Osebno Maje Megla ne poznam, a vedno se mi zdela super novinarka, čeprav sem se z njenimi zapisi iz Severne Koreje, kjer je nastopila zasedba Laibach, neskončno zabavala. Taka sem, vedno malo pičim, sebe pa nataknem. Kdor me res pozna, ve, da nisem zlobna, sem pa zgrešila delo. Rojena sem za standup.
No, po zadnjem zapisu, ki ga je prvi objavil ravno Reporter, pa se Maji lahko samo priklonim.Za persono non grata je Majo razglasil Roman po tistem, ko sta prišla iz Indije. Ne bom čenčala, a o njej je na art sceni razširil toliko laži in grdih govoric, da je Maja kar nenadoma povsod postala v družbi nezaželena. To sem izvedela šele kasneje, ko sem se preselila v Ljubljano. Ti ljudje so več let starejši od mene. Draga Maja, vem, kako te stvari gredo. Enemu pacientu se zameriš, če se zameriš še več pacientom, pa si non grata do kraja življenja. Kot bom jaz. Upam vsaj, da ne bo dolgo trajalo!
Tudi meni je Roman razlagal, da je bil v Indiji, da mu je duhovni guru pokazal razprto dlan, na njej pa je iz nič zrasla polžji hišici podobna masa. Dejal je, da od tedaj verjame v Boga. Ampak, dragi Roman, nisem več prepričana, da je Bog verjel vate. Da je bil v Indiji z Majo, mi seveda nikoli ni povedal. To sem izvedela šele ob njegovem odhodu. Mi je pa večkrat pravil, da je Maja nemogoča, neumna, da je nihče ne mara, da je z vsemi sprta. Oprosti, Maja, ker to zapisujem, moje mnenje o tebi ni takšno, a prav je, da ljudje vedo, kakšna oseba je bil v resnici. Kot je o tebi govoril grdo, je morda drugim govoril grdo o meni, pa mi tega še nihče ni povedal. Tudi mar mi ni.
Roman mi je na prvem zmenku rekel, da me ljubi. Bila sem šokirana. Tega pač ne rečeš na prvem zmenku. Razen če gre za usodno in fatalno privlačnost s takojšnjim potovanjem v Las Vegas. A bila sem sveže ločena, ranljiva, čustveno zmedena. Prinesla sem mu darilo, majhno, prekrasno oljko, posajeno v lončku, sinonim za zdravje, lepoto in kakovost življenja. Iz Oliviers & Co. Obljubil mi je, da jo bo čuval do konca življenja. Kot mene.
Držala sva se za roke, hodila v kino gledat grozljivke in na kosila in večerje. Bilo je krasno. Ko sem prvič prespala pri njem, sem ga pred odhodom v posteljo vprašala: »Kako pogosto pa ti zamenjaš posteljnino?« Ni bil navdušen nad vprašanjem in je s skremženim obrazom dejal: »Mmm … ne povem!« Prasnila sem v smeh in nato sva tisto čudno posteljnino zamenjala. Takrat se mi ni niti sanjalo, da se ravno po tisti postelji valja na stotine punc.
Njegov atelje je bil velik in razdeljen na dva dela. Zadnji del je bil malo manjši, a široko razprt, in že sva razpredala, kako bova tisti manjši del predelala v otroško sobo za moji punčki. Dejal je, da bo pustil Tatjano. Se opravičujem gospe, ki je bila tedaj njegova partnerka in o vsem skupaj ni imela pojma. Ali pa je vedela, pa ji ni bilo mar.
Roman mi je na prvem zmenku rekel, da me ljubi. Bila sem šokirana. Tega pač ne rečeš na prvem zmenku. Razen če gre za usodno in fatalno privlačnost s takojšnjim potovanjem v Las Vegas. A bila sem sveže ločena, ranljiva, čustveno zmedena.
Potem je nekega dne prišel do mene in kar naravnost rekel, da med nama ne bo šlo in da zaključiva. Vprašala sem, v čem je problem? Odkrito je povedal, da ni pripravljen v svoji bližini prenašati otrok. Da so luštni, a naporni in ga izčrpajo. Razumem. Vsi starši to razumemo. Picasso je imel tudi ta problem. Otroci so mu bili med ustvarjanjem v napoto. Pa ženskar je bil. Osvajalec, a zaničevalec žensk. Doro Maar je skoraj uničil. Bila je izjemno lepa ženska, na njegovih portretih je večinoma delovala kot finski trol. Skozi misli mi je švigala Dora, a od Romana sem se dostojno poslovila, s poljubom na lice, in šele ko sem slišala, da je zaloputnil tudi zunanja vrata bloka, sem se zgrudila ob vratih stanovanja in na ves glas zajokala. Še dobro, da sem bila sama doma.
Naslednji dan sem prebila v postelji. Na pol mrtva. Drugo jutro sem vstala, zabrisala njegovo zobno ščetko s križem, ki jo je imel pri meni, v smeti in rekla fuck off! Sploh ne vem, kje sem imela glavo. Trapa. Vedela sem, da je alkoholik. Dopoldne je po navadi vstajal okoli enajstih in dan začel s kozarčkom penine. Takšna mala popivanja so se nadaljevala vse do pozne noči. Večkrat z obiski. Rad je imel žure pri sebi doma. Penina je tekla v potokih, koke pa je bilo kot v črni komediji Pulp Fiction. Takšno družinsko življenje bi bila katastrofa. Za vse vpletene. Hitro sem ga prebolela.
Približno dve leti nisva govorila. Ljubljana je majhna, a dovolj velika, da se lahko vedno zgrešiš. Nato pa sva se po naključju ponovno srečala pred Mercatorjem ob Metalki in se drug drugega razveselila kot igriva otroka. Ni bilo veliko besed. Šla sva k njemu na Tavčarjevo. En kozarec penine, drugi, tretji … ni potrebno razmišljati, kje se je končalo. Bilo je fino.
Ko sem se zavedela, sem v dnevni sobi zagledala lonček in v njem nekaj zelo suhega in rjavega, kot bi bivalo v puščavi. Bila je oljka, ki sem mu jo podarila pred dvema letoma. Pustil je, da je umrla! »Zakaj je nisi zalival?« sem rekla v šoku. Ni odgovoril. Šele čez čas je zamrmral, še vedno na pol pijan, da je pozabil. Takrat sem ugotovila, da mu ni pomenila nič. Kot mu ni pomenil prav nihče, od kogar ni imel koristi. Kot mu nisem pomenila nič niti jaz.
Ljudi je delil na dva dela. Na tiste, ki so mu koristili, na primer Zdenka Badovinac, ki si je najbrž domišljala, da bo na vekov veke kraljevala v Moderni galeriji, ali pa njegov najboljši prijatelj Igor Lah, pidovski tajkun. Prišel je na Romanov pogreb. Še dobro, da me ni bilo, kajti najbrž bi ga kap in bi imeli dva pogreba. Ta tip pa res potrebuje antipsihotike. Pred več kot desetimi leti sem mu poslala mejl, da naj se mi oglasi, da bi rada govorila z njim. Čez pol ure me je poklical, in začnem razlagati o nekem kul neodvisnem portalu, torej, žurnalizem, ampak mislim, da ni nič razumel. Ga je pa blazno zanimalo, kdo mi je rekel, da naj se obrnem nanj.
Lobistu, ki mi ga je takrat svetoval, sem sveto obljubila, da ne bom povedala, zato sem držala jezik za zobmi. Tip je tako sklepal, da mu LDS nastavlja neko grozno zanko v podobi Ane Jud. Joj, kljukec. Saj ne morem verjeti, kaj vse so ljudje sposobni naumiti! Igor, a veš, kdo te je priporočal? Sedaj je minilo že toliko časa, da lahko povem: Miloš Čirič.
Za nič posebnega ni šlo. Samo denar sem potrebovala, in kdo bi bil primernejši mecen od Igorja Laha? To je vse, dragi Igor, LDS ti ni ničesar nastavljala, LDS je tako zelo mrtva, da je pet metrov pod zemljo. Ampak tvoj kolega, ki je zdaj žal že pokojni, mi je razložil, da si kradel že v Kompasu. Tako da nekaj vseeno vem o velikem ljubitelju Zorana Mušiča. Ampak ti zagotovo mirno spiš. Ne daj se motiti.
Vedela sem, da je alkoholik. Dopoldne je po navadi vstajal okoli enajste in dan začel s kozarčkom penine. Takšna mala popivanja so se nadaljevala vse do pozne noči. Večkrat z obiski. Rad je imel žure pri sebi doma. Penina je tekla v potokih, koke pa je bilo kot v črni komediji Pulp Fiction.
