Najvišji – in v tem je njegova fascinacija
Ko so britanskega alpinista Georgea Malloryja nekoč vprašali, zakaj rine na Everest, je menda odgovoril s preprostim stavkom: »Ker je tam.« Z 8848 metri je najvišja gora na svetu in kot taka magnet za alpiniste. Zgodovina osvajanja Sagarmathe, kot ji pravijo Nepalci, pa se ni začela s prvim uspešnim naskokom na vrh, pač pa že najmanj nekaj desetletij pred tem – oktobra leta 1921 z izvidniško odpravo na Everest.
Britanska izvidniška odprava, ki se je pred 100 leti namenila na Mount Everest, je morala prehoditi več kot 300 kilometrov, da je sploh dosegla severno stran gore. Že sama pot je bila pravi podvig. Nepal je bil tedaj namreč zaprt za tujce, zato je bil pristop mogoč le s tibetanske strani.
Sam dostop kot plezanje na vrh sta se do danes seveda zelo spremenila, komercialne odprave plezalno avanturo omogočajo tudi manj izkušenim posameznikom z globokimi denarnicami, ki jih lahko z vznožja v primeru težav odpeljejo s helikopterjem. Alpinistom so v pomoč pri načrtovanju vzpona natančni podatki o vremenu, snežnih razmerah in hitrosti vetra, medtem ko so bile zgodnje odprave prepuščene lastni iznajdljivosti.
A fascinacija nad točko, na kateri ima človek ves svet na dlani, ni danes nič manjša, kot je bila pred stoletjem, Mount Everest ostaja eden največjih pustolovskih izzivov moderne dobe. Prva izvidniška odprava, v kateri je bil tudi George Mallory, tedaj prvič v Himalaji, je leta 1921 zaorala ledino vsem naslednjim. Mallory se je pod Everest vrnil že leto pozneje in bil prvi človek, ki mu je uspelo priti nad 8000 metrov nadmorske višine brez uporabe dodatnega kisika.
Leta 1924 sta s soplezalcem Andrewem Irvinom poskušala osvojiti vrh – še danes ni povsem jasno, ali jima je to tudi v resnici uspelo, saj se z gore nista nikoli vrnila. Malloryjevo globoko zamrznjeno truplo so našli leta 1999 na višini 8155 metrov. Uradno za prvopristopnika veljata Novozelandec Edmund Hillary in Šerpa Tenzing Norgay, ki sta 29. maja leta 1953 ob pol dvanajstih dopoldne kot prva človeka stopila na vrh Everesta. Novica o uspehu je v London prispela 2. junija, na dan kronanja kraljice Elizabete II.
Vrh samoprevare
Everest bo za zmeraj ostal najvišji, (le) v tem je po mnenju mnogih njegov fenomen. Komercializacija mu je zgolj navidezno zmanjšala vrednost, je prepričan eden najboljših alpinistov na svetu Andrej Štremfelj. Na strehi sveta je stal prvič leta 1979, ko sta z Nejcem Zaplotnikom postala prva Slovenca na Everestu, nato pa še leta 1990 z ženo Marijo Štremfelj, prav tako vrhunsko alpinistko.
Zdaj je plezanje na goro za veliko alpinistov nezanimivo oziroma celo nemogoče predvsem zaradi cen, ki so švignile v nebo. Leta 1990 je stalo dovoljenje za vzpon za 12 ljudi tri tisoč evrov, danes pa je treba za enako število ljudi odšteti približno 100.000 evrov. Le malo kateri alpinist si to lahko privošči, zato iščejo druge vrhove – manj obljudene in lažje dostopne v finančnem smislu, ne pa nujno v plezalnem.
»Obljudenost Everesta dostikrat zmanjšuje vrednost vzpona nanj, četudi bi v alpskem slogu preplezal zahodni greben in se potem po fiksnih vrveh spustil dol po normalni poti. Spust bi bil namreč nekaj čisto drugega, če na gori ne bi bilo nikogar. Z Nejcem naju je leta 1979 celotno pot na vrh skrbel sestop z njega, ker nisva vedela, kje iti. Razmišljala sva, da bi šla dol po normalni poti, ampak leta 1990 sem potem videl, da bi bil za naju tedaj to pogreb. V nobenem primeru se ne bi mogla vrniti, ker v megli ni lahko najti poti, ki tudi sicer ni enostavna, sploh njen vršni del. Neskončno dolga je, potem je treba priti še čez Ledeni slap,« opisuje svoji srečanji z najvišjo goro sveta Štremfelj. Zanj je bil osvojeni vrh leta 1979 eden od vrhuncev plezalne kariere, kot je (bil) tudi za slovensko oziroma tedaj jugoslovansko in svetovno javnost.
Na Everest, ne glede na to, koliko fiksnih vrvi bodo napeljali na goro, ne bo nikoli prav lahko priti. Mejniki so v preteklosti – tudi zaradi drugačnega odnosa do plezanja in gora – padali počasneje kot danes, ko vse postaja tekma za hitreje, višje, močneje. Prva ženska, ki je osvojila vrh, je bila leta 1975 Japonka Junko Tabei, prvi pristop brez uporabe dodatnega kisika sta tri leta pozneje opravila Reinhold Messner in Peter Habeler, Messner je leta 1980 opravil še prvi samostojni pristop.
Peter Habeler je pred časom za Delo povedal, da je bil njun vzpon tedaj epohalen in je pomenil konec neke dobe. Zdaj, je še dodal Habeler, poslovnežem vzpon omogočijo za nekaj deset tisoč evrov in zraven ponudijo še ogrevane šotore, hladno in toplo pijačo, neomejene zaloge dodatnega kisika ter nekaj šerp. Še posebno Messner je bil od nekdaj močno kritičen do globalnega turizma – Everest je poimenoval vrh samoprevare.
Domačini so iz najvišje gore sveta pač naredili posel, kar je po eni strani privedlo do bliskovitega razvoja celotne regije, po drugi pa so občutljivo gorsko okolje tako prepustili velikim količinam smeti – praznim jeklenkam kisika, embalaži, ostankom opreme za taborjenje, ki jih večje komercialne odprave sicer same nosijo v dolino.
Zaradi gneče se je v preteklosti zgodilo tudi kar nekaj tragedij. Ena najhujših 11. maja leta 1996, ko je v snežnem metežu umrlo osem plezalcev, v celotni sezoni pa kar 15. Leta 2019 je na gori umrlo 11 ljudi, skoraj 900 jih je doseglo vrh, šlo je za rekordno leto po številu izdanih dovoljenj za vzpon. Še zdaj se v javnosti pogosto pojavljajo fotografije plezalcev, ki v kot jara kača dolgi vrsti stojijo in čakajo, da bodo lahko nadaljevali vzpon.
Ameriški alpinist in himalajski kronist Alan Arnette méni, da pri vzponih na Everest ne gre več za doživetje, ki bi imelo nacionalni pomen, pač pa za odkrivanje in raziskovanje lastnih meja, ki se jima prepusti vsak posameznik, ne glede na to, ali mu kdo pomaga priti na vrh.
»Za vsakogar, ki osvoji vrh ali to le poskusi storiti, je to pomemben dogodek, ki mu spremeni življenje. Sam sem bil pri svojem prvem poskusu naiven in nisem v celoti cenil pomena plezanja na osemtisočaka. Ko mi je v četrtem poskusu le uspelo, mi je to izjemno veliko pomenilo, ne le ker sem stal na Everestu, pač pa ker sem plezal za mamo Ido, ki je umrla zaradi alzheimerjeve bolezni. Plezanje z globljim pomenom naredi celotno izkušnjo še bolj pomembno,« pravi Arnette.
Do konca življenja človek, ki je prišel na Everest
Ker so skorajda vsi mejniki že padli, se Everest v medijih pogosto znajde v povezavi z gnečo in onesnaževanjem okolja, redkeje, ko se piše o razvoju dolin in pomenu, ki ga ima gorski turizem za lokalne prebivalce. Dvoma, da bo še dolgo navdihoval ljubitelje adrenalina, kljub vsemu ni, večina izkušenih alpinistov pa bo nanj najbrž vedno iskala manj obljudene poti.
Še danes ni pozabljena že omenjena tragedija iz maja leta 1996 – po njej je bil posnet tudi film – ko je na gori preminulo osem oseb, med njimi izkušena alpinista in gorska vodnika Rob Hall in Scott Fischer. Oba sta umrla, ko sta poskušala v snežnem metežu rešiti svoje stranke. Med preživelimi je bila pogroma ob vrnitvi najbolj deležna Sandy Hill Pittman, žena milijonarja Boba Pittmana, ki je obveljala za »prototip« vsega, kar na Everest ne sodi – ob svojem prvem, sicer neuspešnem vzponu je v bazni tabor na primer pripeljala sina in varuško. Hillova je imela na poti z vrha ogromno težav, v hudem snežnem viharju ji je življenje rešil ruski alpinist Anatolij Bukrejev, kot tudi dvema članoma Hallove odprave.
Dogajanje na gori je alpinist in novinar Jon Krakauer pozneje opisal v knjižni uspešnici Izginuli, po kateri so posneli tudi film Everest. Ne le film o katastrofi, kot so zapisali ustvarjalci v napovedniku, pač pa »tudi testament o silni želji po nadvladi naravnih elementov, ki včasih meji na norost«. Eden od alpinistov v filmu z enim stavkom na kratko opiše bistvo »misije« marsikoga, ki se spopade z naravo in samim seboj: »Še nekaj dni in boš do konca življenja človek, ki je prišel na vrh.«
Reinhold Messner leta 2019 v intervjuju za Delo:
»Gora je zaradi svoje višine rekorderka sama po sebi, zato jo tudi izkoriščajo v komercialne namene, čeprav je res, da ima vsaka odprava v sebi nekaj komercialnosti, nekdo jo vendarle mora plačati. Ampak dva tisoč šerp, ki danes pripravijo pot na vrh, je nekaj neverjetnega. Stranke odštejejo veliko denarja, da pridejo v bazni tabor in tam bivajo, kot bi bile v hotelu s petimi zvezdicami s savno. V baznem taboru so štiri helikopterska pristajališča, v vsakem taboru po en zdravnik in kuhar. To je ta 'stezni' alpinizem, kot mu pravim.«
