Od kurirjev do moderne pošte

9.10.2021 | 10:30

Foto: arhiv DL

Foto: arhiv DL

Danes, ko pošiljamo pisna sporočila, bodisi poslovna, prijateljem ali svojcem, se nam zdi to nekaj normalnega in enostavnega. Pač napišeš sporočilo, ga vstaviš v kuverto, nalepiš znamko in napišeš naslov prejemnika. Svoje si opravil, da pa bo dotični dobil to kuverto pa ni več tvoja skrb, saj imamo vendar pošto, ki skrbi za to.

Da smo prišli do tega, pa je moralo miniti mnogo stoletij.

Prvo dokumentirano in organizirano pošiljanje sporočil je bilo pred 2400 leti pred našim štetjem v Egiptu, kjer so faraoni s kurirji pošiljali ukaze po državi. So pa našli arheologi tudi dokaze o poštnih sistemih v Perziji, na Kitajskem, Indiji, Rimu.

Prve kuverte so bile narejene iz tkanin, rastlinskih delov in živalskih kož. Babilonci pa so sporočila pošiljali na tankih glinenih ploščicah, ki so jih potem zapekli.

V 2. stoletju pred našim štetjem, pa so Kitajci izumili papir, ki so ga uporabljali za shranjevanje daril in denarja, istočasno pa so ga začeli uporabljati tudi za sporočila. Seveda to so si privoščili samo cesarji in cesarski dvor, ter bogati trgovci.

Leta so minevala, pošte kot jo poznamo danes še ni bilo. Sporočila so prenašali kurirji na konjih, vozovih in kočijah. Velikokrat ta niso prispela na cilj, ker so jih med potjo oropali razbojniki ali pa so sovražniki ukradli pomembna vojaška poročila. Vendar se je pošta iz leta v leto posodabljala, od nje so imeli največ koristi trgovci.

Leta 1653 je Francoz De Valayer v Parizu uvedel poštni sistem ter postavil poštne nabiralnike, ki pa niso dolgo trajali, saj so ljudje v njih dajali miši.

Leta 1837 je Anglež Rowland Hill izumil lepilni poštni žig in si s tem zaslužil viteštvo. Po njegovih prizadevanjih je tako nastal prvi sistem poštnih žigov na svetu v Angliji leta 1840.

V Sloveniji so arheološke najdbe pokazale, da so se na našem ozemlju v prazgodovini živeči prebivalci med seboj obveščali predvsem o nevarnostih, ki so jim pretile. Z naprej dogovorjenimi ognjenimi znaki so se obveščali o vseh mednaselbinskih dejavnostih, pogrebih, porokah, obrambnih akcijah in verskih obredih.

Pošto kot ustanovo za prenos obvestil in pošiljk v antiki pa smo dobili šele ko smo postali del rimskega imperija. Rimska pošta imenovana »CURSUS PUBLICUS« pa je bila državna. Imela je številne poštne postaje ob cestah, kjer so kurirji lahko zamenjali utrujeno jezdno žival, lahko pa so se tudi odpočili v prenočiščih in se okrepčali. Preko Slovenije so potekale tri poti in sicer: AQUILEA (OGLEJ) – EMONA (LJUBLJANA), EMONA – PETOVIA (PTUJ), EMONA – SISCIA (SISAK). S propadom rimskega cesarstva pa je zamrla tudi pošta.

V srednjem veku so poštne zveze bile razkošje namenjene samo za kraljevi dvor, zemljiško gospodo in samostane.

Na prehodu v novi vek, ko je Maksimiljan Habsburški centraliziral oblast in združil vse dežele Vzhodnih Alp, je to terjalo vzpostavitev poštne zveze, za prenos dokumentacije, ki jo je bilo ogromno. To nalogo je opravljala družina Taxis in kaj kmalu se je začela prenašati tudi privatna pošta.

V času turških vpadov na naše ozemlje so imeli graščaki in ostala gospoda zatočišče v gradovih, kmetje pa so začeli graditi tabore na strmih hribih in njihova pošta so bili kresovi, ki so jih opozarjali pred sovražnikom.

Leta 1573 je nastala prva redna pisemska »peš« pošta na slovenskem ozemlju po nalogu vnuka Maksimiljana Habsburškega kneza Karla med Gradcem in Ljubljano in kasneje še do Benetk. Z vedno večjim razmahom trgovine se je povečal tudi obseg pošte in nato še potniškega prometa. Tako je bila prva polovica 19. stoletja zlata doba poštnih kočij, organizacijo pa je prevzela država.

Deset let za Anglijo so tudi v Avstriji uvedli poštne znamke in železnica, ki se je razvila v tem času je postala glavno prevozno sredstvo. Leta 1869 pa je bila izdana tudi prva dopisnica na svetu na Dunaju, kmalu so ji sledile še razglednice in ostale tiskovine. Na slovenskem ozemlju so začeli uporabljati poštne znamke 1. junija 1850, naša najstarejša znamka in žig pa sta iz leta 1905.

Z leti se je začela posodabljati tudi pošta in danes se je iz klasičnega poštnega operaterja razvila v moderno pošto.

Ker sedaj živimo v digitalni dobi, je zelo malo pisem in razglednic, v glavnem prejemamo reklame, časopis in ovojnice s položnicami. Zato imamo tudi nešteto vrst in oblik poštnih nabiralnikov. Vendar mislim, da ni nič bolj pristnega kot starodobna pošta, ko smo z veseljem prejemali ljubezenska pisma in razglednice s počitnic, saj smo v vsaki pisani besedi čutili dotik osebe, ki nam je pisala.

Na kongresu Svetovne poštne zveze, katere član je tudi Slovenija, je 9. oktober bil razglašen za Svetovni dan pošte.

E. C.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava