Moskisvet.com
Samomori

Zdravje

Doc. dr. Saška Roškar: ''Težave so trenutne, samomor pa dokončen''

A.P.
10. 11. 2022 05.00
0

''Samomor je posledica zapletenega in hkratnega sovplivanja več dejavnikov tveganja. Gre za preplet genetskih dejavnikov in ranljivosti, dejavnikov okolja, posameznikove osebnosti, življenjskih okoliščin. Težko ali sploh nemogoče je določiti en sam dejavnik, zaradi katerega se človek odloči umreti. Hkrati pa je samomor posledica dlje časa trajajočega procesa, ki se začne z negativnimi mislimi in se lahko stopnjuje do samomorilnih misli. Te se lahko stopnjujejo do trenutka, ko človek začne razmišljati o tem, kako bo umrl, kaj si bo naredil, torej razvije samomorilni načrt,'' nam je pojasnila psihologinja doc. dr. Saška Roškar, ki se že vrsto let posveča raziskovanju in preprečevanju samomorilnega vedenja in s katero smo načeli temo samomorov. ''Ljudje se velikokrat bojimo postaviti vprašanje o tem, če oseba razmišlja o samomoru, ker imamo napačno prepričanje, da bomo s tem sprožili razmišljanja o samomoru. Ampak to ne drži. Samo s svojim vprašanjem pri osebi ne bomo sprožili misli o samomoru, nasprotno, oseba se bo lahko razbremenila, ker bo o svojih občutkih lahko spregovorila. Zato je popolnoma o. k., če osebo vprašamo: 'Ali razmišljaš o tem, da bi si kaj naredil?'''

Moškisvet.com e-novice

Si že prijavljen na vse naše e-novice?
Doc. dr. Saška Roškar
Doc. dr. Saška Roškar FOTO: Aljoša Kravanja

''Razlogov za samomor je toliko, kolikor je oseb. O neposrednem vzroku zelo težko govorimo, saj gre za preplet več dejavnikov tveganja. Sicer pa med dejavnike, ki povečujejo tveganje za samomor, spadajo pretekli poskusi samomora, akutna duševna motnja, moški spol, starost, osamljenost, prekomerna raba alkohola, kronične bolečine, telesne bolezni, nedavne izgube ... Med slednje lahko spadajo izgube zaradi smrti bližnjega ali prekinitve pomembnega odnosa, izgube statusa itd. Seveda ne moremo nobenega od teh dejavnikov obravnavati ločeno in izolirano od drugih, vedno je potrebno gledati celo sliko in dogajanje umestiti v kontekst,'' razloži dr. Roškarjeva, ki pravi, da misel o samomoru še ni nujno znak za (takojšen) alarm. ''Razmišljanje o smrti, tudi o samomoru, je nekaj pogostega. Problematično postane takrat, ko oseba začuti, da bi na te misli želela odreagirati in v samomoru vidi možno rešitev svoje stiske. Misel sama po sebi torej ni nevarna, ker misli niso dejstva, je pa seveda nevarno to, kar je v ozadju te misli. Suicidalna stiska, želja po tem, da bi posameznik umrl. Situacije in dejavniki, ki lahko sprožijo razmišljanje o samomoru, so mnogotere. Lahko gre za kakšno izgubo – smrt bližnjega, prekinitev odnosa, izgubo statusa, poslabšanje obstoječe bolezni ali odkritje nove bolezni, osamljenost, kronične bolečine, prekomerno rabo alkohola, nezdravljeno duševno motnjo in še bi lahko naštevali. Tveganje za samomor se zelo poveča, če posameznik ob tem doživlja brezup in občutek ujetosti, saj to lahko sproži stopnjevanje od samomorilnih misli do namena in načrta.'' Pa so tisti, ki izhajajo iz družine, kjer so že imeli primer samomora, bolj dovzetni zanj? ''V raziskavah so ugotavljali, da se samomor pogosteje pojavlja v družinah, kjer se je takšno vedenje že pojavljalo. To se povezuje z genetsko ranljivostjo, ki jo podedujemo. Vendar je ob tem potrebno poudariti, da gen za samomor ne obstaja, kot obstaja denimo gen za modre ali rjave oči. Tisto, kar podedujemo, je kvečjemu genetska ranljivost ali nagnjenje za razvoj določenih duševnih bolezni, vedenjskih potez, osebnostnih lastnosti, ki se pod vplivom določenih okoliščin lahko izrazijo ali pa ne. Dejstvo, da je v neki družini (bil) prisoten samomor, ne pomeni, da bodo člani te družine tudi sami umrli zaradi samomora. Tisto, kar povezuje člane ene družine, so poleg genetike tudi vedenjski vzorci in načini reševanja težav. Zato je en del prenosa samomorilnega vedenja znotraj družine poleg genetike povezan tudi s prenosom oziroma prevzemanjem vedenjskih vzorcev.''