Vseeno sva se z Romanom nekaj let še srečevala, včasih intenzivno, včasih občasno. Vedela sem, da se dobiva tudi z drugimi puncami. Ni me motilo. Do zveze z njim mi več ni bilo. Imel je ogromno travm, bil je toksična oseba in demoni so čedalje močneje lezli na plan v adrenalinskem seksu.
Bila sem radovedna in tudi sama sem adrenaline junkie, priznam, zato sem na mučilne prakse pristajala, čeprav Roman ni imel posebej širokega razpona domišljije. »Govori mi, govori mi,« me je kar naprej gnjavil. A veste, ko imate že petič pasjo ovratnico okoli vratu in vas nekdo na verigi sprehaja po svojem orjaškem stanovanju in vam ukazuje, kdaj smete piti šampanjec iz pasje sklede in kdaj ne, postane zadeva že dolgočasna. Rekla sem mu: »Spomni se nekaj novega …«
Očitno je bilo fanta potrebno spodbuditi! Pljunil je na tla, masten in velik skupek sline, jaz sem bila še vedno na kolenih na verigi. Pogledal me je s ciničnim nasmehom in dejal, poliži, prasica. Tedaj sem ga prvič videla resnično sadističnega. Vedno sva se prej zmenila za pravila igre, določila varno besedo, a tokrat je bilo preveč. Rekla sem, da se ne grem več. Stal je v značilni črni obleki, v rokah pred sabo držal dolg bič iz usnja s kristalčki in mirno mi je dejal: »Če takoj ne poližeš pljunka in če greš, se nikdar več ne vračaj!« Zavila sem z očmi. Oblekla sem se in šla. Bilo mi je vseeno. To pa res ni bila ljubezen niti prijateljstvo. Bilo je preizkušanje meja, fizičnih in mentalnih, kar BDSM, kot posledica travm iz otroštva, je.
No, ni dolgo zmogel. Že čez dva dni mi je pisal, prosim, pridi nazaj. Šla sem. Za štos. Takoj je hotel seks, a sem zavlačevala in ga zafrkavala, dokler ni bil že povsem izmozgan in mi je začel pihati na dušo, da se mu zdim blazno pametna. Glejte, ko tipček reče bejbi, da mu je všeč, ker je ful pametna, je že skrajno obupan, ker hoče fuk, pa ne more priti do njega, ker ga bejba vleče za nos.
Pila sva penino, on veliko več kot jaz, sem pa potegnila nekaj črtic. Da, začnite nabirati dračje, da me boste dali na grmado. Nakar se je tip spomnil, da bi me v tistem manjšem delu ateljeja, kjer je imel masivno mizo, privezal nanjo. V redu, ni se mi zdelo nič posebnega, dokler ni vrv okoli zapestij zategoval tako močno, da me je začelo konkretno boleti. Nehaj, sem prosila. Odvrnil je: »Nemaš pravo glasanja!« Poskušala sem se izmotati, a mi ni uspelo. Ob mizi je imel neko žago ter druga rezila in izvijače. Za okvirje ali karkoli že. Na smrt pijan je vzel nožek in dejal, da mi bo vrezal spomin za vse večne čase. Zavpila sem: »Kaj???« On: »Križ. Med joške!«
Na smrt pijan je vzel nožek in dejal, da mi bo vrezal spomin za vse večne čase. Zavpila sem: »Kaj???« On: »Križ. Med joške!« Mislila sem, da bom umrla. Zvijala sem se in se poskušala rešiti, drla sem se, kaj drla, rjovela kot pobesnela žival, on pa je samo ponavljal: »Nemaš pravo glasanja!« Začela sem kričati: »Policija, policija, policija, ubil me bo, na pomoč!!!«
Mislila sem, da bom umrla. Zvijala sem se in se poskušala rešiti, drla sem se, kaj drla, rjovela kot pobesnela žival, on pa je samo ponavljal: »Nemaš pravo glasanja!« Začela sem kričati: »Policija, policija, policija, ubil me bo, na pomoč!!!!!« To ga je malo zmedlo in je rekel, da gre odtočit. Vmes sem nekako uspela levo zapestje izmotati iz vrvi, odvezati drugo roko in še noge, pobrati svoje stvari in pobegniti na hodnik. Tam sem se oblekla. Dihala sem, kot da tečem maraton. Ko se je dihanje umirilo, iz stanovanja pa ni bilo slišati nobenega zvoka, sem potihoma vstopila nazaj in šla naokoli. Našla sem ga v postelji. Od pijanosti je zaspal. Bil je kot dojenček.
