Med vsemi poklici, ki jih je opravljal, pove, da še vedno najraje zabava Slovence, čeprav to ni vedno najlažja naloga. Hudomušnosti in navihanosti mu ne zmanjka, humor pa je njegov zaščitni znak, s katerim zna tako spretno rokovati, da še vedno preseneti. Tone Partljič je eden tistih Mariborčanov, ki ga celo nacionalna televizija včasih vpraša za mnenje glede stanja v državi, in tudi sicer ta, ki nastavlja ogledalo, pa vendar mu ne zamerimo. Kljub temu, da ima svojstven pogled na svet, se po nasvet včasih še vedno obrača k Cankarju, obenem pa priznava, da je biti komedijant včasih hudičevo težka naloga. Še posebej med Slovenci in v času, ki ga je močno načel zeitgeist minulega leta (ali celo dveh?). Kdove, morda pa tudi Malek dobi svojo “koronsko” edicijo.

Zdi se, da je ločnica med levimi in desnimi prerasla in sedaj ločuje cepilce in necepilce. Kaj porečete glede na trenutno stanje v državi?

Kako je v državi? Nevarno »sranje«. Protesti in incidenti. V zadnjem obdobju pred volitvami pa »vodilna« SDS dela zadnje čistke, nekateri ministri pa izrazito sramotijo državo; obiskujejo nas Dodik in Orban in podobni, vlada pa vlada z odloki in avtokracijo. In postavljanje na oblast samo »naših«. In manipulira in vlada s policijo. Ministrov kot Kustečevo, Hojsa, Bizjaka pa še tudi nismo imeli.

Proteste proti cepljenju in njihove argumente proti ukrepom vodi tisti del Slovencev, ki jih je Milčinski že ovekovečil v Butalcih. Ker se požvižgamo na »ukrepe«, smo tam, kjer smo. Ali necepljeni ne delujejo na način, da Slovenec spet »zastruplja« Slovenca, brata?

Aktualne razmere nam velikokrat ponujajo nešteto možnosti za satiričen pogled.Kaj nas Slovence največkrat zabava?

Slovence zabava marsikaj, recimo nacionalni zabavni TV program v petek zvečer, grozne amaterske nadaljevanke, in v nedeljo popoldan, Mariborčane pa zabava poraz Olimpije; vse pa zabava, če »najebe« nekdo tretji…

V svojih delih, predvsem komedijah vedno težite k predstavljanju obeh plati življenja, torej tiste bolj sladke in tudi tiste grenke.Kako dosežete, da ljudi s predstavitvijo realne slike življenja ne »zamorite«?

Pisatelji sicer ne pišemo »življenjske realnosti«, mi jo prenašamo v »literarno realnost«. Drži, trudim se, da ne zamorim publike, ker pisatelj še zlasti komediograf ni »sodnik«, ampak mora poskušati razumeti pozitivne in negativne junake in tudi to, zakaj ravnajo, kakor ravnajo. Noben ni samo dober ali samo slab in, kakor bi rekel vzorni minister Bizjak, »naj vrže kamen tisti, ki je nedolžen«. Takih pa ni… Tudi med pisatelji. Trudim se zabavati publiko v komediji, ker je tistih, ki nas hočejo zamoriti, tudi med pisatelji veliko.

Cankarja vedno priporočate za branje. S čim vas je navdušil? Kako bi on opisal današnji čas?

O, Cankar. Opozarja nas, da mora človek imeti »vest«, če razžali mamo, da mora govoriti resnico, da si hlapec zasluži pravico, da so rodoljubi največkrat navadno hinavci. Da pa je domovina vseeno kakor zdravje. Vendar jo najbolj ljubi Lepa Vida, kadar je v Španiji… V politiki pa je videl v svojem času več od vseh politikov. Zato je bil tudi dvakrat na hladnem za mrzlimi zidovi ljubljanskega gradu.

Načeloma se velikokrat komedija označuje kot manjvredna v primerjavi z dramo. Hkrati je prav komedijo po izkušnjah avtorjev težko napisati in odigrati…

To je slovensko mnenje, namreč da je komedija nekaj manj… Aristofanova Lizistrata, Molierov Tartuffe, Gogoljev Revizor, Cankarjevo Pohujšanje pa so nekaj »več…«. Samovšečno vidim in slišim, da nekateri znajo cele odlomke mojega Kulaka na pamet, zlasti otroci. Mogoče kak resen pisatelj tega ne doživi… Vendar komediografi in tragedi pišemo »isto«, v literarni realnosti iste stvari, probleme, ljudi…

Kakšen položaj ima kultura med Slovenci?Velikokrat kulturo razumemo pod pojmom visoka kultura, ljudje pa vendarle radi sodelujejo pri amaterskih društvih, igrajo, pojejo…

Družbeni položaj kulture in delavcev v kulturi je še zmerom podoben tistemu iz Cankarjeve Bele krizanteme. Zato ni čudno, da evropska poslanka Logarjeva svetuje Slovencem predvsem Jožeta Možino in Modrijane… A narod, ki ima tako bogato kulturno preteklost in, ki ima med pisatelji kandidata za Nobelovo nagrado, svetovno znan baletni ansambel, nekaj sejmov in »tednov« knjig, gledališke festivale, galerije, državni kulturni praznik in po mnenju politike »preveč« ustvarjalcev, ki »preveč« stanejo… Premišljena amaterska dejavnost je samo humus, iz katerega rastejo prave rože… Seveda pa imamo »underground« in tržno delovanje, ki se izdaja za kulturo…

So liki, ki nastopajo v vaših komedijah izmišljeni, ali imajo svojo verzijo v resničnem življenju in »kot takšni« nato stopijo tudi na oder? Kaj si lahko privošči komedija?Čemu se sploh smemo nasmejati?

No, liki so preneseni iz realnega življenja v življenje v »komediji«. Niso isti, imajo pa isto maternico… Komedije niso bile nikoli priljubljene pri oblasti, od Tartuffa do Figara do Matička ali Hlapcev… Zato pa imamo komediografi svoje finte, da prelisičimo oblast in voditelje. Ti vse prenesejo, le smeha in posmeha na svoj račun ne. Mnogi pa se tolažijo, da posmeh ne leti nanje in delajo nore. »Saj sem doma na Murglah, ne pa v Šent Florjanu!«, se tolažijo. To je naša priložnost… Ja, smejati se moramo vsemu! Ni tabujev.

Tisto, ki pravijo, na primer: »Domovina je sveta, Bog je svet in nedotakljiv, mama je sveta, pogrebi so nedotakljivi, partizani ali pa domobranci niso primerni za junake v komedijah itd.«, tisti so proti svobodni misli, ustvarjanja, tisti že skominajo po cenzuri… Seveda se tudi jaz kot komediograf držim civilizacijskih etičnih vrednot in človekovega dostojanstva, toda »očiščevalno« (da ne rečem katarzično) se je nasmejati in ponorčevati recimo s povojnega nasilja, današnjih »prvoborcev in spomeničarjev« osamosvojitve, nečimrnosti in potrošnega vedenja na britofu, lažem pri spovedi itd. itd.

Na vprašanje, čemu se smemo smejati, odgovarjam vsemu se moramo smejati. Ugo Foscoli je rekel: »Smejmo se, kajti prevelika resnost je lastnost je hinavcev«… No, največjega resnega pobožnjakarja in hinavca Tartuffa je naslikal že Moliere.

Kaj nasmeje vas?

Mene nasmejejo duhovitosti, razveselijo pa me tudi kakšni romani…

Pišete tudi za mlade. Kakšno mesto ima tovrstno ustvarjanje v vašem pisanju?

Za otroke sem napisal nekaj knjig, najbolj se mi je posrečila zbirka črtic Hotel sem prijeti sonce, a tudi Slišal sem, kako trava raste. Mesto jim je ob vseh ostalih delih…

Delovali ste tudi v Državnem zboru, obenem pa aktivno kot pisatelj. Kako ste usklajevali oboje? Koliko je bilo potrebnega prilagajanja?

Državni zbor in poslanski poklic ter pisateljsko ustvarjanje sta dve povsem različni, celo diametralni stvari. Duhovito pa je, da se na politiko in državni zbor vsi Slovenci dobro razumejo, zato ni slabo spoznati tudi ta del realnosti. A saj sem že rekel: »Moje srce je za pisalnim strojem in knjigo, ne pa za mikrofonom ali zakoni…«

V svoji karieri ste bili učitelj, dramaturg, umetniški vodja, literat, pa tudi poslanec … To so zelo raznoliki poklici. Kaj vam je bilo najljubše početi?

Vse poklice sem opravljal z veseljem. Če pa bi bilo mogoče med Slovenci relativno dostojno živeti in skrbeti za družino s pisanjem, bi bil rad le pisatelj…

Kdo je imel pri vašem delu največji vpliv na vas? Morda mariborska peterica?

Med pisatelji so me oblikovali, kot otroka Jurčič, kot mladeniča Cankar, kasneje Kocbek, Voranc, Kosmač… Med svetovnimi pa Sofoklej, Shakespeare, Dostojevski, Čehov, Ajtmantov…, vendar ne vem, ali so te kje pozna. Za moje prve novele in igre so kritiki pisali, da so »cankarjanske«. Je trajalo, da sem se otresel. Mariborska peterica? Brvar, Forstnerič, Jančar, Kramberger… so usodno vplivali name, ne le v literaturi, ampak tudi v življenju, razumevanju sveta in književnosti, moralni drži in tudi upornosti… Zdaj smo še samo Drago, Andrej in jaz. A ko smo mi trije skupaj, sedita z nami tudi France in Marijan…

Od kod sicer dobivate ideje za svoje ustvarjanje?

Saj sem rekel. V življenju in branju ter poznavanju zgodovinskih in drugih knjig.

Kaj trenutno snujete?