Toni Vodišek, kajtarski fenomen
Preberi še
Toni Vodišek, kajtarski fenomen

Ne gre spregledati dejstva, da so poskusi samomora pogostejši od samomorov in da vsak spol prevladuje v eni kategoriji. ''Medtem ko imamo relativno zanesljive podatke o številu umrlih zaradi samomora, beleženje poskusov samomora ni tako zanesljivo, niti standardizirano. Tisto, kar vemo iz različnih presečnih populacijskih raziskav je, da je poskus samomora precej pogostejši kot samomor. Po nekaterih ocenah naj bi bilo poskusov samomora tudi 20-krat več kot samomorov. Življenjska prevalenca poskusov samomora naj bi bila 3 – 5 %. Pri nekaterih osebah, ki poskušajo narediti samomor, gre za klic na pomoč in pri teh namen umreti k sreči ni tako izrazit. Drugače je pri osebah, ki imajo izrazit namen in močno željo po smrti.'' Pri tem prihaja do razlik med spoloma, ''saj več moških umre zaradi samomora, več žensk pa samomor poskuša storiti.'' Sicer pa so starejši najbolj tvegana skupina, ko gre za samomor, in ne mladi. ''Tveganje za samomor narašča s starostjo, ker se s starostjo tudi kopičijo dejavniki tveganja. Več jih je, večje je tveganje. V starosti se posamezniki soočajo s telesnimi boleznimi, osamljenostjo, slabšim socialno-ekonomskim statusom, izgubo avtonomnosti ... Absolutno gledano se največ samomorov zgodi v starostni skupni srednjih let, med 40 in 55 let, če pa med sabo primerjamo količnike samomora – število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev – pa ugotovimo, da količnik narašča s starostjo. Kar se tiče količnika med starejšimi, je ta v Sloveniji izredno visok in približno dvakrat nad evropskim povprečjem. Starejši so tudi bolj krhkega zdravja in telesne kondicije, kar vpliva na to, da se več poskusov samomora konča s smrtjo, ker težje okrevajo po telesnih poškodbah.

Po nekaterih ocenah naj bi bilo poskusov samomora tudi 20-krat več kot samomorov.
Po nekaterih ocenah naj bi bilo poskusov samomora tudi 20-krat več kot samomorov. FOTO: Adobe Stock
O HPV z dr. med., spec. krg. Urško Kogovšek: ''Stigmatizacija analnih spolnih odnosov je neumnost, ki izvira iz nevednosti''
Preberi še
O HPV z dr. med., spec. krg. Urško Kogovšek: ''Stigmatizacija analnih spolnih odnosov je neumnost, ki izvira iz nevednosti''

Pomembno vlogo pri preprečevanju samomorov imajo mediji. ''Mediji imajo nepogrešljivo vlogo pri preprečevanju samomora, saj lahko z načinom poročanja o samomoru delujejo preventivno ali, po drugi strani, neugodno. Pomembno je, da je poročanje pietetno in empatično, nesenzacionalistično, da odpira možnosti in poti okrevanja, da vzpodbuja k iskanju pomoči in da so navedeni viri pomoči. Kadar gre za poročanje o samomorih znanih oseb, je potrebno biti še toliko bolj previden, saj v teh primerih obstaja velika verjetnost posnemanja vedenja. Leta 2010 smo po zgledu tujih držav izdali Smernice za odgovorno novinarsko poročanje. Vzpostavili smo uspešno sodelovanje s Častnim novinarskim razsodiščem in smernice predstavili po celi Sloveniji. Učinkovitost intervencije smo tudi analizirali in ugotovili, da se je poročanje slovenskih medijev o samomoru po izdaji smernic izboljšalo. Vedno pa seveda obstajajo možnosti in prostor za dodatne izboljšave.'' Preprečevanje samomorov je sicer naloga vseh nas. ''Preprečevanje samomora je naloga, ki mora potekati 365 dni na leto. Je hkrati tudi naloga, ki zahteva vključevanje več sektorjev. Zakaj je tako, lahko ponazorimo s primerom. Največ ljudi v populaciji ima nizko tveganje za samomor. Za ta del populacije so primerni in potrebni vsi ukrepi s področja promocije (duševnega) zdravja, kjer smo usmerjeni v kvaliteto življenja. To vključuje omogočanje dobrih življenjskih pogojev, urejena stanovanjska in zaposlitvena politika. V tem primeru je torej politika izrednega pomena. Na tej ravni so pomembni tudi vsi programi, ki so usmerjeni v krepitev medosebnih veščin, krepitev komunikacijskih veščin, krepitev samopodobe. Ti programi se največkrat izvajajo v šolskem prostoru. Izredno pomembno je tudi ozaveščanje splošne javnosti o samomoru, kot že rečeno, način, kako mediji poročajo o samomoru. Za osebe z visokim tveganjem, ki pa jih je v populaciji manj, pa so potrebni ukrepi, ki povečini spadajo v specializiran zdravstveni sektor – psihiatrična obravnava, klinično psihološka obravnava itd. Zato je pomembno, da pri preprečevanju sodelujejo vsi sektorji.''

Tim Marovt, fant, ki je postal hrom, a shodil: Odnehamo lahko v vsakem trenutku, če pa hočemo zmagati, se ne smemo nikoli predati
Preberi še
Tim Marovt, fant, ki je postal hrom, a shodil: Odnehamo lahko v vsakem trenutku, če pa hočemo zmagati, se ne smemo nikoli predati

''Preprečevanje samomora je družbena naloga. Vzemimo za primer situacijo, ki ni povezana s samomorom. Razmislimo o tem, kaj vse vpliva na in je povezano z zdravjem naših zob. Zagotovo vpliva zdravstvena vzgoja v šolah, pomembno je, kakšno zobno ščetko in zobno pasto imamo, kakšne navade pri umivanju zob imamo, ali redno hodimo k zobozdravniku, ali živimo v okolju, kjer pojemo veliko sladkih stvari ... Težko bi tudi rekli, kaj od tega, kar smo zdaj našteli, je odločilno ali najbolj pomembno. Ker je vse, kar smo zdaj našteli, poleg naše genetike, povezano z zdravjem naših zob. Podobno je pri samomoru. Preprečevanje se začne že mnogo prej, preden težave sploh nastanejo. Pomembne so veščine reševanja težav, krepitev samopodobe, urejena stanovanjska politika, urejena zaposlitvena politika, dostopnost do virov pomoči in omejevanje dostopnosti do sredstev, pomembni so medosebni odnosi in medosebna podpora. Kadar je človek v stiski, potrebuje dostopno in specializirano pomoč. Vse te aktivnosti, ki smo jih našteli, izvajajo različni sektorji in tudi vsi mi, kadar smo v različnih vlogah, poklicnih ali osebnih. Zato je preprečevaje samomora najprej in predvsem naloga celotne družbe.''

Dr. Leon Bedrač: Naš organizem vedno koordinira razpoložljiva hranila in energijo po načelu triaže
Preberi še
Dr. Leon Bedrač: Naš organizem vedno koordinira razpoložljiva hranila in energijo po načelu triaže