Naslednji dan se mi je opravičil, da ni mislil nič slabega, ampak ga je zaneslo, ker ima zdaj tako kul življenje, da z rokerjem Perom pogosto porivata najstnice. Pero od zadaj, Roman od spredaj. Obrnil se mi je želodec. Rekla sem samo: »Toneš. Zberi se. Poberi se. Če sem se lahko jaz, se lahko tudi ti! Ti imaš frende, jaz jih nisem imela. Padla sem na dno, začela sem iz nič! Ti se pa obnašaš kot razvajeni froc.«
Bilo mi je jasno, da se po takšnih dogodkih srečanja morajo nehati. Res so se nehala. Sporazumno. Enako kot je bilo med nama vse drugo sporazumno, le da je Roman včasih preveč popil in potem je bilo bolje hitro oditi. Jaz se nikoli nisem počutila zlorabljeno. Vem, da je veliko punc omamil z alkoholom, nekatere verjetno tudi s koko, in potem so se vdale. Zdaj jih je sram to povedati, čeprav ni nobenega razloga za sram, veste, vse to je človeško, kot je dejal Carl Jung, vsi imamo temne plati, kajti brez njih ne bi bili popolni.
Čez pet ali deset let bodo tem bejbam začele lesti na plano travme, počasi, v fleših, in potem bodo šle na policijo, ki bo vse popisala, narediti pa tako in tako ne bo mogla nič, ker je človek mrtev. Toda! Njegovega telefona čudežno ni. Kje je telefon? Na njem so bili posnetki in fotografije, to vem, ker sem jih videla tudi jaz. Bil je primer, ko je spolno občeval z neko bejbo, akt posnel in mi dva posnetka poslal s pripisom: »Mislim nate!« Smejala sem se in zadeve zbrisala. Nisem si mislila, da so lahko za temi rečmi kakšne zlorabe. Vedela sem, da je malo čuden, ampak tudi jaz sem. Ja kdo pa dandanes ni.
Zadnja leta sva se tu in tam videla samo še kot prijatelja. Mene je BDSM minil, njega so začele zanimati čedalje ekstremnejše, nasilnejše in deviantne seksualno prakse. Pisal mi jih je na chat in priznam, da so bile nekatere literarno zelo dobre in so mi dale navdih. Za pisanje. Ne za realizacijo. Najbrž bi morala prej vzeti konkretno dozo fentanila, da bi vzdržala. Toda Markiz de Sade bi lahko bil najin vajenec. De Sade je zelo slabo poznal človeško anatomijo, in človek bi že petkrat prej izkrvavel, kot pa se po njegovi domišljiji še dalje mučil. Mi anatomijo poznamo. De Sade pa je še v Bastilji živel razuzdano.
Pljunil je na tla, masten in velik skupek sline, jaz sem bila še vedno na kolenih na verigi. Pogledal me je s ciničnim nasmehom in dejal, poliži, prasica. Tedaj sem ga prvič videla resnično sadističnega. Vedno sva se prej zmenila za pravila igre, določila varno besedo, a tokrat je bilo preveč. Rekla sem, da se ne grem več.
Nato je Roman našel Dušana Smodeja. Jezus Marija, kako ga je hvalil. Kakšen talent je, pa kako bejbe norijo za njim, da lahko z njimi počne, kar hoče, da jim tudi pove, da z njimi ne misli ničesar resnega, one pa še vedno norijo za njim. Smrkljice. Večkrat je povabil na skupno druženje, ne samo z njim, ampak tudi z nekaterimi drugimi bolj ali manj eksponiranimi umetniki.
Ena od njih, svetovno znana, ne bom je imenovala, ker cenim njeno delo, je dejala, da ona ne bi sodelovala, ampak bi gledala, kako mi »orgijamo«. Voajerstvo je noro razširjeno. Smeje sem rekla: »Pozabite.« Dobila sem še nekaj smešnih sms sporočil in chatov, ki ste jih ukradli z mojega facebooka, da bi naredili škandal, naredili niste pa nič drugega kot prestrašili punce, da se bojijo podati prijave, saj jih je strah javne izpostavljenosti.
