DL: Diamantna poroka zakoncev Perko - spominjajo se ju mnoge generacije

27.5.2022 | 14:45

Marija in Anton Perko sta lahko upravičeno ponosna na 60 let zakonskega življenja! (Foto: L. M.)

Marija in Anton Perko sta lahko upravičeno ponosna na 60 let zakonskega življenja! (Foto: L. M.)

Še sama kar ne moreta verjeti, kdaj je minilo šest desetletij skupnega zakonskega življenja! 87-letna Marija in 80-letni Tone Perko iz Mirne Peči sta nedavno v krogu svojih bližnjih in prijateljev praznovala diamantno poroko, njun sosed v Rožni ulici, mirnopeški župnik g. Janez Rihtaršič pa je poskrbel tudi za ponovne zaobljube pred Bogom.

Marija in Tone pred 60 leti na poročni dan. (Foto: osebni arhiv)

Marija in Tone pred 60 leti na poročni dan. (Foto: osebni arhiv)

Na praznovanju diamantne poroke slavljenca s sinom Samom in hčerko Natašo. (Foto: osebni arhiv)

Na praznovanju diamantne poroke slavljenca s sinom Samom in hčerko Natašo. (Foto: osebni arhiv)

Bilo je ganljivo, prisrčno, lepo, pravita zakonca Perko, ki se ju spominjajo mnoge generacije otrok v mirnopeški dolini. Tone je bil namreč dolgoletni učitelj v OŠ Mirna Peč, Marija pa šolska kuharica. »To so bila lepa, a tudi naporna leta,« povesta ob našem srečanju, ko obujata spomine – najprej na njuno prvo, usodno srečanje…

Tone, ki izhaja iz obrtniške družine v Višnji Gori s štirimi otroki, je bil od mladih nog navdušen športnik. Kot dijak se je s sestro daljnega leta 1961 po atletskem dolenjskem prvenstvu v Novem mestu oglasil na malici v t.i. mlečni restavraciji, kjer ju je stregla prikupna natakarica Marija. Takoj mu je padla v oči, tudi Tone Mariji, a kaj, ko je ta mislila, da ima s seboj punco! No, kasneje so se stvari razjasnile, Tone je prihajal tja še na kavice, spoznavala sta se in že leto pozneje poročila ter skupaj zaživela na Grmu. Tone je takrat še hodil na učiteljišče v Novem mestu, star je bil komaj 19 let! Spominjata se, da sta – čeprav že poročena – zaradi hora legalis, ko dijaki po 20. uri niso več smeli ven - morala kar malo pogoljufati, da sta zvečer lahko šla skupaj v kino!

Iz Novega mesta v Mirno Peč

Vesela sta, ko ju obišče hčerka Nataša. (Foto: L. M.)

Vesela sta, ko ju obišče hčerka Nataša. (Foto: L. M.)

Majhna razlika v letih – Marija, ki je prihajala iz Brezovice pri Stopičah, je osem let starejša – ni bila za zvezo nobena ovira. »Leta gor ali dol. V zakonu so pomembni ljubezen, pa seveda spoštovanje in tudi prilagajanje ter potrpežljivost. Skupaj sva ustvarjala, od družine do doma, in vse to naju je povezovalo,« povesta.

Začela sta skromno, kot podnajemnika pri družini Črtalič, in že prvo leto se jima je rodil sin Samo. A nasmehnila se jima je sreča, ko je Tone, potem ko je že poučeval na vajeniški in gostinski večerni šoli, leta 1965 v Mirni Peči dobil službo v osnovni šoli ter stanovanje v učiteljskem bloku. Sledila je selitev, kmalu pa sta si nato v bližini zgradila svoj dom, družina pa se je leta 1971 povečala za hčerko Natašo.

