S pomočjo umetnika in okoljskega aktivista sežigalnico približali ljudem

"Najpomembnejša stvar je, da ljudem podate prave informacije o tem, kar počnete," pravi Georg Baresch, ki je pri podjetju Wien Energie zadolžen za to, da skupine obiskovalcev vodi po najbolj znani sežigalnici na Dunaju – sežigalnici Spittelau. Gre za eno najbolj prepoznavnih dunajskih stavb, ki je tudi turistična atrakcija, čeprav gre za industrijski objekt. Če ne bi vedeli, da gre za sežigalnico, bi zlahka pomislili, da se v stavbi nahaja muzej sodobne umetnosti. 

Pred korono je po sežigalnici vsako leto popeljal okoli 10.500 turistov in drugih obiskovalcev. "Imeli bi jih še več, a vodenja žal izvajam samo jaz. Imamo pa tudi zelo veliko turistov, ki si pridejo sežigalnico ogledat od zunaj in se le sprehodijo okoli nje. Natančnih številk nimamo, a je takšnih gotovo na stotine tisoč," pravi mož, ki o smeteh in njihovi obdelavi v sežigalnici govori z velikim zanosom in strastjo. 

Kot rojen Dunajčan se spominja, kakšen okoljski problem je bila sežigalnica, ko je bil sam še otrok. "Če je mama želela sušiti obleke na zraku in je veter zapihal iz smeri sežigalnice, to ni bilo mogoče, saj je bil zrak tako umazan. Ko so vgradili čistilni sistem, pa se je zrak zelo izboljšal," pravi. 

Sežigalnico odpadkov so začeli graditi v 60. letih prejšnjega stoletja za potrebe daljinskega ogrevanja bližnje bolnišnice in da bi rešili težavo s kopičenjem odpadkov. Dokončana je bila leta 1971, in šele ko je zaživela, so se mnogi začeli zavedati težav zaradi izpustov. Obrat so zato ves čas posodabljali in dodajali različne filtre in čistilne naprave. 

Leta 1987 je izbruhnil velik požar in večji del sežigalnice je bil uničen. Znova se je vnela razprava glede takšnega načina pridobivanja energije. Sežigalnica je postala pomembna politična tema, sežiganju odpadkov pa so nasprotovali tudi lastniki deponij, saj niso želeli ostati brez zaslužkov. Mestne oblasti pa so obnovo po požaru videle kot priložnost, da iz sežigalnice naredijo nekaj več.  

Kako je Hundertwasser sprejel sodelovanje in postal 'izdajalec'

V takšni razgreti politični klimi je takratni župan Helmut Zilk dobil idejo, da k sodelovanju pri obnovi sežigalnice povabi znanega dunajskega umetnika Friedensreicha Hundertwasserja. "Obnavljamo sežigalnico, imeli bomo nov Spittelau, pomagaj nam, da jo naredimo bolj zeleno. Pomagaj nam oblikovati njeno novo podobo, da bodo ljudje zadovoljni, ko jo bodo videli," je županovo prepričevanje povzel Baresch. Zavedal se je namreč, da bodo, če uspejo prepričati Hundertwasserja, da poskrbi za fasado sežigalnice, s tem prepričali tudi velik del javnosti. 

Prepričati umetnika in gorečega okoljskega aktivista pa ni bila niti malo lahka naloga. Sodelovanje je iz ekoloških razlogov sprva zavrnil. "Odgovoril je, da sovraži sežigalnice. Da ima rad zeleno in ne želi odpadkov. Nato so mu pojasnili, da če ne bomo imeli te sežigalnice, bodo za več kot 60.000 gospodinjstev morali sežigati kaj drugega, da bodo pridobili potrebno energijo, in na tak način onesnaževali okolje," pravi Baresch.