Vem, da je Romana v zadnjem času težilo tudi zdravje, predvsem pa finance. A veste, 30 let po osamosvojitvi Slovenije, se ne morete več lepiti na , da ste disident izza železne zavese. Treba se je spomniti nekaj novega ali pa se upokojiti. Toda imel je toliko bogatih, resnično bogatih prijateljev, da bi mu z lahkoto pomagali. Ampak, saj veste, kako se reče: ko gre za denar, ni prijateljstev niti ljubezni. No, razen če maš pičko.
Zdenkin odhod iz Moderne galerije mu je nedvomno škodoval. Imel je orjaški kredit za stanovanje, ki je bilo naprodaj, a žal ni šlo. Šele tedaj sem ugotovila, da je predsednik sveta zavoda Moderne galerije Franci Zavrl. Pa to ni res! No, je! Ta tip se je po mojem kloniral. Toliko psevdonimov ima, da že sam vse zameša. Meni je najljubši Matija Ž. Likar. S portala Plus. On, ko gre za Irwine, govori, da je kolektor. Česa? Sličic Životinjskog carstva? Sorry, Franci, malo te moram držati na uzdi. Iha.
Nekaj mesecev pred samomorom mi je Roman poslal sporočilo, da je zdaj samski, ker se je razšel s Tatjano. Vprašala sem: »Zapustila te je?« Odpisal je: »Ne. Jaz sem prekinil. Ni bila zame. Imaš ti kaj časa? Se dobiva?« Odpisala sem, da ta hip ne, da sem zadovoljna, da sem zopet ujela ritem življenja. Pišem. Ustvarjam. Da pa se lahko dobiva po počitnicah. Še z enim frendom sva bila zmenjena. Dogovorili smo se, da malo nazdravimo in napravimo dober brainstorming. Vsi smo imeli možgane našpičene kot električni tok. Pa še moj fotomodelski maček bi bil zraven. Kreativne ideje so kar mrgolele.
Ko smo se vrnili z dopustov, sem Romanu, v četrtek, 18. avgusta, dopoldne poslala chat, če se dobimo v torek? Odpisal je, da je njemu kul in vprašal je: »Kje bi se dobili?« To se mi je zdelo nenavadno. Nikoli ni vprašal, kje bi se dobili. Po navadi smo se dobili pri njem doma na Tavčarjevi. Odgovorila sem: »Pri tebi?« Odpisal je: »Žal ne, ker nekaj delam …« To se mi je zdelo še bolj čudno. Nikoli ni delal nič takega, da ne bi mogli pri njem sedeti in modrovati. Napisala sem mu: »Potem pa predlagaj drugi dan.« Ni več odpisal. Zdelo se mi je res čudno. Vedno je odpisal. In poslal še kakšen srček, rožico in podobno. Takrat pa nič. Verjetno se je že odločil, a nismo opazili.
Vmes sem izvedela, da ni on zapustil Tatjane, ampak ona njega. Toliko stvari na kupu človeka sesuje. Nihče ni kriv. Življenje samo. Temu zahrbtnemu pojavu se reče smiling depression. Človek se do zadnjega hipa smeje, je dobre volje, počne, kar počne običajno, nato pa ga čez eno uro najdejo mrtvega. Samomor. Za katerega se je očitno odločil že pred mesecem ali dvema.
Ko so mi v soboto sporočili o samomoru, sem ohromela. Najprej zato, ker je to letos že tretja smrt meni bolj ali manj bližnjih, ki so odšli vsi brez pojasnila. Andrej, prej sodnik, nato odvetnik, se je povsem zapil, v mestu so ga srečali zanemarjenega, pred lanskim božičem mi je pisal, če se lahko kaj vidiva, odpisala sem, da ja, da se mu oglasim. Seveda mi je ob obilici obveznosti ušlo iz glave. In nič ni rekel. Če bi omenil za kaj gre, bi takoj bila pri njem. Tako pa je, ko je bil že povsem obupan, sorodniku dejal, da naj se ne čudijo, če ga čez nekaj dni najdejo mrtvega.
