Slovenska pevka, ki živi v Londonu: Na letošnji Emi bi zagotovo zmagala #intervju

Kdo je July Jones?

Pravo ime July Jones je Julija Aljaž. Foto: Ana Kovač Štiriindvajsetletna slovenska pevka, tekstopiska in glasbena producentka, rojena v Ljubljani, ki že od 15. leta živi in dela v tujini. Pri 15 letih se je namreč sama preselila v ZDA, pri 18 letih pa v London, kjer sedaj tudi živi. Njeno pravo ime je Julija Aljaž. 

Lani je s skladbo Girls Can Do Anything nastopila na Emi, kjer se je uvrstila v finale. Je tudi ena najbolj poslušanih slovenskih glasbenic na Spotifyu.

Zase pravi, da je panseksualka. Ko je odraščala, jo je bilo sram, da so ji všeč ženske, kar je bil tudi razlog, da se je preselila v tujino. Tam je spoznala in sodelovala s številnimi zvezdniki, kot so korejska skupina BTS, Miley Cyrus, Charli XCX, sodelovala je tudi z Majo Keuc in Raiven. 

Pred kratkim je na festivalu Eurosonic Noorderslag v nizozemskem Groeningenu prejela nagrado Music Moves Europe za najboljšega novega evropskega izvajalca. Prejela je tudi denarno nagrado v višini deset tisoč evrov in podporo pri prodoru na evropske glasbene odre.

Z njo smo se med drugim pogovarjali o slovenskih predstavnikih za Evrovizijo, nastopu na Emi, sodelovanju s svetovnimi zvezdniki, njeni glasbi in pripadnosti skupnosti LGBT.

Najprej čestitke za pred kratkim prejeto nagrado Music Moves Europe. Lahko na kratko pojasnite, kaj točno pomeni ta nagrada in kaj vam bo omogočila?

Nagrade je evropskim talentom podelila Evropska unija. Vsako leto izberejo 15 talentov, iz vsake države enega, za katere mislijo, da so novi talenti na sceni. Podelili so eno glavno nagrado in štiri stranske. Ta nagrada, sploh zato, ker je priznanje od Evrope, meni pomeni ogromno, saj se mi zdi, da v Evropi talenta ne podpiramo dovolj. Vedno je nekdo iz Anglije ali Amerike. Če si Evropejec, sploh če si rojen tukaj na Balkanu, je zelo težko prodreti na sceno. Tako da se mi zdi zelo pomembno, da Evropska unija to organizira. Zdi se mi tudi, da so zadnja leta ljudje, ki so prejeli to nagrado, uspeli. Tako da s tem pride tudi nek določen pritisk. 

Če se ne motim, naj bi prejeli denarno nagrado v višini deset tisoč evrov in podporo pri prodoru na evropske glasbene odre? Kam boste investirali prejeti denar?

Ja, zraven sem dobila deset tisoč evrov. Vse bom investirala v kariero. Vsak denar, ki ga dobim, investiram v kariero in svoje artistične ideje.

Fotografija je posneta na razstavi Gorana Tomčića z naslovom Pompom nets Ljubljana, ki se nahaja v ateljeju CIrkulacija 2, podhod Ajdovščina. Foto: Ana Kovač

Trendi Slovenski glasbenik razkril, zakaj se s člani nekdanje skupine ne razumejo več #intervju

Kaj vam pomeni to, da ste prejeli nagrado, ki so jo v preteklosti prejeli glasbeniki, kot so Dua Lipa, Hozier in Stromae?

Ogromno. Dua Lipa mi že nasploh pomeni veliko, sploh zato, ker je z Balkana in se za to tudi zavzema. Veliko mi pomeni tudi Rosalia, ker v bistvu dela enako glasbo kot jaz. In njun uspeh mi pomeni ogromno. Da mi veliko veselja, hkrati pa tudi veliko pritiska, saj bi rada bila na isti ravni kot onidve.

Sodelovali ste s številnimi znanimi tujimi glasbeniki. Koga vse ste že spoznali?

Največji glasbeniki, ki sem jih spoznala, so BTS, Miley Cyrus, Bella Thorne, z njo sem si trenutno tudi dosti blizu, ker je bila njeni sestri všeč moja glasba. Med bolj alternativnimi pa sem delala z Brooke Candy, sodelovala sem pri njenem albumu, ki izide letos, Mae Muller, ona je velika britanska pevka, z njo bom letos izdala komad. Ne vem, če sem koga pomembnega izpustila (smeh).

Kdo vas je najbolj navdušil in kdo vas mogoče ni?

Zelo je težko, ker ko si enkrat v tej industriji, ugotoviš, da so vsi samo ljudje. Ne vem, ali je z mano kaj narobe, ampak nimam tega občutka oboževalke. Mogoče ker smo, ko delam s temi ljudmi, vsi v trenirkah, nihče ni na odru. Od nikogar nimam nekega pričakovanja. Odkar sem v tej industriji, sem ugotovila, da so življenja zvezdnikov v ozadju zelo temačna in žalostna. Včasih je zelo težko ostati pozitiven. Včasih imaš željo "želim si biti kot Rosalia" in potem vidiš njeno življenje od blizu in si misliš "ojoj, jaz imam boljše življenje kot ona". Ni vse tako, kot izgleda od zunaj. Ne vem, od teh ljudi nikoli nimam nekih pričakovanj. 

Kako pa sploh priti v stik z neko znano osebo?

Vsi smo pod istimi založbami, tako da ni težko. Biti moraš v krogih. Tako kot so tukaj neki slovenski krogi, so tudi angleški in ameriški. Pomemben je tudi Instagram. Meni je namreč prinesel kariero. 

Ste zasebno že igrali za kakšno znano osebo?

Ja, ravno 10. februarja imam nastop, ampak ne morem povedati, za koga. 

July zase pravi, da je panseksualka. Foto: Ana Kovač

Večkrat ste poudarili, da ste se v tujino preselili, saj ste vedeli, da vas tukaj kot javno deklarirano homoseksualko ne bodo sprejeli. Zakaj mislite tako?

Časi so zdaj malce drugačni, ampak ko sem bila jaz v gimnaziji in sem imela punco, kratica LGBT sploh ni obstajala. Jaz sploh nisem vedela, kaj to je. In v tistem trenutku me je bilo zelo sram, da sem imela punco. Ko sem bila stara 18 let in sem to povedala doma, sem sicer že živela v Londonu, a me doma niso sprejeli. Takrat sem želela iti ven iz Slovenije, ker se mi je zdelo, da se tukaj ne pogovarjamo toliko o tej sceni. LGBT ni glavna tematika ničesar, še zdaj se mi zdi, da ni dovolj v medijih. Še zdaj bi se počutila nelagodno hoditi okrog. 

Ali mislite, da bi se, če bi takrat ostali v Sloveniji, vaša kariera razpletla enako? Bi bili lahko v Sloveniji tako uspešni, kot ste postali v tujini?

Ne. Če bi ostala v Sloveniji, ne vem, kaj bi delala. To znanje, ki ga imam, sem pridobila v tujini, in ne vem, kaj bi v Sloveniji delala. Sploh si ne znam predstavljati. V bistvu se šele zdaj bolj učim o tej sceni. Če bi ostala tukaj, mislim, da bi šla na Balkan. Poskusila bi delati to, kar dela Senidah. Senidah mi je top, tako da verjetno bi šla po njeni poti.

Trendi Kriminalna združba načrtovala napad na slovensko pevko Senidah #video

Imate v prihodnosti željo ostati v Sloveniji?

Slovenijo bom vedno vključila v svojo kariero, saj je tukaj tudi veliko mojih oboževalcev. Ne bom samo v Sloveniji, ampak Slovenija bo vedno del moje kariere, ker mi pomeni ogromno. Vedno jo bom poskusila promovirati po svetu, ker sem ponosna na to, od kod sem. In sem hvaležna za to, da sem odraščala tukaj.

Pravi, da bi se v primeru, da bi pred leti ostala v Sloveniji, verjetno osredotočila na Balkan. Foto: Ana Kovač

Večkrat ste tudi poudarili, da je v glasbeni industriji veliko seksualiziranja. Mislite, da so ženske v tem poslu manjvredne?

Glede na industrijo, kako smo pozicionirani, ja. Na tekmovanju za nagrado, ki sem jo zdaj prejela na Nizozemskem, sem imela nastop pred industrijo iz Evrope. In ko sem igrala, sem videla z odra, kdo je v občinstvu. Prisežem, 90 odstotkov je bilo moških, še vedno. O, moj bog, sploh nisem mogla verjeti, da smo še vedno tam. Se mi zdi, da napredujemo, o tem se tudi vedno več pogovarjamo, in da se bo to spremenilo. Sliši se grozno, a mislim, da morajo generacije umreti, da lahko novi vzamemo njihove pozicije. Ker nihče ne bo rekel: "Zdaj je čas za ženske, izvoli mojo službo." Zdi se mi, da bo trajalo, da se te stvari spremenijo.

Imate s tem kakšno negativno izkušnjo?

