Prispevek Kajetana Gantarja k slovenskemu poznavanju antične književnosti in filozofije seže od prevodov Homerja (izbor iz Odiseje), Hezioda (Teogonija, Dela in dnevi), Pindarja, Sapfo, Ajshila (Uklenjeni Prometej, Peržani) do Sofokla (Antigona, Kralj Ojdip, Elektra), Evripida (Ifigenija v Avlidi), Aristotela (Poetika, Nikomahova etika), Teofrasta, Teokrita (Idile), Plutarha, Prokopija, Plavta (Hišni strah, Komedija o loncu), Terencija, Katula, Propercija, Horacija, Ovidija (izbor iz Metamorfoz), Psevdo-Longina (O vzvišenem).
Rodil se je leta 1930, otroštvo je preživel v Celju. Klasično filologijo je študiral na ljubljanski Filozofski fakulteti. Znanstveno se je izpopolnjeval v Parizu, Ženevi, Heidelbergu in na Dunaju. Na Filozofski fakulteti je začel poučevati leta 1972, od leta 1978 do upokojitve pa je bil redni profesor na oddelku za klasično filologijo. Leta 1993 je postal izredni, 1997 pa redni član SAZU, med leti 1999 in 2005 je bil tudi podpredsednik te institucije. Dejaven je bil tudi v mnogih mednarodnih organizacijah.
Za antologijo ter prevod Rimske lirike je leta 1969 že prejel Sovretovo nagrado, za prevod dveh Plavtovih komedij pa leta 1972 nagrado Prešernovega sklada, letos je dobil tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Intervju s Kajetanom Gantarjem, ki smo ga v Objektivu objavili 5. februarja letos, si lahko preberete tukaj.