Bili so novoletni prazniki, in pisateljica Tereza Vuk mi je poslala sporočilo, Ana, Andrej je mrtev. Mislila sem, da bom umrla tudi jaz. Andrej je bil pravi prijatelj. Še zdaj mi je slabo, če pomislim na to, kako genialnega in fantastičnega človeka je ta država izgubila, ker smo bili mi prijatelji preveč okupirani sami s sabo, da bi opazili, da je revež v stiski. Naslednja je bila Mary, pred nekaj meseci, zjutraj, TR3. Tri frendice so bile na pijači v bifeju, ko so popile, so plačale, dve sta šli skozi vrata, ona pa čez ograjo – in tresk na betonsko ploščad.
Jaz se nikoli nisem počutila zlorabljeno. Vem, da je veliko punc omamil z alkoholom, nekatere verjetno tudi s koko, in potem so se vdale. Zdaj jih je sram to povedati, čeprav ni nobenega razloga za to.
Novico mi je sporočil njen nekdanji sošolec. Spet sem bila tri dni v krizi. Malo pred samomorom mi je pisala in me spraševala za antidepresiv cymbalta, in če ji dam mobilni telefon psihiatra. Mislila sem, da blefira. Pogosto se je norčevala iz mene, da jem antidepresiv. Bila je grozen narcis in je druge ves čas dajala v nič, sebe pa glorificirala, zato sem stike z njo že pred leti prekinila in tudi na to sporočilo ji nisem odgovorila. Še zdaj me grize. Morda bi bila še živa. Šele nato sem izvedela, da je bila že kot otrok od očeta konstantno brutalno pretepena, da je poskušala že prej narediti samomor. Nič čudnega, da je bila takšna, kot je bila. Na zunaj manekenka, znotraj zlomljena duša.
Potem pa še Roman. Novico mi je sporočil glasbeni novinar in frend Jizah. Najprej sploh nisem dojela. »O čem govoriš?« sem bila zaprepadena. On: »Ja, Roman, saj veš, Uranjek, saj ga poznaš, obesil se je.« Ohromela sem. Obsedela sem za računalnikom. Zmogla sem natipkati samo še: »Je to ziher res?« On: »Ja.« Nekaj časa sem ohromelo sedela in nato kolegici, ki je bila njegova izjemno dobra prijateljica, napisala: »Prosim, povej mi, a se je Roman res obesil?« Nemudoma je odpisala: »Ja … Ampak oprosti, zdaj ne morem govoriti.«
Ohromelo sem sedela še naprej. Ne vem, koliko minut ali ur. Vse v glavi je bilo pomešano. Solze so mi tekle po licih, čez ustnice, v ustnice, na dekolte. Nato sem mu na klepetalnico, kjer sva se nazadnje usklajevala za sestanek, nalepila članek iz Slovenskih novic, kjer je pisalo, da je Smodej zlorabljal punce. Bila sem v transu. Napisala sem mu: »Roman, si tu?« In še: »Si v redu?« Nobenega odgovora ni bilo več. Preprosto nisem mogla verjeti, da ga ni več. Poklicala sem ga preko facebookovske aplikacije. Zvonilo je in zvonilo, a v prazno.
Začutila sem panični napad. Najprej počasi, nato čedalje močneje. Naraščal je, od spodaj navzgor, močneje in močneje. Pogoltnila sem 5 mg xanaxa. Velika doza, prevelika. A ne skrbite, samo od alprazolama se na da umreti. Čeprav mi je bilo v tistem hipu popolnoma vseeno, četudi umrem. Na ljudi z depresijo lahko pade samo majhno breme, pa odidejo. Tukaj pa je bilo veliko bremen. Zaspala sem.
Ko sem se zbudila, sem nekaj kvakala po facebooku, namesto da bi prej preverila nastavitve in postala vroča novica zaradi butastega sporočila. Konec koncev pa, tako je bilo. Nič več ni bilo smešno. Jokala sem kot dež. Naslednji dan je Jizah popravil zadevo in spisal kilometrski tekst o dogodku ter o vsej tej art sceni, katere del sploh nisem, da ne bo pomote. Ne zanimajo me ljudje, ki postavijo neko škatlo v Moderni galeriji na tla, jaz pa mali ravno peljem tja na ogled, a Sofia se utrudi in sede ravno na tisto škatlo. Bila je pač priročna. V minuti pridrvi hostesa in začne osorno razlagati, da je to blazno pomemben razstavni eksponat, da naj mala takoj vstane, kajti če bo eksponat poškodovan, ga bomo morali plačati. Daj, gremo, sem rekla, očitno ne razumem sodobne umetnosti.
