Najbrž je naključje, da je Robert Golob uporabil okroglo številko 40, ko je opisal, koliko »predstavnikov stroke, civilne družbe, ministrstev in drugih uradnih institucij« je sedelo za mizo, ko so iskali rešitve, »kako preprečiti, da bi sovražni govor na eni strani sploh nastajal (…) in tudi kako kaznovati tiste, ki na noben način ne želijo nehati širiti takega sovražnega govora«.Kot je tudi najbrž naključje, da je strateški svet za preprečevanje sovražnega govora vladi izdal natančno 57 priporočil.
Zadnja številka ima vsaj v Sloveniji velik simbolni pomen. Vsem je znana 57. številka Nove revije, ki je izšla januarja 1987. V njej so pogumni in pokončni razumniki predstavili program slovenske osamosvojitve, revija je nabita s svobodoljubno energijo. Številka 40 pa spomni na pravljico Ali Baba in 40 razbojnikov. In če samo zamenjate imena (Ali Babo z Robertom Golobom, razbojnike s člani strateškega sveta), boste dobili sedanjo realnost: ošabnega in oblastiželjnega predsednika vlade, ki je namesto klasičnih razbojnikov s ceste pobral profesionalne in karierne morilce svobode (govora) ter jih posedel za mizo, da razpravljajo o nečem, čemur pravijo in je temu danes modno reči – sovražni govor. Z izbranimi besedami, ki so jih uporabljali (in zlorabljali), so celotno zadevo zavili v celofan dobrih namenov, da bi delovala ljubko in ljudem všečno. Toda tisti, ki le malo spremlja osebke, ki sedijo v svetu, je takoj spoznal, da gre v resnici za inkvizitorski svet za cenzuro, ki bo pod grožnjo s silo in kaznijo sankcioniral drugače misleče.
Najprej o dobrin namenih. Take »dobre namene« sem s sodelavci Demokracije v zadnjih letih občutil na svoji koži. Ko smo pričakovali, da bodo vsaj na desnici podprli, ne Demokracije, ampak svobodo govora, smo dobili v hrbet malodane daljše in ostrejše nože kot z levice. Takrat sem v več komentarjih in esejih zapisal, da so prišli po nas, jutri bodo po vas. In danes taisti ljudje stokajo (sicer pravilno ugotavljajo), da uresničitev avtokratskih idej vladnega sveta lahko pomeni, da bodo (denimo) promotorji filmčka »Čudež življenja« lahko kazensko ali prekrškovno preganjani, ker povzročajo zgražanje in vznemirjenje javnosti. Ja, kar so želeli, to so dobili. Ko so napadli revijo Demokracija, so si tudi sami domišljali, da lahko postavljajo meje. Danes se dvolično zgražajo, da jih postavlja Golobov svet. Svoboda govora je ali je ni. In te meje ne postavlja ne levica, ne desnica. Čim je postavljena meja, to ni več svoboda govora. Niti če so nameni plemeniti.
To, kar je predstavil vladni svet, niti ni tako novo. Nekateri, ki sedijo v njem, so pred tremi leti ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) pomagali pisati poročilo o Sloveniji. V njem so se zgražali nad slovenskim 297. členom Kazenskega zakonika, češ da ne omogoča dovolj obsodb zaradi »sovražnega govora«. Obžalovali so, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje. Danes te »dobre namene« uresničujejo prek Strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora.
