Zgodovina o gramoznici ob Dunajski cesti v Ljubljani je neverjetno polna dogajanj: športnih, zgodovinskih, načrtov za obnovo – tudi mednarodnih, časopisnih člankov, polno prepovedi, tožb, odprtih pisem, gradbenih dovoljenj, zastaranj, odločb o Plečnikovi kulturni dediščini itd.
Po prvi svetovni vojni je v novoustanovljeni državi oživelo zanimanje za šport. Ustanavljala so se telovadna društva in gramoznico dobi v upravljanje telovadno društvo Orel, ki je urejalo zemeljska dela za stadion po načrtu arhitekta Josipa Plečnika. Zemljišče so ogradili z opečno ograjo, ob Dunajski cesti pa so predvideli pokrito stebrišče z vhodi.
Leta 1929 država ukine vsa telovadna društva in dela na stadionu zastanejo. V tridesetih letih prejšnjega stoletja pa gradbena dela v Ljubljani znova oživijo pod županoma D. Pucem in še posebno pod županom Jurijem Adlešičem, ki je bil tudi predsednik društva Zveze Orlov. Načelnik gradbenega urada ing. Matko Prelovšek je bil zelo naklonjen arhitektu Jožetu Plečniku in njegovim načrtom preureditve mesta Ljubljana. Za Bežigradom so v sosednji gramoznici začeli zidati osnovno šolo, ob Dunajski cesti ob stadionu pa Fondove hiše.
Leta 1935 se dela na stadionu nadaljujejo zaradi priprave na evharistični kongres. Ker so potrebovali tribuno za oltar, je arhitekt Jože Plečnik predvidel neke vrste nadstropno glorieto – manjšo stavbo, tlorisno rahlo zaokroženo, položeno v zahodno brežino stadiona. Glorieta je trietažna. Spodnja je v znamenju kamnitega podstavka z okni in vhodom v manjši prostor, srednja etaža je pohodna, razgledna in nad njo je ravna streha z ograjo in v sredini z nameščenim križem iz umetnega kamna.
Arhitekt Jože Plečnik se je zavedal svojega poslanstva, bil je edinstven v oblikovanju, risbi in idejah. Po njegovih načrtih je izvedenih izredno veliko del, javnih zgradb, izdelkov umetne obrti, v pasarstvu, kamnoseštvu, mizarstvu, graverstvu, veliko tega je vključeval v profani in sakralni arhitekturi. Sedmero njegovih del je vključenih v Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Ni bil evropski modernist, bil je samosvoj in imel je poudarjen občutek za pretok ljudi, posebno v sakralni arhitekturi.
Njegove stvaritve niso vse ocenjene kot prioriteta, tako da tudi zgradba gloriete na stadionu ni prišla v prioritetni popis del. Za glorieto je ocenjeno, da je presodna v njegovem ustvarjalnem opusu. Prvič uporablja tri vrste stebrovja v odprti glorieti: na prednji fasadi štiri dorske stebre, na zahodni dva visoka stebra in v srednji etaži postavljene na manjši zid nizki del stebrovja. Uporablja dve vrsti balustrade, vse to v eni zgradbi manjše velikosti. Glorieta je neuporabna kot tribuna, še manj funkcionalna kot športni objekt.
Po drugi svetovni vojni stadion prevzame Fizkulturna zveza Slovenije za atletiko in nogomet. Stadion se zapre za javnost leta 2008. Medtem se zgradi novi stadion v Stožicah, ki je odprt avgusta leta 2010, torej ideja obnove starega stadiona odpade.
Glavni problem je, kaj narediti s stavbo gloriete. Ta je danes dokaj dobro ohranjena. Moja revolucionarna ideja je, da se podrobno izriše obstoječe stanje za možen prenos stavbe na novo lokacijo (kot možen turistični objekt), zemljišče pa izravna, še poglobi in izrabi za stanovanjsko sosesko s parkom in očuvano kolonado ob Dunajski cesti.
Zlata Jeras, Ljubljana