Smodej je v Slovenijo pripeljal tistega ruskega pacienta, ki je pred parlamentom pojedel živega netopirja. Je to moderna umetnost? Očitno je. Zadeva že dve leti stoji na policiji in se ne premakne nikamor. Kako boste vi, dragi policaji, ki niste sposobni najti norca, ki žre žive netopirje, kako boste našli telefon Romana Uranjeka? Mar ni čudno, da je ob samomoru kar nenadoma izginil, ta pacient Smodej ima pa takoj novega? Kje je pa prejšnji? Mulc tako laže, da mu bo kmalu še jezik izpadel.
Kako boste vi, dragi policaji, ki niste sposobni najti norca, ki žre žive netopirje, našli telefon Romana Uranjeka? Mar ni čudno, da je ob samomoru kar nenadoma izginil, ta pacient Smodej ima pa takoj novega? Kje je pa prejšnji? Mulc tako laže, da mu bo kmalu še jezik izpadel.
Imam idejo. Dajte ga v roke meni in frendici, ki je pravi mastermind v BDSM. Zaprimo ga v sobo, polno mučilnih naprav. Uf, kakšne ideje imam. Mmmm … kaj bi mu delala. Kar je on delal puncam, je v primerjavi z mojimi fantazijami nabiranje marjetic. Pa ne bi ga omamila z GHB. Ne! Trpi! Kot se šika. Saj si pravi moški, pravi frajer, ki ima rad deviantne spolne prakse, kajne?
Prepričana sem, da bi v eni uri prepeval kot vrabček. Vse bi izvedeli. Ampak te presnete človekove pravice ne veljajo samo za žrtve, ampak tudi za zločince. Glede tega smo preveč humana družba. To nas bo pokopalo. Mene Guantanamo ni prav nič motil. Včasih cilj, če je dober in pomemben za življenja, opravičuje sredstva. Tako pač je. Življenje je krivično.
Tudi Romanovo življenje je bilo zaznamovano s hudimi krivicami in pomanjkanjem. Kot otrok je opazoval očetovo grdo ravnanje z ženskami. Kaj je bilo z mamo, ne vem. Mama je bila nevidna. O njej ni želel govoriti. Že od nekdaj je rad risal, a mu je oče ob večerih, ko je mali Roman ustvarjal, luč ugašal, češ da je škoda elektrike za take traparije. Hude travme, slabi vzorci. Vsakdo si trpljenje zdravi po svoje. Roman je žal izbral alkohol in uničevanje drugih, da bi uničil gnus in ničvrednost, ki ju je čutil v sebi. Ne opravičujem ga. Ne pomilujem ga. Ga pa razumem. Zelo dobro. Ugašam luč in zapiram vrata.
V mojih očeh je za smrt Romana Uranjeka kriv Dušan Smodej. Preden se je začel družiti z njim, ni bil seksualno nasilen. Bil je perverzen, a ne sadističen. Prepričana sem, da ima prejšnja telefona spravljena Smodej.
Opozorilo: Vsakdo lahko razkrije toliko svoje zasebnosti, kolikor je sam želi, to pa ne pomeni, da lahko nato drugi razkrivajo in zlorabljajo njegovo zasebnost. Prosim tudi, da tega teksta ne zlorabljate in ne kradete iz njega citatov ter jih napačno interpretirate. Odnos z Romanom sem opisala, da bi bolje razumeli njegove multiple osebnosti in zasvojenosti, ki so ga nazadnje pognale v smrt. Puncam, ki so povedale, kaj vse se je dogajalo, popolnoma verjamem.
V mojih očeh je za Romanovo smrt kriv Smodej. Preden se je začel družiti z njim, ni bil seksualno nasilen. Bil je perverzen, a ne sadističen. Prepričana sem, da ima prejšnja telefona spravljena Smodej. To je moje mnenje. Taki ljudje so bolezensko navezani na posnetke mučenja, ki jim zbujajo ugodje. Težko se jim odrečejo. Zasvojeni so. Njihovi možgani jih zahtevajo. Gledajo jih, drkajo in prežijo na nove žrtve. Slovenija pa je na vseh svetovnih lestvicah ena od najbolj varnih držav za odraščanje otrok.