Kar eno leto je Hundertwasser tehtal med prednostmi in slabostmi, posvetoval se je tudi s številnimi strokovnjaki na tem področju in z okoljevarstvenikom Berndom Lötschem, ki je imel temeljne ugovore proti sežigalnici smeti, dokler niso izčrpane vse možnosti za zmanjšanje odpadkov. Podrobno se je seznanil tudi s tem, kako sežigalnica deluje in kako bodo zmanjšali izpuste. 

Pretehtala so zagotovila, da bo sežigalnica opremljena z najsodobnejšo tehnologijo za čiščenje izpustov, da bo ogrevala 60.000 stanovanj, katerih izpusti bi bili sicer (v primeru uporabe fosilnih goriv) dodatni vir onesnaževanja, da bodo odpadke najprej reciklirali in sežigali le tiste, ki jih ni moč reciklirati. Hundertwasser je tako končno privolil v sodelovanje pri prenovi. "Na koncu je prišel do spoznanja: 'Imamo težavo z odpadki, s katerimi moramo nekaj narediti. Mislim, da je njihova obdelava v tej sežigalnici sprejemljiva in se bo zgodila'," je dodal Baresch. 

Nekateri aktivisti iz Zelene stranke so ga zaradi tega označili za izdajalca. Umetnik pa je nato napisal dolgo pismo, v katerem je natanko pojasnil, zakaj je prepričan, da takšno sežigalnico Dunaj potrebuje. V mestu so izvedli tudi javnomnenjsko raziskavo, da bi ugotovili, kakšen je odnos meščanov do sežigalnice. Skoraj 50 odstotkov anketirancev je podpiralo obrat v Spittelauu, kakšnih 47 odstotkov ni imelo mnenja, le trije odstotki pa so sežigalnici nasprotovali. 

Sežigalnico krasijo orjaška čepica, gnezdo sokolov in drevesna oaza

Hundertwasser ni bil arhitekt in ni sam gradil stavb, pač pa je pri svojih arhitekturnih projektih vedno sodeloval z arhitekti. V primeru sežigalnice Spittelau je sodeloval z arhitektom Petrom Pelikanom. Prenovo sežigalnice so končali decembra 1992 in od takrat je to ena od dunajskih turističnih znamenitosti. Hundertwasser za svoj dizajn ni prejel plačila, saj se mu je odrekel. Dejal je, da je to njegovo darilo rojstnemu kraju. "Bil je dovolj bogat, da si je to lahko privoščil," pravi Baresch.  

Njegova vizija je bila, da bi morala biti ta spektakularna industrijska zgradba primer simbiotske harmonije med tehnologijo, ekologijo in umetnostjo, opomin družbi, naj popravi svoje potratne poti. 

V umetnikovem slogu je urejena le zunanjost stavbe, v notranjosti pa gre za klasičen industrijski objekt. "Nismo mu dovolili, da bi si zamislil nove stroje. Seveda bi bilo tudi to možno, a bi bilo predrago. Notranjost je tehnična, zunanjost pa umetniška in naravna," pravi Baresch. Ravnih črt ni, saj jih umetnik ni maral. Prepričan je, da so ravne črte "nemoralne in brezbožne". Razbito ogledalo v stranišču na notranjem dvorišču sežigalnice priča o tem, kako zelo ni maral ravnih linij. Ko je namreč videl, da so postavili ogledalo, ki je bilo sestavljeno iz ravnih ploskev, je steklo razbil in tako "popravil umetniški vtis".  

Na eni od teras so po umetnikovih navodilih posadili tudi drevesa. Hundertwasser je namreč znan po tem, da je v svoje arhitekturne projekte vedno vključil tudi drevesa in druge rastline. Drevesa so danes visoka že okoli 50 metrov in tvorijo posebno mikrooazo sredi industrijskega objekta. 

Posebnost sežigalnice je tudi v tem, da na njeni strehi vsako leto od leta 1975 gnezdi par sokolov. "Enkrat je eden od sokolov priletel v notranjost sežigalnice in ni našel izhoda. Zaposleni so ga našli in eden od njih je roko oblekel v usnjeno rokavico in jo iztegnil. Sokol je priletel na njegovo roko in tako je zaposleni z njim na roki odšel v dvigalo in se odpeljal na streho, kjer je ujedo izpustil," se spominja Baresch.  

