Vlada ostaja gluha za stiske ljudi in pričevanja o mučenju na Hrvaškem
Prosilci za azil, ki jih hoče vlada vrniti na Hrvaško, kjer so bili mnogi izmed njih že žrtve nasilja, so včeraj vlado ponovno pozvali, naj Slovenija vsaj obravnava njihove prošnje. Svoje stiske in upanje na življenje v Sloveniji so predstavili v kratkem videu, podporo pa iščejo tudi s spletno peticijo.
Ker že od sestanka delegatov beguncev in nevladnih organizacij s predstavnikom ministrstva za notranje zadeve pred dvema tednoma vlada o usodi prosilcev za azil molči, so se včeraj pred njenim sedežem znova zbrali nasprotniki deportacij. Premiera Roberta Goloba in ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja so pozvali, naj prisluhneta zgodbam ljudi, ki prosijo za mednarodno zaščito.
Kri na rokah oblastnikov
Eden izmed prosilcev za azil, ki jim grozi deportacija, Chris Ntakuwundi iz Burundija, je opisal njihove izkušnje s Hrvaško. »Groza nas je Hrvaške, tam smo doživeli mučenje, ponižanja, tepež, na nas so spustili policijske pse in streljali. Pošiljajo nas nazaj v državo, kjer so nas obravnavali kot živali, ne kot ljudi.« V videu so izkušnje s hrvaško policijo predstavili tudi drugi. Pretepli so jih, zmerjali z »majmuni«, oropali, enemu so hrvaški policisti zlomili prst, drugega so pustili brez hrane in vode.
Želijo si ostati tu, saj se, kot je dejal eden izmed njih, »v Sloveniji počutimo varne, mnogi že hodimo v službo, učimo se jezika, otroci hodijo v šolo, tukaj imamo prijatelje, Slovenijo imamo za svoj novi dom«. Pozvali so vlado, naj »sprejme to humano odločitev in nam omogoči, da za azil zaprosimo tu«.
K tej humani odločitvi so vlado v govorih pozvali tudi Irfan Beširović iz Civilne iniciative izbrisanih, nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, antropologinja Svetlana Slapšak, raper Zlatko Čordić in drugi. Mnogi izmed njih so izrazili sram in zgražanje nad nehumanim ravnanjem vlade. Pesnik Andrej Rozman Roza je dejal, da bi bil tudi sam rad domoljub, »a se svoje države sramuje, ko sliši, kako nečloveško ravna z ljudmi, ki pribežijo sem«. »V državi, kjer se neprestano oživlja zgodba o tem, kaj se je zgodilo slovenskim beguncem, ki so jih po drugi svetovni vojni vrnili tja, od koder so pobegnili, in se ves čas ukvarjamo z moralo ljudi minulega časa, nočemo videti krvi na rokah sedanjih oblastnikov,« opaža umetnik.
Podporo iščejo z videom in peticijo
Aktivist Miha Blažič iz Ambasade Rog po izkušnjah z vlado ugotavlja, da ta »begunce obravnava kot številke in kot varnostno vprašanje, ne pa kot ljudi, ki iz utemeljenih razlogov prosijo za zaščito«. Grega Volk z Inštituta 8. marec pa je poudaril, da si »tisti, ki so jih iz domovine pregnale lakota, vojna ali podnebne spremembe, zaslužijo solidarnost«. Z deportacijami »ne varujemo pravne države in ne preprečujemo nezakonitih prehodov meje, ampak odrekamo ljudem pomoč, ki smo jim jo v skladu z našimi skupnimi vrednotami dolžni zagotoviti«, je dejal. Solidarnost so prišli izrazit tudi direktorica inštituta Nika Kovač, pravnik Dragan Petrovec, režiser in aktivist Jaša Jenull in mnogi drugi, še več pa se jih je pozivu vladi, naj ne izvede deportacij, pridružilo pisno ali s podpisom peticije.
Zaradi gluhih ušes pristojnih na vladi so prosilci za azil, ki jim grozijo deportacije na Hrvaško, svoje osebne zgodbe predstavili v kratkem videu, s katerim pozivajo tako civilno družbo kot vlado, naj se zavzameta zanje. Opozorili so, da so v deportacijskih postopkih tudi družine z majhnimi otroki, mlade matere, poškodovane in travmatizirane osebe, begunci afriškega porekla iz Ukrajine, Rusi, ki nasprotujejo vojni v Ukrajini in Putinovemu režimu, osebe LGBT in drugi.
