DL: Pred osemdesetimi leti s Suhorja - Spomin na Kajuhovo divizijo še kako živ

17.3.2024 | 13:40

Kulturniška skupina XIV. divizije na mitingu: kurir Francelj Verbinc, Marta Paulin - Brina, Janez Weiss - Belač, Janez Lavrič, Karel Destovnik - Kajuh, Sveto Marolt - Špik (Foto: Jože Petek)

Pred osemdesetimi leti so šli na pohod. Iz Suhorja. 1.112 jih je bilo. Borcev in bork Tomšičeve, Šercerjeve in Bračičeve brigade. Legendarna 14. divizija je 6. januarja leta 1944 začela svojo pot iz Suhorja v Beli krajini na Štajersko, kjer naj bi pomagala okrepiti narodnoosvobodilno gibanje. Mesec dni pozneje je pri Sedlarjevem prečkala reko Sotlo in kot prva večja enota protihitlerjevske koalicije vdrla na ozemlje tretjega rajha.

V spomin na začetek mesec dni trajajočega in 310 km dolgega pohoda 14. divizije na Štajersko so v soboto v Suhorju pripravili slovesnost, na kateri so se poklonili junaškemu dejanju prednikov. Le teden dni pred tem je v 99. letu starosti umrl zadnji borec Šercerjeve brigade Anton Oražem, Dolenjec iz Prigorice pri Ribnici. Tudi nanj so se spomnili govorniki na proslavi.

Marijan Križman

Slavnostni govornik je bil predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman, ki je že v uvodu dejal: »Bilo je hudo. To, kar je za nas, Primorce, 9. korpus, je za vas 14. divizija. 14. divizija je ponos slovenskega naroda. V boju z okupatorjem je izgubila skoraj polovico borcev, veliko pa je bilo tudi ranjenih. 14. divizija je vključevala najelitnejše partizanske brigade. Ustanovitev 14. divizije je oznanjala širjenje slovenskega partizanstva, v organizacijsko-vojaškem vidiku pa je bila pokazatelj uspešnega preoblikovanja v redno armado. Prva akcija štirinajste divizije je bil spopad za Žužemberk, ob koncu leta 1943 pa je uspešno operirala na območju Bele krajine in Kočevskega. V Suhorju se je začel pohod, ki je zahteval težke žrtve in obrodil velike sadove. V naslednjih mesecih jo je čakala krvava pot.«

Zbrane so nagovorili tudi metliška županja Martina Legan Janžekovič, predsednik Zveze borcev za vrednote NOB Metlika Milan Travnikar in Andrej Mavri iz Društva za ohranjanje spomina na pohod 14. divizije, v kulturnem programu pa so nastopili Ženski pevski zbor DU Metlika, učenci Podružnične šole Suhor, Tina Pezdirec, učenka solo petja s harmonikarjem Marjanom Končarjem, Glasbena šola Andreja Bajuka in recitatorka Terezija Potočar Korošec.

Pohod in krvava zima

Pohod 14. divizije (razglednica, priložena knjigi Lada Ambrožiča - Novljana Pohod štirinajste)

Bila sta zima in hud mraz, ki je bil po mnenju nekaterih zanje še hujši sovražnik kot nemška vojska. Za pohod proti Štajerski prek hrvaškega ozemlja mimo Zagreba so se odločili zaradi želje po čim manjših izgubah, transportnih preprekah in večji bojni moči divizije. Ko so začeli svoj marš s Suhorja, jih je do kraja, na katerem so prek Sotle stopili na štajerska tla, čakalo kar 310 km poti. Na Hrvaškem so jih ljudje sprejeli izjemno gostoljubno. V članku Prihod XIV. divizije na Štajersko na strani zgodovina.si Daniel Siter citira enega izmed udeležencev pohoda, ki se takole spominja vseh prejetih dobrot: »Domačini so nas sprejeli in pogostili veliko bolj, kot bi doma najbližjega sorodnika, kadar pride na obisk.« Po enajstih dneh marša je divizija prispela v središče svobodnega hrvaškega ozemlja, na katerem je v Čazmi Karel Destovnik - Kajuh domačine počastil s partizanskim mitingom. A vse le ni šlo tako gladko. Ker jih je v Kalniškem gorju zadržala ustaška ofenziva, se je vodstvo odločilo, da divizija spremeni smer pohoda in se namesto proti Halozam usmeri proti Kozjanskemu ter v noči na 7. februar pri Sedlarjevem prek zasilnega lesenega mostu prečka Sotlo in stopi na ozemlje tretjega rajha.

Marš več kot tisoč borcev Nemcem seveda ni ostal skrit. Hitro so se organizirali, jim postavili zasede in jih skušali ujeti v obroč. Božo Repe v svoji knjigi S puško in knjigo boj 14. divizije v zimi leta 1944 kratko opiše: »Nepričakovan hud mraz in sneg ter prenašanje ranjencev so divizijo pripeljali na skrajni rob fizičnih in psihičnih zmogljivosti. Po skoraj treh tednih nepretrganih bojev in prebijanja iz obroča v obroč se je razdelila na štiri dele. Do 25. februarja, ko so jo Nemci prenehali napadati, se je moštvo več kot prepolovilo, od 1.112 borcev jih je bilo le 440 sposobnih za boj, 367 je bilo padlih, ranjenih ali pogrešanih, 163 ujetih. Ranjence so nosili s seboj, puščali skrite pri kmetih ali v partizanskih bolnišnicah. Del divizije se je prebil na Pohorje, del v Mozirske planine. Ni bilo borca, ki ne bi dobil vsaj ozeblin. Najhujši boji so bili na Graški gori, ki so jo poimenovali Gora jurišev …« Divizija je kljub hudim izgubam poglavitni cilj dosegla; spomladi je svojo dejavnost oživila in začela mobilizirati štajerske fante. Te bi sicer mobilizirali Nemci in jih poslali na bojišča, na katerih bi imeli v zadnjem letu vojne prav malo možnosti za preživetje v boju z zavezniškimi silami.

Kajuh in Brina

Kot rečeno, je bila pomembna naloga 14. divizije na Štajerskem tudi propagandna. V ta namen je z njo odšla tudi močna kulturniška skupina, ki je imela sprva imela v okviru bojnih skupin poseben, zaščiten status, med najhujšimi boji pa jih soborci niso mogli več zaščititi. Marta Paulin - Brina, izjemna plesalka, ki je tisto zimo zaradi ozeblin skoraj izgubila nogo in ni mogla nikoli več plesati, je bila med redkimi preživelimi iz kulturniške skupine. Bila je prva med plesalkami sodobnega umetniškega plesa na Slovenskem pred drugo svetovno vojno. Bila je prijateljica partizanskega pesnika Karla Destovnika - Kajuha, s katerim se je v 14. diviziji tesno zbližala. V snežniških gozdovih je s pisalnim strojem v naročju pretipkavala njegove pesmi. Pozneje je postala članica slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju.

V čast spominu na pohod pred spomenikom 14. diviziji v Dolnjem Suhorju (Foto: I. Vidmar)

Takole je opisala tragične dogodke na Graški gori: »Na Graški gori je 21. februarja padel, zadet od drobca mine, kipar Janez Weis - Belač, naslednji dan, 22. februarja, je pri preboju na Ravnah obležal komponist himne štirinajste divizije Sveto Marolt - Špik, istega dne v večerni uri pa pesnik Kajuh, ko smo se ustavili med Zavodnjami in Belimi Vodami v hiši pri Žlebniku, da bi se odpočili. Nemška patrulja v belih varovalnih plaščih je obkolila hišo in smrtno ranila Kajuha, ko je stopil na prag, da bi se branil. Pogrešili smo tudi harmonikarja Janeza Lavriča in nikdar več ga nismo videli. Ostali smo še trije.«

V svojih spominih je Brina o Kajuhu in njegovih pesmih, ki so preštevilne odšle z njim v grob, med drugim zapisala: »Kajuh je postal ljubljena lastnina nas vseh. Njegova pesem je odpirala srca, potovala iz kraja v kraj, kjer koli se je dotaknila človeka, je našla svoj dom … Prezgodaj je odšel in preveč je bil povezan z bojem in S pohodi, da bi zapisoval svoje pesmi. Nosil jih je v sebi, izpovedoval, kot je nanesla priložnost, na sestankih, ljudem po vaseh, tovarišem … Bil je eden tistih od volje in vere posvečenih obsedencev, ki nosijo na čelu znamenje, da so svoje življenje, svojo srečo zapisali visokemu, včasih okrutnemu, včasih pa sladkemu snu svoje duše in časa. Zato se čuti iz vsake vrstice teh pesmi, da je bil vsak utrip njegovega srca posvečen boju za novo življenje.«

Komaj slišno so spregovorile Brinine ustnice

Kajuhovo smrt je v svojih zapiskih, zbranih v knjigi Živi zid, podrobno opisal borec Šercerjeve brigade Stane Terčak: Edina žrtev švabskega napada je ležala na kamnitem tlaku Žlebnikove veže. »Kajuh?« »Pesnik Kajuh …,« so komaj slišno spregovorile Brinine ustnice. »Da, Kajuh je padel!« je raportiral komandir Runo. Vsi so se sklonili, globoko sklonili. Dolg molk je zavladal v veži. Kalne oči borcev so se v jezi in maščevanju zablisnile …«

Mogoče je prav Kajuhova in Brinina zgodba zgodba 14. divizije. V Črnomlju letos praznujejo leto domovine. Enega vrhuncev bo njihovo leto domovine doživelo to soboto, ko bodo v tamkajšnjem Kulturnem domu, v katerem je bil ustanovljen prvi začasni slovenski parlament SNOS in je začelo delovati prvo Slovensko narodno gledališče, odprli razstavo Sto dejstev o Kajuhu, zapisanih z zeleno tinto in priredili plesni recital Pleši, Brina, ki govori o odnosu sodobne plesalke Marte Paulin - Brine in pesnika Karla Destovnika - Kajuha med 2. svetovno vojno. Zgodba pripoveduje dogajanje vse od začetkov vojne pa do znamenitega pohoda XIV. divizije iz Bele krajine. Skozi recitacije in plesne slike plesalke Brine se predstavi njena plesna usoda, ki se sklene pred osmimi desetletji na črnomaljskem odru. Gre za eno osupljivejših in pretresljivejših zgodb, ki jo je napisal boj za svobodo.

Članek je bil objavljen v januarski tiskani številki Dolenjskega lista

Igor Vidmar