Ja. Pred "Black Lives Matter", če si bil v Angliji in si prihajal iz vzhodne Evrope, so nate vedno gledali kot, da si "lep in dober, ampak ne bo ti uspelo". Ker imaš naglas, vedo, od kod si, in si že avtomatično vreden manj. Po "Black Lives Matter" se je to spremenilo in ne pustimo več, da se ljudje tako pogovarjajo z nami. Bila sem recimo na sestankih v Los Angelesu, kjer so mi rekli: "Oprosti, tvoja glasba nam je všeč, ampak si preveč 'vzhodnoevropejska', to nam ni všeč." Misliš si samo, kaj? Potem se mi je zgodilo, da sem sedela v studiu in so me obsojali glede na to, kako izgledam. Postalo mi je nelagodno in v nekem trenutku sem samo zaprla računalnik in šla, sploh nisem ničesar rekla, ker me je bilo strah. Tako da teh izkušenj sem imela ogromno. Sploh prej, ko še nimaš imena. Zdaj se mi zdi, da se mi to zadnjih par let ni dogajalo, ampak verjetno, ker moja platforma raste in ljudje vedo, da če se kaj takšnega dogaja, se bo objavilo javno.

Zase pravite, da ste panseksualka. Zakaj vas je bilo, ko ste odraščali, sram, da so vam všeč ženske? Se še vedno počutite tako?

Ker nisem imela nobenega znanja, da je to nekaj normalnega. Ko sem dojela, da so mi všeč dekleta, sem bila v gimnaziji, in takrat sem avtomatsko mislila, da sem lezbijka, ker mi nihče v šoli ni nikoli povedal, kaj je to LGBT, in da si lahko panseksualec, da je to normalno. Ko sem imela to "razkritje" z mojo punco, mi je mami rekla, da grem lahko na Metelkovo, se zadrogiram in bom na takšen način umrla. To je moja izkušnja s tem. Trajalo je leta, da sem se jaz sprijaznila, da se je moja mami, je trajalo še pet let. Njo je bilo sram, ker je vedela, da drugi sodijo. Njej je bilo neprijetno, ker so drugi s tem sodili njo. Jaz pa nisem sprejela tega, da so me sprejeli le na površini, v globini pa še vedno ne. Tega nisem želela in dokler me družina ni povsem sprejela, nisem želela biti del te družine, zato sem se tudi izselila. Po nekem času se to spremeni. Ni se še čisto, zato pa bi rada več govorila o tem. Če lahko nekomu s tem olajšam pot, da si reče: "Dobro, July ima tudi punco," in se lahko vidijo v meni in si rečejo: "Saj ona je povsem normalna, ni nekje zadrogirana, ima lepo kariero." Če lahko to nekomu omogočim, se mi zdi vredno.

Danes me ni več sram, da so mi všeč ženske, se mi zdi, da sem to dovolj javno izpostavila. Me pa o tem v Sloveniji ne sprašujejo, to je prvi intervju, kjer so me vprašali o tem. In že to mi dosti pove, da ljudem ni prijetno. To je sicer ena prvih stvari, ki jih vidiš na meni. Če greš recimo na moja socialna omrežja, o tem veliko govorim. V Sloveniji pa malce ignorirajo, da je to del mene. 

Ste še vedno v zvezi?

Ne, zdaj sem samska. Moj prejšnji partner, s katerim sva bila skupaj štiri leta, je bil transspolen. In tudi oba pred tem. Tako, da sem vedno bila s transseksualci.

Fotografija je posneta na razstavi Gorana Tomčića z naslovom Pompom nets Ljubljana, ki se nahaja v ateljeju Cirkulacija 2, podhod Ajdovščina. Foto: Ana Kovač

V svojih skladbah na zelo neposreden in provokativen način odpirate vprašanja medosebnih odnosov, težav v duševnem zdravju, aktivistično zastopate tudi skupnost LGBTQ, ki ji tudi sami pripadate. Kaj želite s takšno glasbo doseči?

V svoji glasbi grem vedno iz tega, kar doživljam. V bistvu ne želim doseči ničesar, razen to, da govorim mojo resnico in mojo izkušnjo in upam, da se lahko s tem nekdo, ki je mlajši od mene, ali pa ki ima enake težave, poistoveti. Zdaj, ko sem imela koncerte v Angliji, sem videla, da se je veliko mladih na mojih koncertih jokalo, kar mi pokaže, da jim pomeni veliko, da nekdo drug govori o tem, da se lahko z njim nekako poistovetijo. Moj cilj bi bil, da se mladi poistovetijo z mojo glasbo.