Tako v Sloveniji kot drugod po svetu je število samomorov v spomladanskih mesecih najvišje. ''Svetloba prinaša upanje, a po drugi strani svetloba tudi bolj razkrije razlike med nami in ostalimi. Pozimi smo več ali manj vsi doma, za štirimi stenami, spomladi pa se začnemo bolj družiti, biti zunaj z drugimi ... Lahko da takrat razlike med našim duševnim stanjem in stiskami ter duševnim stanjem drugih postanejo bolj razvidne, saj jih opazimo. O tem je razlagal že Durkheim, ki je napisal, da se spomladi razkrijejo razlike med nami, kdo lažje in kdo težje premaga zimsko otožnost in odmaknjenost.'' Neredko se zgodi, da bližnje samomor ljubljene osebe zadene kot strela z jasnega, saj znakov samomorilnosti niso opazili. ''Osebe, ki razmišljajo o samomoru, to velikokrat komunicirajo z okolico. Okolico lahko na svojo stisko opozarjajo bodisi preko vedenja ali preko verbalnih znakov. Kar se tiče vedenjskih znakov, velja izpostaviti dlje časa trajajoče spremembe v razpoloženju, ki ni značilno za to osebo, osebe lahko dajejo vtis, da se poslavljajo, urejajo lahko svoje zadeve, umikajo se od družbe. Izjave, s katerimi osebe opozarjajo na svojo stisko, pa so lahko posredne, denimo 'bolje vam bo brez mene', 'ne vem, kako dolgo bom še zdržal' ali zelo neposredne, denimo 'najrajši bi se kar ubil', 'nekaj si bom naredil'. Kadar znaki so, takrat jih seveda lahko opazimo, se pa žal lahko tudi zgodi, da znakov ni. Kadar nekdo umre zaradi samomora, se svojci velikokrat sprašujejo, kaj so spregledali, zakaj niso opazili, imajo občutke krivde, da niso naredili dovolj. A včasih vsa naša prizadevanja, žal, niso dovolj in oseba se odloči umreti. Pogovor o duševnih stiskah nam, to drži, gre težje od rok kot pogovor o čem drugem, denimo o telesnem zdravju. Mnogokrat dvomimo v svoje sposobnosti o tem, ali se znamo z osebo, ki je v stiski, pogovarjati. Mogoče nas je tudi strah, da ne bi rekli kaj narobe. A bolj kot 'prave besede' je pomembno, da ostanemo pristni in da izkažemo pristno skrb za posameznika. V pomoč pri tem, kako se pogovarjati z osebo v stiski, so lahko smernice za psihološko prvo pomoč, ki smo jih razvili na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje in so dostopne na www.zadusevnozdravje.si.'' Samomor je za bližnje izredno travmatična izkušnja in marsikdo je temu le stežka kos. ''Žalovanje je izredno intimen in individualen proces, ki pri vsakem poteka nekoliko drugače. Svojci morajo izgubo predelati, jo osmisliti in vzpostaviti drugačen odnos z umrlim. Izguba bo vedno del njih, a sčasoma večina ljudi izgubo lahko vgradi med svoje življenjske izkušnje in nadaljuje z življenjem. Potrebno je sprejeti dejstvo, da kljub svojim najboljšim prizadevanjem nismo odgovorni za odločitve drugega. Oporo pri žalovanju lahko poiščejo pri različnih strokovnjakih in virih pomoči. Odličen vir pomoči so denimo psihološke svetovalnice Posvet – Tu smo zate, kjer lahko posamezniki dobijo brezplačno pomoč. Napotnica ni potrebna, je pa potrebno predhodno telefonsko naročanje. Več o tem je na voljo na www.posvet.org.'' 

Kadar nekdo umre zaradi samomora, se svojci velikokrat sprašujejo, kaj so spregledali, zakaj niso opazili, imajo občutke krivde, da niso naredili dovolj. A včasih vsa naša prizadevanja, žal, niso dovolj in oseba se odloči umreti.
Kadar nekdo umre zaradi samomora, se svojci velikokrat sprašujejo, kaj so spregledali, zakaj niso opazili, imajo občutke krivde, da niso naredili dovolj. A včasih vsa naša prizadevanja, žal, niso dovolj in oseba se odloči umreti. FOTO: Adobe Stock