Ljubezen, spoštovanje, prilagajanje - vse to je potrebno za srečen in uspešen zakon. (Foto: osebni arhiv)

Ljubezen, spoštovanje, prilagajanje - vse to je potrebno za srečen in uspešen zakon. (Foto: osebni arhiv)

"Skuhali ste najboljši riž in makaronflajš na svetu"

K sreči so kmalu v šoli potrebovali tudi kuharico. Službo je dobila še Marija. Spominja se, kako je sama kuhala malice za preko 400 otrok na majhnem štedilniku v farovžu, kjer je takrat delovala še stara šola in je morala vstajati tudi ob 4. uri, da je pravi čas zakurila. V novo zgrajeni šoli, kjer je potem delala 22 let, je bilo lažje, a je bila dolgo sama za vse, le zadnji dve leti je dobila pomoč. Nič koliko težkih loncev je bilo treba dvigniti! A otroke je rada razvajala in ni bilo lepšega, kot če so jo pohvalili.

Tone Perko je navdušen ribič. (Foto: L. M.)

Tone Perko je navdušen ribič. (Foto: L. M.)

»Še zdaj me marsikdo ustavi na cesti in pravi: Oh, naša kuharica! Kako ste? Skuhali ste najboljši mlečni riž na svetu in makaronflajš. Toplo mi je pri srcu,« odkrito pove Marija, ki je delala tudi sok iz borovnic, ki so jih otroci hodili v gozd nabirat za športni dan. Skrbela je za šolski vrt v Ivanji vasi in s kolesom vozila v kuhinjo zelenjavo. »Danes je tako drugače, vsa hrana se lepo naroči v trgovinah, v kuhinji je več zaposlenih, več je pripomočkov,« pripoveduje. Nekoč se je odločila, da bo za pusta šolarje razveselila s krofi – svojimi, seveda! Zgodaj je vstala in testo sta ji pomagala vtepati mož Tone ter takratni ravnatelj Nachtigal! Pa jim je uspelo!

Slikar, šahist, ribič, lovec…

Tone, ki je v mirnopeški osnovni šoli poučeval matematiko, srbohrvaščino, telovadbo, tehniko in likovno vzgojo, bil pa je tudi razredni učitelj, se je ob delu izobraževal in na Pedagoški fakulteti v Ljubljani diplomiral iz zgodovine in likovne vzgoje. Likovno ustvarjanje je njegova ljubezen in še danes rad slika. Njegovi najljubši tehniki sta olje in svinčnik. Sodeloval je na marsikateri likovni koloniji. Tone je na šoli uspešno vodil tudi kolesarska tekmovanja in tekmovanja iz prometne vzgoje.

Perkova pred domačo hišo, kjer jima je hči Nataša pripravila presenečenje - maskoto očeta kot ribiča. (Foto: L. M.)

Perkova pred domačo hišo, kjer jima je hči Nataša pripravila presenečenje - maskoto očeta kot ribiča. (Foto: L. M.)

Mnoga leta je član Lovske družine Mirna Pač, pa ribič Ribiške družine Novo mesto. V Krki in Temenici lovi ščuke, največja pa je v dolžino štela 90 centimetrov. Tonetov hobi je še šah – tudi po upokojitvi leta 2001 na šoli še vedno vodi šahovski krožek in ponosen je na uspehe svojih učencev, ki so odlični celo na državnih tekmovanjih. Za svoje delo je prejel kup priznanj, še posebej se je razveselil priznanja Občine Mirna Peč pred dvema letoma, kar pomeni, da njegovo delo v domačem kraju ni ostalo neopaženo.

Lepo skrbita drug za drugega

Tone in Marija tudi v upokojenskem stanu lepo skrbita druga za drugega, še vedno obdelujeta vrt in vinograd v Biški vasi ter sta ponosna na svojo šmarnico. Mariji so v veliko veselje rože, ki jih ob hiši in notri na manjka. Rada obujata čudovite spomine na Rovinj, kamor sta hodila 14 let na sezonsko delo - Tone je bil upravnik tabora fakultete za telesno kulturo.

Obema pa največ pomeni družina – sin in hčerka ter šest vnukov. Najlepše je, ko se dobijo vsi skupaj. Naj bo tako še velikokrat!

Članek je bil objavljen v 16. številki Dolenjskega lista 21. aprila 2022

Lidija Markelj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava