'Nova normalnost bo drugačna'

"Mislim, da je bilo veliko presenečenje, kako hitro je okrevala globalna ekonomija," pravi Bürkner, ki je v Sloveniji gostoval na kongresu Združenja Manager, na vprašanje, kako se je gospodarstvo spopadlo s koronsko krizo. "Lani je bilo ogromno ugibanj o tem, ali bo šlo za okrevanje v obliki črke V, U, morda L … nihče pa ni pričakoval, da bosta evropska in globalna ekonomija konec tega in v začetku prihodnjega leta na marsikaterem področju že dosegli predkrizno raven." 

A kot poudarja, okrevanje ne pomeni konca težav: "Ostajajo veliki izzivi – motnje v dobavni verigi, visoke cene nekaterih dobrin ... Nekaj teh izzivov je seveda posledica pandemije, marsikateri pa je posledica preteklih dogodkov, kot je bil denimo brexit. Podjetja so nehala investirati, nehala so se širiti, ker jih je bilo strah prihodnosti. Na nekaterih področjih so motnje precej močne, med drugim na področju čipov, in bodo imele učinke še tudi v letu 2022 in morda celo 2023, kajti širitev proizvodnih kapacitet terja čas. Povpraševanje po čipih za elektronske naprave je namreč tako poskočilo, da ima avtomobilska industrija velike težave z njihovo dobavo, in nekateri že napovedujejo, da zaradi tega ne bo izdelanih od štiri do pet milijonov avtomobilov. Je pa treba upoštevati, da to ne pomeni zloma, ampak gre za zamude, ki jim bo sledilo okrevanje."

Bo pa potrebnega nekaj potrpljenja: "Toda tja do prve polovice leta 2023 bi se morale razmere vendarle že normalizirati. Je pa res, da smo danes ljudje zelo nepotrpežljivi, pričakujemo, da bodo izzivi rešeni v nekaj tednih ali mesecih. Mislim, da moramo bolj preudarno razmišljati o času. Če se vaše razmišljanje vrti zgolj okoli tednov in mesecev, potem ste najbrž preveč nestrpni." 

"Spomnil bi, da leta 2020, ko je udarila koronska kriza, ni nihče pričakoval, da bomo imeli cepivo tako hitro. Po prvih pogovorih s proizvajalci so napovedovali, da bodo prve rešitve šele leta 2022, potem pa bo trajalo še nekaj let. Vse skupaj se je nato odvilo veliko hitreje, ampak ljudje so bili še vedno nestrpni, kritizirali so Evropo, da dobava in cepljenje ne potekata dovolj hitro, čeprav smo v devetih mesecih dosegli kar visoko precepljenost odraslih. Danes imamo viške cepiva in ne dovolj ljudi, ki se želijo cepiti." 

Slovenija je med državami, kjer je oklevanje, ko gre za cepljenje, veliko. Kako pa zavračanje cepljenja vpliva na globalno ekonomijo? "To lahko jasno vidite v ZDA na primerih zveznih držav, kjer je precepljenost nizka. Tam je učinek na ekonomijo jasno negativen, več ljudi imate v bolnišnicah, več ljudi umre. Ekonomsko okrevanje je na območjih z nizko precepljenostjo počasnejše. Prav zaradi tega upam, da bomo prišli do situacije, ko bomo imeli cepljenih več kot 80 odstotkov vseh, ki se lahko cepijo. Je pa do tja dolga pot. V ZDA smo videli, kako hitro so prišli do 50 odstotkov, zdaj pa se število cepljenih vzpenja zelo počasi. V Nemčiji smo hitro prišli do 60 odstotkov, zdaj pa se prav tako zelo počasi pomikamo proti 70 odstotkom. Resnično potrebujemo boljšo precepljenost. Nekatere manjše države, kot na primer Danska, so se tukaj zelo dobro odrezale. Na drugi strani pa so države, kjer je veliko upora in ljudi, ki menijo, da se jih to ne tiče." 

Kakšno vlogo pa lahko tukaj odigrajo sama podjetja in njihova vodstva? "V ZDA smo našim kolegom povedali – morate se cepiti ali pa ne boste mogli ostati. V nekaterih državah za to obstaja pravna podlaga, v drugih ne. Se pa vsekakor mora povečati pritisk. Še posebej je to pomembno v poklicih, kjer je veliko stika z drugimi ljudmi – recimo v šolah, bolnišnicah, domovih za starejše ... Tam bi se morali ljudje ali cepiti ali odpovedati službi. Seveda ne gre zanikati, da je nekaj stranskih učinkov cepiv, toda statistično je jasno, da je nevarnost, ki jo predstavlja covid, veliko večja kot v primeru cepljenja."