Kaj pa želite sporočiti s svojim videzom, za katerega bi lahko rekli, da je zelo edinstven, saj večinoma nosite le rdečo, belo in črno barvo? Je to nekakšen vaš prepoznavni znak?

Ja, v to sem padla čisto naključno, ko sem bila zelo mlada. Sploh ne vem, zakaj. Dolgo časa sem nosila rdečo šminko, potem pa se mi je cela garderoba zamenjala na rdeče-črno-belo in to se je razvilo. Z mojim stilom se tudi izražam, saj se mi zdi, da gresta vizualna umetnost in glasba z roko v roki in oboje skupaj naredi mene takšno, kakršna sem.

Trendi Neverjetna preobrazba Aleša iz The Biggest Loser Slovenija #intervju

Koliko pa imate vseh tetovaž? Imajo kakšne posebne pomene?

Preveč (smeh). Ne vem, kaj lahko štejem kot eno. Verjetno jih imam okrog 50. Ogromno jih ima posebne pomene. Na levi roki imam spomine – na svojega bivšega, mojo najboljšo prijateljico, mojega psa, obdobje sprememb, drugo najboljšo prijateljico, studio, ko sem podpisala s Playboyem, ko sem šla čez "heartbreak", anksioznost. Tako da, ja, vsak ima neko zgodbo. Ampak se mi zdi, ko prideš na neko številko tetovaž, ne iščeš več pomenov. Se mi zdi, da mora res imeti nek zelo globok pomen. Recimo na obrazu sem si šla delat skupaj z najboljšim prijateljem, ker sem imela "breakdown".

Ko je družini razkrila, da ima punco, so ji rekli, da "gre lahko na Metelkovo, se zadrogira in bo na takšen način umrla". Foto: Ana Kovač

Se v svojem telesu počutite sproščeno?

Ja, zelo imam rada svoje telo, kar delam in samo sebe. Zdi se mi, da živim avtentično in da sem šla čez veliko ovir.

Kako ste se počutili, ko ste ob selitvi v London ostali brez denarja? Kaj ste storili?

Grozno, prvi dve leti nisem imela nič denarja. Z mojim prijateljem Lanom, ki je tudi iz Slovenije, sva na ulicah igrala klavir in služila penije ter prosila starše od njegovih prijateljev, če lahko prespiva pri njih. Včasih sva spala tudi na postajah. Obupno. Če bi vedela, da bom šla čez to, ne vem, če bi šla še enkrat, raje bi bila neka zdravnica (smeh). Tako da, težko je bilo. 

Ste kdaj zaradi vseh težav želeli obupati in se morda kar preseliti nazaj v Slovenijo?

Ne, ampak zaradi tega, ker nimam nobenega drugega talenta, in ne vem, kaj bi delala v življenju. Ja, včasih hočeš obupati, ampak nikoli nisem zares mislila, da bi želela končati z glasbo, to ne. Nimam plana B.

Ima okrog 50 tetovaž. Foto: Ana Kovač

S svojimi sledilci na Instagramu ste pred kratkim delili posnetke iz studia. Kaj pripravljate?

Zdaj sem končala drugi del mojega "mixtapea". Imenuje se Silly Litlle Dream. Pesem izide čez dva tedna, in je drugi del, v bistvu samo nadaljevanje tega, kar sem izdala lani. To leto bo drugi del, naslednje leto bo Silly Litlle Dream part 3. V bistvu je celotni koncept, da se jaz vizualno skozi slike razvijem iz "fides baby position" v robota. Tako da sem na prvi sliki jaz, brez oblek, v poziciji, kot so dojenčki, ko se rodijo.

Lansko leto ste nastopili tudi na Emi. Ste pričakovali zmago?

Ne, če po pravici povem, nisem hotela zmagati. Moj cilj Eme je bil, da sem prisotna na slovenski sceni. Ampak moja pesem ni bila dovolj dobra, da bi zmagala Evrovizijo. Jaz, če bi šla na Evrovizijo, bi rada zmagala. Ko si v tekmovalnem vzdušju, bi rad prišel čim dlje, ampak sem želela biti tam, do koder sem prišla. Nisem hotela biti zadnja in nisem hotela zmagati.

Takoj po koncu ste dejali, da boste naslednje leto, torej letos, na Emi zmagali. Kako ste se počutili, ko ste izvedeli, da je izvajalec že izbran?

Ja, res sem hotela nastopiti na Emi. Sem pa vseeno vesela za Joker Out.

Trendi Joker Out v Liverpool s skladbo Carpe Diem

Ste imeli že kaj pripravljeno?