Brez svobode govora ni svobode (in posledično demokracije). Bolj kot katera koli druga vrednota je svoboda govora tista, ki najbolj opredeljuje svobodno in demokratično družbo. Čim se pojavijo razni prosvetljeni sveti, ki se čutijo poklicane, da bi z omejevanjem in kaznovanjem svobodnega izražanja mnenj in stališč omejili (domnevne) žalitve, je konec s svobodo. Prav ima Boštjan M. Zupančič, ko je na Twitterju zapisal: »Gre za orkestriran napad na svobodo govora, zagotovljenega v Ustavi, v EKČP in negativno v Kazenskem zakonu. Zdaj med drugim, ker se ne morejo izogniti 297. členu KZ, načrtujejo napad prek ohlapne prekrškovne zakonodaje (stalinistični trik). SOVRAŽNI GOVOR NE OBSTAJA! Zdaj se borite proti cenzuri in diktaturi …!!!!!«
Nikogar ne bi smeli aretirati, preganjati ali prekrškovno kaznovati zaradi tega, kar govori in ker izraža svoje misli. Precej nenavadno in (za nas ljubitelje svobode govora) tudi depresivno, da je treba to poudarjati v 21. stoletju. To, kar si je zamislili Robert Golob in 40 razbojnikov, je alarmantno, je stalinistična napoved cenzure. Verjemite, tisto, kar govori članica tega vladnega razbojniškega tropa Katarina Bervar Sternad, je grozljiva napoved prihodnosti. Po njenem je treba (ker »sociološka definicija sovražnega govora presega definicijo kaznivega dejanja iz kazenskega zakonika«) pri pregonu tistih, ki lahko vznemirijo javnost, poseči po prekrškovnih postopkih. Kaj to pomeni, smo lahko videli ob kaznovanju Romana Vodeba. Če kdo misli, da se bodo ustavili le pri izrazu »podivjana kobila«, se moti. Kar lahko povzroči zgražanje ali vznemirjanje javnosti, je zelo raztegljivo. Ne bo minilo dolgo, ko bodo začeli s kaznovanjem tistih, ki nasprotujejo dvigu davkov. Kajti javno nasprotovanje višji obdavčitvi lahko povzroči zgražanje »ranljivih skupin« ali »vznemirjenje« javnih uslužbencev, ki živijo od pobranega denarja neto davkoplačevalcev.
Točka preloma so očitno družbena omrežja, kjer levica še nima takega vpliva, kot bi si želela. Gre za trenutek, ko bo prišlo do totalne digitalne histerije, ko bodo grotesktni napihnjenci v lastno pomembnost postali karierni lovci na drugače misleče in bodo spodbudili tulečo drhal, čigar ravnanje bo veliko bolj sramotno in nevarno kot besede, ki so te ljudi razjezile.
Svoboda govora osebkov, ki se šopirijo v strateškem svetu in se sami sebi zdijo pomembni, je, da utišajo ideološke nasprotnike, ustrahujejo drugače misleče. Njihov namen ni dialog, kot pravi Golob, njihov boj proti domnevnemu sovražnemu govoru je mlatiti vsevprek, žaliti, razbijati, obtožiti in sodno procesirati tiste, ki jim še upajo oporekati, ki se ne bojijo povzdigniti glasu in jim je še mar za resnico. Raznolikost profesij, s katerimi se hvali in kiti vladni svet, nima nikakršne veze s pluralnostjo, nima različnih mnenj in pogledov, nima več obrazov. Ima enega samega, uniformnega in enoumnega, le da se skriva pod različnimi maskami. Naša življenja so zdaj prepuščena peščici ljudi, ki bodo usodo drugih spreminjali vsakič, ko se bodo bolj enaki kot drugi počutili užaljene in ogrožene. Ko je tako, je družba že v totalitarnem sistemu. In Slovenija je že tam ali vsaj na dobri poti tja.
Ameriški novinar Lawrence G. Proulx, ki je delal v največjih ameriških medijih, ima tri pravila, kako prepoznati tiranske oblastnike. Prvič, če ima nekdo pravico reči nekaj, ima drug pravico reči nasprotno. To je elementarni temelj svobode – svoboda nestrinjanja. Drugič, če imate pravico povedati nekaj pozitivnega o nekom ali neki temi, imate tudi pravico povedati nekaj negativnega ali žaljivega. Dialog drugače ni mogoč. In tretjič, vsak ima pravico, da se moti. »Vsakemu moramo torej dati pravico, da nekoga kritizira zaradi njegovega mnenja, nikoli pa nikomur ne smemo priznati pravice, da nekoga kaznuje zaradi njegovega mnenja,« zaključi Proulx.
Res ne vem, kam so se izgubili časi, ko so se vsi ne glede na ideološke ali politične razlike jasno postavili na stran svobode govora. Bojim se, da gre za pozabljene čase, za izgubljeno strast do svobode.
Kavarna Hayek