Ko so Hundertwasserju povedali, da na sežigalnici živijo sokoli, je bil navdušen. "Potrebujemo nov dom zanje," je dejal. Med prenovo sežigalnice je tako zanje zasnoval posebno mesto na visokem dimniku. 

Na sežigalnici je tudi "poklon" umetniku v obliki značilne čepice, ki jo je nosil. Orjaška pisana čepica namreč krasi hladilni sistem na strehi. Za tem umetniškim elementom pa stoji zanimiva anekdota. Vodstvo sežigalnice je želelo s stolpičem narediti nekaj posebnega. Hundertwasserju naj bi na enem od sestankov z gradbeniki, na katerem so razpravljali o tej temi, zmanjkalo potrpljenja. Razburil se je in sestanek zapustil z besedami: "Ich hau den Hut drauf". Fraza pomeni "vdam se", v dobesednem prevodu pa nekaj v smislu "vrgel sem klobuk na to". In tako so izvajalci del dobili idejo, da hladilnico prekrijejo z ogromno čepico, kakršno je nosil Hundertwasser. 

V bližini sežigalnice železniška postaja, bolnišnica in univerza

Območje okoli sežigalnice je zelo živahno, saj se v neposredni bližini nahajajo največja avstrijska bolnišnica, univerzitetni kampus, železniška postaja, pisarne, stanovanjske stavbe ... Zato je bilo pomembno, da ni presežnih izpustov in neprijetnih vonjav. In čeprav tja smeti vsak dan pripelje okoli 250 tovornjakov, v bližini sežigalnice ni čutiti smradu. Tega je zaznati le na notranjem dvorišču sežigalnice, neposredno ob iztovoru smeti, kamor pa mimoidoči tako ali tako nimajo vstopa. 

"Če bi bil zrak umazan, bi prebivalci zagotovo zahtevali, da sežigalnico zaprejo," pravi Baresch. Kot poudarja, so ves čas glede delovanja sežigalnice zelo odkriti in transparentni. Na spletni strani lahko prebivalci v realnem času spremljajo vrednosti izpustov. Ti podatki so objavljeni tudi na straneh mesta Dunaj, ki izvaja monitoring vseh onesnaževalcev, ki v ozračje oddajajo izpuste toplogrednih plinov. 

"Meje so za nas postavljene zelo visoko, vendar običajno so naše emisije okoli 90 odstotkov pod to mejo. Če imamo kakšne težave, moramo to sporočiti mestu Dunaj in zelo redko se zgodi, da moramo delovanje sežigalnice začasno ustaviti. Morda se to zgodi enkrat ali dvakrat na leto. Večinoma pa sežigalnica deluje in v njeni bližini ne morete zaznati nobenega smradu po smeteh in ne vidite onesnaženja zraka," je ponosno poudaril. 

Kot pravi, so tudi prebivalci, ki živijo v bližini sežigalnice Spittelau, danes ponosni na ta objekt. Iz dimnika se dviga le dimni plin. "Imamo zelo dobre filtre in večina umazanih delcev ostane v filtrih," zagotavlja Baresch. Sežigalnico ves čas posodabljajo in skrbijo za to, da o vsem obveščajo okoliške prebivalce. 

"Med leti 2012 in 2015 smo prenovili obrat in takrat smo izdali poseben časopis, ki smo ga razdelili med ljudi, ki živijo v bližini sežigalnice. Mislim, da smo ga razdelili med 15.000 ali 20.000 ljudi. V njem smo razložili vse korake, ki smo jih naredili. Tako, da so vedeli: 'Ta teden vgrajujejo nov grelnik. Ta teden bodo nekaj počeli ponoči.' In tako so obveščeni," nam je pojasnil Baresch in znova poudaril, kako ključno je, da so ljudje o vsem res dobro obveščeni.