Ja, vse je bilo pripravljeno. Vse. In bi zmagala. Letos sem imela proračun. Problem z Emo je namreč tudi, da moraš imeti veliko denarja. Letos sem imela tudi investitorja. 

Ste mogoče kdaj razmišljali, da bi se na tekmovanje za pesem Evrovizije prijavili v Veliki Britaniji? Kako tam izberejo glasbenika, ki se bo uvrstil na tekmovanje?

V Veliki Britaniji je enako interni izbor in o tem smo se tudi pogovarjali. Za Veliko Britanijo bi šla mogoče leto kasneje. Razmišljam za naslednje leto, ampak ker je interni izbor, pesem izbirajo določeni ljudje, tako da je težko priti v ta krog. Tako da, če grem kot Velika Britanija, se ne smem osramotiti (smeh). Veliko je pritiska, tako da ja, mogoče.

Če bi se kdaj uvrstila na Evrovizijo, bi rada zmagala. Foto: Ana Kovač

Kakšno je vaše mnenje o Joker Out, ki bodo letos Slovenijo predstavljali na omenjenem tekmovanju? Vam je njihov stil glasbe všeč?

Iskreno, super so, vesela sem za njih, saj jim uspeva.

Mislite, da se lahko Joker Out, glede na njihove zdajšnje uspehe, uvrstijo visoko?

Ja, seveda. Nisem še slišala pesmi, odvisno je od tega, ampak glede na to, kako jim uspeva tukaj in kakšni so kot skupina, mislim, da lahko pridejo tudi do zmage. Nikoli ne veš. Evrovizija je pač politika. Lansko leto sem mislila, da bo zmagala Albanija, pa sploh ni prišla do finala. Z evrovizijsko politiko se nima smisla ukvarjati. 

Kaj po vašem mnenju potrebuje neka pesem, da na tekmovanju uspe? Kakšna mora biti oziroma kaj je pomembno?

Če po pravici povem, jaz na Evrovizijo ne bi nikoli šla z neko pesmijo, ki je "evrovizijska". Mora biti alternativna, nekaj novega. Mislim, da Evrovizija postaja vedno bolj pomembna, vedno bolj raznolika, tako da nekaj novega, alternativnega. To, kar Joker Out tudi so.

Fotografija je posneta na razstavi Gorana Tomčića z naslovom Pompom nets Ljubljana, ki se nahaja v ateljeju Cirkulacija 2, podhod Ajdovščina. Foto: Ana Kovač

Kdo pa je vaš vzornik? S kom bi v prihodnosti najraje sodelovali?

Dua Lipo imam rada, ker je s Kosova, drugače pa FKA twigs, 070 Shake, Rosalia in Kanye West, a le kot glasbenik. Najraje bi sodelovala z Rosalio. 

Obstaja možnost, da v prihodnosti slišimo tudi kakšno pesem v slovenskem jeziku?

Ja, trenutno delam z dosti znanim bendom, a ne bom povedala, s kom. Imam verze v slovenščini in pesem izide letos.

Bi si želeli uspeti oziroma biti prepoznavni tudi v Sloveniji ali je vaš cilj le tujina?

Seveda bi bila rada prepoznavna povsod, tako da tudi v Sloveniji. Z veseljem.

Kako pa je s prepoznavnostjo? Vas na ulicah prepoznajo in ustavljajo?

Ja, odvisno od dneva. Ustavljajo me tako v Sloveniji kot v tujini.

Imate mogoče kakšno zanimivo izkušnjo s kakšnim oboževalcem oziroma oboževalko? Kaj, kar vam bo za vedno ostalo v spominu?

Na mojih turnejah podpisujem prsi in riti. Zadnjič me je na postaji v Londonu ustavil nek fant in si potegnil hlače dol in je imel moje ime tetovirano na riti. To je bila najbolj čudna stvar, sem hotela že klicati policijo.

Kako pa se soočate z negativnimi komentarji? Jih berete? Vas prizadenejo?

Ne, nimam časa. Na začetku so me prizadeli, ampak zdaj nimam časa tega brati. Vsak dobiva negativne komentarje. Ko se razširi tvoja publika, nimaš več samo svojega kroga oboževalcev, in ko pride moja glasba do nekoga, ki je bolj konzervativen, se takoj pojavijo negativni komentarji. S tem se pač ne ukvarjam, ker ne moreš biti vsem všeč.

Prepoznavna bi bila rada povsod, tudi v Sloveniji. Foto: Ana Kovač

Preberite še:

Trendi "Kozarec kokakole škodi manj kot občutek krivde, ker ste ga popili"