razmisleku, kaj z vsemi temi ljudmi naprej. Integracija seveda še zdaleč ni idealna, a poteka, so pa ta vprašanja razširila razpoke v nemški družbi, ki se še danes ukvarja z zavoženo integracijo turških delavcev, ki so sodelovali v nemškem gospodarskem čudežu, a se mnogi niso nikoli popolnoma vključili v nemško družbo.

Zelo pomenljiv utrinek s srečanja voditeljev skupine G7 v Kanadi. Foto: Reuters
Zelo pomenljiv utrinek s srečanja voditeljev skupine G7 v Kanadi. Foto: Reuters

Če govorimo o begunski krizi, je nezadovoljstvo dela nemške družbe akumuliralo v porastu podpore AfD-ja, česar si nihče ni želel.

No, očitno je povpraševanje po stranki AfD in stališčih, ki jih zastopa, precejšnje. 10 odstotkov ni majhna podpora. Stranka je bila prva in edina, ki je glasno oblikovala stališča, ki so bila v nemški družbi prisotna lep čas, seveda pa so jih okrepili najprej evrska kriza in vprašanje, ali in kako naj Nemčija pomaga Grčiji, pozneje pa množični prihod beguncev in migrantov. Nekateri sicer menijo, da je nemško politično prizorišče s prihodom te stranke zgolj postalo normalno, še posebej, če se ozrete po drugih državah.

Hkrati pa so včerajšnje volitve prinesle izid, ki pomeni, da v nemško vlado ne bo treba vabiti nobenih strank z roba, niti z levega niti z desnega. Pomembno bo tudi, da AfD v nobenem primeru ne bo več največja opozicijska stranka, kar bo pomenilo tudi kar nekaj sprememb v delu in manjšo možnost profiliranja (ker npr. ne bodo več samodejno vodili nekaterih parlamentarnih odborov itd.)

Kaj se bo zgodilo s koalicijo CSU-CDU? Se bo stranki uspelo preobraziti in bolj stopiti v korak z željami Nemcev?
Veliko jih je, ki menijo, da je stranka že dolgo nazaj izgubila nekaj stika z resničnostjo in pri tem ni edina. Izid je opozorilo, da bo treba stranko prenoviti, modernizirati, pravzaprav je k stanju, v kakršnem je, veliko pripomogla prav Angela Merkel, ki je skrbela za vlado, ne pa za stranko, do katere je bila vedno malce distancirana. Vsebinsko jo je, ko je bilo treba, hitro spreminjala in ji pravzaprav odvzela identiteto. Ob tem pa skrbela tudi, da je v njej ustavila ambicije njenih prevelikih tekmecev. Nazadnje so imeli še smolo z imenovanjem vodstva, pa nato s kanclerskim kandidatom ‒ CSU bo gotovo še nekaj časa bolj ali manj na glas opozarjal, da bi se z njegovim kandidatom, Marcusom Söderjem, lahko odrezali bistveno bolje.

Svet se spreminja hitro, nemška politika malce počasneje. Ampak videli smo, v kakšni krizi je bil še pred nedavnim SPD, ki se v resnici ni pobral vse od prve zmage Angele Merkel, nato pa je bil še bolj kot ne prisiljen sodelovati v velikih koalicijah, ki stranki prav tako niso ravno koristile, saj je po navadi vse zasluge pobrala predvsem kanclerka.

Angela Merkel in njena zapuščina