Slovensko kolesarstvo je kot kraljična na zrnu graha
Leto 2022 ima slovensko kolesarstvo prvega in tretjega na jakostni lestvici svetovne kolesarske zveze. In enega na 12. mestu. To je uspeh, kakršnega najbrž nikoli več ne bomo doživeli mi, ki se spomnimo prvega med profesionalci in tudi prvega na svetu.
Da, res je Franc Abulnar je bil na največji dirki na svetu, dirki po Franciji, Touru, že leta 1936. O njem ne vemo skoraj nič, čeprav je bila kolesarka zveza Jugoslavije ustanovljena že 16 let prej. Po drugi svetovni vojni se je najprej razplamtelo jugoslovansko kolesarstvo, po državljanski vojni leta 1991 pa še slovensko. Vendar nič se ne more primerjati s trenutnm stanjem v katerem uživa slovensko kolesarstvo.
Prvi, ki je v povojnem času kruh služil kot profesionalec je bil izvrstni Vinko Polončič iz Ljubljane. To je bilo na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Drugi se mu je nekaj let kasneje pridružil Primož Čerin, za njim pa Jure Pavlič, vsi Ljubljančani. Četri je bil Idrijčan Valter Bonča in potem še Borut Rovšček, Martin Hvastija itn.
Največji uspeh za slovensko kolesarstvo je najprej dosegel Andrej Hauptman, ko je bil leta 2001 tretji na svetu v cestni dirki v Lizboni. Istega leta je bil celo naj športik Slovenije. To leto je odprlo vrata k neverjetnim uspehom. Slovenija je postajala vse boljše gnezdo iz katerega so predvsem Italijani jemali zlata jajčka. Prvo najbolj zlato pa so si vzeli Francozi, ko so s Tadejem Valjavcem prišli med deseterico na dirki po Franciji. In če je Tour dirka vseh dirk, je torej Valjavec tisti, ki je prvi zakoličil temelje uspehov na najpomebnejših dirkah. Videti je bilo,da tretje mesto na svetu Andreja Hauptmana, le bila lastovka, ki prinese pomlad.
Če govorimo o največjih uspehih slovenskega kolesarstva, je kmalu na vrsti Janez Brajkovič, ki je celo oblekel majico vodilnega na dirki po Španiji. Česa takega še nismo videli in če smo odkriti niti pomislili ne. In se tudi on uvrstil med prvo deseterico na Touru. In odprta so bila še ena velika vrata, na katerih je pisalo: Vse se da, če si priden! In delavci v slovenskem kolesarstvu so bili pridni. Vedno so bili pridni in delovni. Kakorkoli se nam zdi danes, ko smo nekateri prepričani, da je kolesarska zveza Slovenije razglašen inštrument v rokah najboljših kolesarjev na svetu, moramo priznati, da so pridni in delovni.
Pridnost nas je tudi razdvajala
Razdvajanje je danes še kako pomembno v naši državi. Če pustimo politiko pri strani in ostanemo na kolesih, je oz. sta bila v razdvajanje primorana prva Robert Pintarič in Blaža Klemenčič. V jadra svojega gorskokolesarskega čolna sta pihala sama in pripihala sta do zavidnih rezultatov, ki so vmes naleteli tudi na nekatere nepravilnosti, ampak to je druga tema. Slovensko kolesarstvo se je razdvojilo, a še vedno ostalo na cestah, ki so vodila k uspehu. Robert in Blaža sta krmarila tako zavzeto, da sta danes zakonca. Pokazala sta, da znata tudi sama. Pri smučarjih je to danes že pravilo.
In ravno žensko gorsko kolesarstvo je slovensko kolesarstvo pripeljalo do evropskega in svetovnega vrha. Da, Tanja Žakelj si zasluži svoj spomenik v kakem športnem parku. Prav tako Mitja Ergaver, ki je bil svetovni prvak v 4krosu! In če niste tega vedeli, verjetno ne veste, da imamo med spustašicami dvakratno evropsko prvakinjo Moniko Hrastnik? Tudi med fanti je Slovenija imela evropskega prvaka v spustu, Jureta Žabjeka. Vid Peršak pa je bil že drugi v Evropi v disciplini enduro.
Torej, slovensko kolesarstvo se ni začelo z Rogličem
Cestno kolesarstvo je za kolesarski šport paradna disciplina in vse kar se v tej panogi dogaja, je vredno, ostalo je manjvredno, ne samo po zaslužkih. Prednost se daje cestakom, tako je povsod po svetu v tej branži, pri nas zato ni nič drugače. Grobo se bere, zato se raje popravljam in napišem, da je vse razen cestnega kolesarstva, zapostavljeno s strani nacionalnih zvez, posameznikov in jasno medijev. Kar ne prinaša denar, lahko počaka.
Danes lahko napišemo, da je slovensko kolesarstvo na svetovnem kolesarskem zemljevidu. In ne samo to, na zemljevidu je obkroženo z rdečo barvo. Nekaj ni v redu? Vse je v redu, samo presenetili so svet s svojo pridnostjo, vzdržljivostjo in vztrajnostjo. Zato sem v naslov podtaknil kraljično na zrnu graha. Slovensko kolesarstvo je bilo od nekdaj dobro, samo verjel jim ni nihče. Vedno so bil videti kot Sloveno, prej kot Jugo. Tako kot kraljični, ki ni bila videti kraljična, niso verjeli, tako tudi slovenskim kolesarjem, ki niso bili fenomeni, niso verjeli. Potem, ko so le poskušali verjeti, so se lahko prepričali, da imajo znanje tudi pod najbolj debelimi gumami.
In kaj ima danes slovensko kolesarstvo od tega, da je odlično? Kolesarska zveza je ob sekretarja in ob predsednika v času, ko gre kolsarstvu najboljše. Tudi najuspešnejšega selektrorja vseh časov so zamenjali zato, ker je rekel, da prepusti mesto drugim. Prišel je novi veter, ki ni razpihal okostij iz omar, ker jih očitno ni, so pa medalje z največjih dirk. Če je cestno kolesarstvo številka ena, potem ostale discipline nimajo kaj dosti vpliva. Če so rezultati v kaki drugi panogi boljši, je to trenutni neuspeh cestakov. No, zdaj so vladarji celega sveta in so nedotakljivi. Vse je v najlepšem redu, če imaš najboljšega kolesarja na svetu.
Novi predsednik zveze je Pavel Marđonovič, ki bo prav gotovo moral nadaljevati odgovorno delo, ki mu ga je zapustil prejšnji predsednik Tomaž Grm. Sodeč po izjavah novega predsednika se zaveda odgovornosti in bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da slovensko kolesarstvo dvigne še nekaj stopnic višje. Novi selektor elitne reprezentance je Uroš Murn. Nima trenerskih izkušenj, ima pa ogromno kolesarskih. Tisti, ki so ga izbrali pravijo, da je najboljša izbira v danem trenutku. In zdaj so najlepši trenutki našega kolesarstva. Ne gre pričakovati, da bo ponovil Hauptmanov uspeh, gre pa pričakovati, da bo še naslednjih nekaj let slovenska reprezentanca igrala pomembno vlogo na največjih dirkah.
Temelji slovenskega kolesarstva
Odlični so, če priznamo ali ne. Kajti, če bi bilo trhli, potem ne bi imeli najboljšega in tretjega najboljšega na svetu. Alibi je odličen. V najboljših tujih svetovnih kolesarskih klubih je vsako leto več in več Slovencev. Milan Eržen iz Novega mesta je celo ustanovitelj enega izmed najboljših. Zdravniki, maserji, serviserji, trenerji, marketingaši, direktorji, kolesarji, slovensko znanje delijo po celem kolesarskem svetu. Tam lahko delajo, ker izhajajo iz slovenskih temeljev, slovenskega znanja.
Kaj ima slovensko kolesarstvo od tako odmevnih rezultatov kolesarjev? Nekateri pravijo, da čisto nič.
Sam sem drugačnega mnjenja; imamo veliko, toliko še nismo imeli. To pomeni, da smo postali vidni, ne samo prepoznavni in da je kolesarski svet končno dojel, da ima Slovenija zaradi dobrih temeljev, tudi odličen kader. Nima samo dobrih kolesarjev, ampak tudi dobre kolesarske delavce. Pika na i pa bo šele takrat, ko slovenska valilnica talentov ne bo zanimiva samo zaradi super talentov, ampak tudi zaradi tistih, ki jim ni usojeno zmagovati, lahko, pa so odlični pomočniki na vseh dirkah, kajti svetovno kolesarstvo ne potrebuje samo golgeterjev, potrebuje tudi obrambne igralce in vratarje in tudi rezerviste. Takrat bomo lahko rekli, da smo prepoznavni in da ima slovensko kolesarstvo nekaj od uspehov te briljantne generacije.
In kaj ima še slovensko kolesarstvo od trenutnih uspehov Slovencev? To, da mladi vidijo, da se da zmagovati tudi na najtežjih najpomembnejših dirkah. Da delo slovenskih zanesenjakov in strokovnjakov ni zastonj, da gre razvoj v pravo smer.
Prihodnost ni rumena, ne rdeča ne rožnata, kaj šele mavrična? Ni res
Govoriti o tem, kaj bo, ko te generacije ne bo več, je preuranjeno, saj so to še vedno zelo mladi fantje in je pred njimi še dolga kariera. Roglič je pozno začel s kariero, naj jo tudi pozno konča, ostali so res še mladi ali pa v najboljših letih. Medtem, ko bo ta generacija krojila vrh, pa se bo podmladek opogumil in postali bodo dostojni nasledniki. Nekateri so mnenja, da se v Sloveniji vedno samo čaka, da super talent pade z neba. Da se z mladimi ne zna delati, da je slovensko kolesarstvo lahko srečno samo zato, ker se na vsake toliko časa, vedno, ampak vedno, pojavi kak fant, ki močno izstopa in potegne kolesarski vlak naprej. S tem se ne strinjam, kajti večina super talentov je bila najdenih med raziskovanjem po osnovnih šolah in drugih športnih panogah. Nekdo jih je moral poiskati in potem vzgojiti v šampiona.
Kaj je slabega v slovenskem kolesarstvu?
Trenutno ne kaj dosti. Niso zaslepljeni z rezultati, ki jih občudujemo. Kolesarji so pridobili nov pokriti velodrom v Češči vasi. Nekaj novih klubov je pod okriljem kolesarske zveze. Trenerji se stalno izobražujejo. Bivši kolesarji postajajo novi kolesarski kader. Mladina je prepoznala ta šport in trenutno so vse kategorije dobro popolnjene. Žensko kolesarstvo je napredovalo, čeprav je v Sloveniji samo en klub, ki vleče naprej začrtano pot Gorazda Penka. Generalnega sponzorja kolesarske zveze sicer še ni, so pa ustanovljene tri nove fundacije, ki bodo pomagale mladim, ki nimajo sredstev za razvoj v tem dragem športu.
Nesoglasja med klubi? So, čeprav je tako malo klubov, a niso presodni za nadaljnji razvoj. Torej, kaj je slabega v slovenskem kolesarstvu? Novi predsednik kolesarske zveze Slovenije tega ne ve, ker s tem ni obremenjen, pustili ga bomo nekaj časa in potem vprašali. Staroste tega športa pravijo, da so ponosni, da se je na njihovih temeljih zgradila čvrsta hiša. Franc Hvasti, eden izmed najvidnejših igralcev v kolesarski igri, je pravkar postal častni občan mesta Kranja in skupaj z Andrejem Hauptmanom sta prejela odlikovanje predsednika države Boruta Pahorja.