Kadar vemo, da je oseba samomorilno ogrožena, je pomemben pravi pristop. ''Kadar se nam zdi, da bi oseba utegnila razmišljati o samomoru, je prav, da se o tem z osebo pogovorimo. Osebi sporočimo, kakšne spremembe na njenem vedenju smo opazili – npr. 'Zadnje čase se mi zdiš zaskrbljen, je vse ok?' in da nas skrbi, npr. 'Nekaj mi pomeniš in ni mi vseeno, kaj se dogaja s tabo. Skrbi me.' Osebi sporočimo, da nas zanima, kaj se ji dogaja v življenju, in da smo tukaj, če ji lahko kakorkoli pomagamo. Če oseba izraža občutke brezupa ali ujetosti, pove, da ne vidi več smisla, da ne ve, kako dolgo bo še zdržala, jo povprašajmo več o tem. Sporočimo osebi, da jo razumemo – npr. 'Razumem. Res ti je trenutno težko.' Potem lahko postopoma odpiramo vprašanja o tem, ali si oseba ne želi več živeti – npr. 'Včasih, kadar je vsega preveč, si lahko zaželimo, da nas ne bi bilo. Tudi ti kdaj razmišljaš o tem, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo?' Ljudje se velikokrat bojimo postaviti vprašanje o tem, če oseba razmišlja o samomoru, ker imamo napačno prepričanje, da bomo s tem sprožili razmišljanja o samomoru. Ampak to ne drži. Samo s svojim vprašanjem pri osebi ne bomo sprožili misli o samomoru, nasprotno, oseba se bo lahko razbremenila, ker bo o svojih občutkih lahko spregovorila. Zato je popolnoma ok, če osebo vprašamo: 'Ali razmišljaš o tem, da bi si kaj naredil?' Če je odgovor pritrdilen, osebo vzpodbujajmo k iskanju strokovne pomoči in pri tem ji lahko pomagamo. Enako tudi, kadar pri sebi opazimo duševno stisko ali mogoče celo razmišljanja o samomoru – poiščimo strokovno pomoč. Če je oseba akutno samomorilno ogrožena, je ne puščajmo same in nemudoma poiščimo pomoč. Več o tem je na voljo na www.zadusevnozdravje.si, kjer so dostopne smernice za psihološko prvo pomoč (zavihek Pomagam drugemu). V smernicah so navedeni konkretni napotki in koraki, kako lahko prepoznamo osebo v stiski, kako k njej pristopimo in kako ji lahko pomagamo.''

Dr. Andrej Starc: ''Velikost penisa ni nič drugega kot fenomen v sociokulturni interpretaciji''
Preberi še
Dr. Andrej Starc: ''Velikost penisa ni nič drugega kot fenomen v sociokulturni interpretaciji''

Pri tem Roškarjeva poudarja. ''Poskušajmo osebo razumeti, predvsem pa ne vrednotiti tistega, kar nam pove. Z osebo se ne prerekajmo, kaj je prav in kaj je narobe, rajši dajmo osebi prostor in čas, da o svoji stiski spregovori. Seveda pa osebi lahko povemo, da nas skrbi za njo, da mislimo, da potrebuje pomoč in da bi ji želeli pomagati. Imejmo v mislih tudi to, da za osebo verjetno ni lahko govoriti o tem, zato lahko izrazimo tudi hvaležnost, da nam je te stvari zaupala (npr. 'Predstavljam si, da ti ni lahko govoriti o tem, a hvaležen sem ti, da si to delil z mano. To se lahko zgodi vsakemu od nas in želim ti pomagati ...'). Kadar smo v dvomih, kaj in kako reči, si lahko predstavljamo, kaj si sami želimo slišati, kakšnih reakcij si želimo, kadar smo v stiski. Dobro je imeti v mislih, da so težave trenutne, samomor je pa dokončen.''

Andrej Perko: Danes res lahko govorimo o krizi moškosti
Preberi še
Andrej Perko: Danes res lahko govorimo o krizi moškosti

Slovenija po navedbah Roškarjeve spada med bolj ogrožene države zaradi samomora, ''Je pa potrebno izpostaviti, da je umrljivost zaradi samomora v zadnjih dveh, treh desetletjih v Sloveniji upadla za približno 30 odstotkov. Še vedno pa smo nad evropskim povprečjem. Med vsemi republikami bivše Jugoslavije je imela prav Slovenija najvišji samomorilni količnik, kar je lahko povezano z več dejavniki, npr. z načinom beleženja smrti, z alkoholom povezanimi diagnozami, dostopnostjo do sredstev, tudi stališč, ki jih ima posamezen narod do samomora.''

Odvetnik Peter Prus Pipuš: Eden od pogostejših vzrokov za razhode je pomanjkljiva komunikacija
Preberi še
Odvetnik Peter Prus Pipuš: Eden od pogostejših vzrokov za razhode je pomanjkljiva komunikacija

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
ISSN 2630-1679 © 2024, Moskisvet.com, Vse pravice pridržane Verzija: 376