Kaj snujem. Mogoče zadnji roman, o medvojnem Mariboru, dijakih »komunistih« in boljševikih, nemčurjih, zanimivih moških in ženskah… Iskal bom literarno resničnost za profesorje Teplyja, Glazerja, Dolarja, dijake J. Babiča, C. Zagorskega, Š. Drolčevo, učiteljico B. Jurčevo, komunistko H. Hasovo. S. Klavoro, gledališke igralce nemirneže Krefta, Žižka, Furijana… V Mariboru je takrat »vrelo«. Ali bom sposoben, bo dovolj streliva za eksplozijo, pa ne vem…

Od leta 1973 ste torej ozdravljen alkoholik. Kako vam je uspelo vzdržati v vseh teh letih, še posebej v družbi Slovencev, kjer je alkohol pogosto prisoten?

Ne, z alkoholizmom sem z zdravniško pomočjo »prekinil« leta 1974, potem pa ne gre več za »vzdržnost«, ampak za enkratno odločitev…

V letošnjem letu ste prejeli še eno izmed priznanj. Vas je presenetilnaziv častnega meščana? Kajtakšno osebo odlikuje?

Zakaj sem si ga služil, ne vem, to bi moral sam vprašati predlagatelje in mestni svet… Vse življenje pa se trudim, da bi ravnal častno do soljudi in skupnosti. Ni važno, da sem bil kot mlad učiteljiščnik sprejet v Partijo in potem kot učitelj njen član, važno je, da nisem naredil kakega nečastnega dejanja, enako velja za čas, ko sem bil poslanec, predsednik Društva pisateljev ali umetniški vodja gledališč. Zdaj pa ta častni naziv (ki bi si ga zaslužili še mnogi drugi) čutim kot dodatno moralno zavezo… V dvainosemdesetem letu sem vse bolj zvest ženi, na primer.

Katerega izmed svojih uspehov si štejete v največjo čast?

Če sem nečimrn, bi rekel, da sem vesel, da mi znani in neznani mimoidoči v Mariboru pravijo, da berejo moje zadnje romane in da sem si to priznanje ali veliko Prešernovo nagrado zaslužil in da so mislili, da sem jih že davno dobil… Ampak vse to nima nič opraviti z mojim realnim življenjem in mojimi dragimi, z mojim zdravjem in ustvarjanjem… Prav neprijetno se počutim, ko me kje posebej pozdravljajo in naštevajo nagrade ali časti. Se počutim, kot da sem že na parah…

Kakšno vlogo ima Maribor v vašem življenju in vašem delu?

V življenju je Maribor zame vse: tu sem se rodil, obiskoval vse šole (do pedagoške akademije, žal), vstopil v svet gledališča, spoznal prijatelje peterice in druge, tu imam dom in še isto ženo (ženskega spola!), tu bom najbrž pokopan. Seveda je Maribor tudi svet večine mojih knjig (a ne vseh!), saj tudi mesto ni kak »otok, sam zase celina«, kot bi rekel Hemingway in so Mariborčani del vsega sveta… Res sem napisal knjigo o mariborskem mostu čez Dravo, a je to knjiga tudi o solkanskem, višegrajskem, pesniškem… mostu in mostovih med ljudmi… Tudi kadar so porušeni.

Kakšno je trenutno stanje v našem mestu?

Stanje v Mariboru je malo bolj prijetno kot v Ljubljani, na primer. Pri nas ni bilo med vojno domobrancev in bratomorne vojne. Pomeni, da ni direktnih razlogov za medsebojno sovraštvo na tej osnovi. Druga prednost je, da ni v Mariboru vlade, parlamenta, sedežev strank in je malo manj »politike«. Imamo pa Dravo, Pohorje in Gorice, kljub mladim pojemo več kruha, zaseke in klobas kot “hot dogov”, hamburgerjev in toastov, četudi imamo tudi to in kebab… Zdaj imamo tudi pečene kostanje, čeprav manj kot včasih… Imamo dobro univerzitetno knjižnico in gledališče in še marsikaj in NK Maribor in lepe Štajerke vseh starosti…

Kje ima Maribor še neizkoriščen potencial?

Maribor ima veliko neizkoriščenega potenciala v univerzi, študentariji, inovativnosti v gospodarskih dejavnosti, turizmu, Dravi… In predvsem v večji toleranci do novega, drugačnega, prihajajočega…

Kako ocenjujete aktualno vodstvo mesta?

Mislim, da imamo kvalitetno aktualno vodstvo z ambicioznim županom »graditeljem« in postajamo sodobno mesto, ki manj »špega«, kaj ima Ljubljana in se oddaljuje od dupleške pameti…

Znani ste tudi po ljubezni do ribarjenja. Kdaj ste nazadnje ribarili?

Nazadnje sem bil na morju septembra in lovil okoli majhnega otoka, o katerem sem izdal obsežno knjigo Ljudje z otoka… Ko to odpošljem, grem znova na otok in na morje, a ne ribarit, ampak »lignjat«, ker je zdaj čas lignjev. In novo leto bom tam dočakal med petdeseterico domačinov. A ne gre za plen, ampak občutek svobode…