Veliko je tudi govora o dolgotrajnem covidu. Se podjetja že soočajo z njegovimi učinki, potem ko smo lahko zasledili zgodbe ljudi, ki imajo mesece po bolezni težave s koncentracijo in drugimi vidiki zdravja? "Tukaj se debata še ni povsem razplamtela, je pa res, da narašča skrb, še posebej v majhnih podjetjih s petimi ali desetimi zaposlenimi, kjer odsotnost ene osebe lahko pomeni odsotnost desetih ali dvajsetih odstotkov delovne sile. To pa ima lahko velik vpliv. Gre za vprašanja, ki jih bo treba nasloviti. Smo pa že videli padce produktivnosti, ker je v delovno organizacijo vdrla okužba, saj niso bili odsotni le oboleli, ampak so morali njihovi kolegi v karanteno. Zelo pomembno je, da se ljudje zavedajo, da niso odgovorni le zase, ampak za ljudi okoli sebe, za kolege, stranke, dobavitelje, ljudi, ki jih srečajo na zasebnih druženjih."

Pandemija je gospodarstvo postavila pred velik izziv, velike preizkušnje pa ponujajo tudi možnost učenja. Kakšne lekcije torej lahko potegnemo iz koronske krize? "Dogodki, kot je bil izbruh vulkana na Islandiji, nesreča v Fukušimi, poplave na Tajskem, vse to je dobavno verigo v preteklosti že postavilo na preizkušnjo, vplivalo je na potovanja. Vulkan je ohromil letalski promet, zaradi nesreče v Fukušimi je bila motena dobava delov avtomobilski industriji. Razprava o tem, da je pomembno imeti v mislih dolžino dobavne verige, se zavedati, od kod prihajajo artikli in razširiti nabor dobaviteljev, da se izognete pretirani odvisnosti od enega ali dveh dobaviteljev, torej ni nova. Je pa koronska kriza pokazala, da bo tukaj treba storiti veliko več. Ob globalni bo treba povečati pomen regionalne in lokalne dobavne verige. Tudi v primeru blokade Sueškega prekopa smo lahko videli, kako se podaljša čas, da artikli dosežejo svoj trg. Zato moramo biti vsi bolj pozorni, kako sestavljamo dobavno verigo, da ta ni preveč ranljiva za pretrese. Tudi zaradi geopolitičnih razlogov. Kajti če imate kar naenkrat uvedene sankcije zoper neko državo ali podjetje, ki vam zato ne more dobavljati ali od vas kupovati, potem ima lahko to hude posledice. Ključno je torej dobavno verigo narediti bolj razpršeno in se od globalne dobavne verige, na koncu katere je en velik dobavitelj, premakniti k bolj regionalni verigi več dobaviteljev."

Prav koronska kriza je geopolitični vidik globalne trgovine in gospodarstva še bolj osvetlila, a tudi tukaj ne gre za povsem nove težave: "Že pred pandemsko krizo smo imeli recimo izrazita ozka grla v dobavi zdravil zaradi odvisnosti od Kitajske in Indije. Primanjkovalo je določenih surovin. Toda, ko je prišla pandemija, in se je začelo mrzlično iskanje odgovorov na vprašanje, katero masko nositi, kje jo dobiti, kje dobiti respiratorje, se je razprava okrepila. V Evropi je zato veliko poudarka na tem, da je treba zmanjšati odvisnost od enega dobavitelja in imeti možnost nabavljati v soseščini. Že pred krizo smo imeli tudi dobavno verigo, ki je polna nasprotovanj. Videli smo trenja med ZDA in Kitajsko, pa tudi med ZDA in EU, med Kitajsko in Indijo, Kitajsko in Avstralijo ... Dobavno verigo se uporablja tudi kot geopolitično orožje."

Kar je še eden od globalnih izzivov, s katerimi se bo morala spopasti tudi Evropa. Kakšno vlogo lahko pričakujemo, da bo po volitvah, s katerimi se je poslovila Angela Merkel, igralo največje evropsko gospodarstvo – Nemčija, ki je tudi domovina sogovornika? "Zadnja desetletja smo imeli desnosredinske ali levosredinske vlade, zadnja leta celo veliko koalicijo. Imamo torej dobro tradicijo, ki je preprečila velike pretrese, ki jih vidimo v drugih državah, kjer prihaja do velikih premikov ekstremno levo ali ekstremno desno, kot se denimo dogaja v Latinski Ameriki. Zato tudi po teh volitvah ne pričakujem velikih sprememb, smer pa bo odvisna od tega, ali bo koalicija semafor ali Jamajka. Zdi se mi, da so ljudje zadovoljni, da ne bo rdeče-rdeče-zelene koalicije, ker je Levica dosegla preslab volilni rezultat. Velikih premikov torej ne bo, med prednostnimi temami bo okolje, morda bomo priča izboljšavam socialne politike ... Za Evropo pa mislim, da bo največ poudarka na transferni uniji. Zeleni in socialdemokrati so bolj naklonjeni delitvi dolžniškega bremena, medtem ko liberalci temu močno nasprotujejo. To je področje, kjer bo zanimivo spremljati razvoj dogodkov. Morda bomo dobili posebne investicijske sklade za digitalizacijo in boj proti klimatskim spremembam, da se bodo vsaj na papirju izognili pravilom zadolževanja. Vsekakor pa je z izjemo AfD ves nemški politični spekter naklonjen EU, zato v tem smislu ne pričakujem velikih pretresov za povezavo."

EU, pa tudi same države, so ob izbruhu koronske krize gospodarstvu priskočile na pomoč. Kako uspešni so bili koronski ukrepi in kako naprej? "Mislim, da so ukrepi na splošno delovali. Je bilo vse popolno? Seveda ne. Nekateri sistemi, še posebej zdravstveni, niso bili pripravljeni na epidemijo in ne bi si upal trditi, da so se medtem občutno izboljšali. Toda v relativno kratkem času nam je vseeno uspelo obvladati krizo in, kot rečeno, okrevati. Tudi brezposelnost se je znižala. Ukrepi so torej služili svojemu namenu, so pa seveda zvišali dolg in s tem se bo treba spopasti. Mislim, da se moramo vrniti k bolj razumnemu zapravljanju. Ključno vprašanje torej je: ali resnično želimo premakniti ekonomijo naprej ali menimo, da mora biti vse deležno neke podpore, ali želimo okrepiti izdatke za socialo. Mislim, da lahko s posledicami krize opravimo tudi, če se vrnemo k strožjim proračunskim politikam. Če bo strategija za izhod iz krize le zapravljanje, bi se lahko soočili z dolžniško krizo. S tem je povezano tudi vprašanje, ali moramo za boj proti klimatskim spremembam uvajati več subvencij ali je bolje vse skupaj prepustiti trgu in dvigniti stroške CO2 ter računati, da bodo podjetja in potrošniki storili, kar je prav." 

Torej ocenjujete, da je marsikaj na področju zelene transformacije mogoče brez podpor: "Vidimo, da je vetrna energija danes poceni, ne potrebuje več subvencij. Večje vprašanje je, ali se bodo ljudje strinjali s postavitvijo večjega števila vetrnic, kajti marsikje je veliko upora – pogosto prav od ljudi, ki sicer pravijo, da jih skrbi okolje. Sicer pa moramo več investirati v prenosna omrežja in iz alternativnih virov pridobiti več energije. Termoelektrarne bodo zaradi vse dražjih emisijskih kuponov postajale le še bolj neprivlačne. Mislim, da obstaja jasen signal za zmanjšanje emisij, ne le v energetiki, ampak tudi v železarstvu, proizvodnji cementa ... Toda pomembno vprašanje je tako, hitra je lahko tranzicija. Ne gre namreč le za vprašanje denarja, ampak tudi tehnologije. Prav tako se je treba zavedati, da ni rešitev, da zapremo svoje železarne, potem pa jeklo uvažamo iz Rusije ali Kitajske, kjer imajo zelo šibko okoljsko zakonodajo. To bi povzročilo še dodate pritiske ne le na trgovino, ampak tudi geopolitiko." 

Med večje pokoronske gospodarske izzive številni uvrščajo tudi trg dela, številna podjetja so se znašla v kadrovski stiski, veliko branž, med njimi gostinstvo in turizem, ima še dodatne težave z iskanjem kadrov. Kakšnim trendom bomo priča? "Ljudje so ugotovili, da je delo od doma lahko prijetno, številni pa so tudi videli, da bi jim najbolj ustrezala kombinacija dela od doma in dela na delovnem mestu, tako da bomo videli spremembe v vzorcih dela. Manj bo poslovnih potovanj, po nekaterih ocenah od trideset do petdeset odstotkov. Turizem bo okreval, a pričakovati je višje cene v hotelih, restavracijah. V restavracijah bo treba zvišati plače, tudi nasploh se bomo morali sprijazniti, da bo za kakšno storitev treba plačati več – recimo dostavo iz spletne trgovine. Svet ne bo šel nazaj v staro normalnost, nova normalnost bo drugačna in nekatere sektorje bo to prizadelo." 

Kaj pa lahko iz vsega skupaj potegne Slovenija, ki med drugim želi več tujih investicij? "Ko analiziramo, kam se usmerjajo podjetja, vidimo, da gredo rada tja, kjer je talentiran kader in v okolje, kjer ljudje radi delajo in živijo. Velika prednost Slovenije je dobro izobražena delovna sila, imate lepo okolje, dežela je varna. Pred pandemijo sem res veliko potoval in lahko povem, da marsikje ni tako lepo in varno. Tudi majhnost ni nujno slabost, saj gre veliko majhnim državam zelo dobro. Slovenija torej ima pogoje, da bi tukaj radi živeli in delali ne le Slovenci, ampak tudi tujci, vendar izgubljate talent, ker Slovenci odhajajo drugam, saj menijo, da bo tam zanje ekonomsko bolje. Podjetja bi zagotovo rada investirala, je pa težava, da jim slovensko davčno okolje ni najbolj naklonjeno, še posebej v primerjavi z okolico. Druga ključna stvar pa je, da je treba pospešiti digitalizacijo."