"Generacije Ukrajincev bodo zastrupljene s sovraštvom, kar je normalno, če so tam izgubili svoje najbližje, gre za tragedijo ljudstva. Ob tem Putinova vojska uničuje vse, kar spominja na ukrajinsko kulturo in nacionalno identiteto in Ukrajini odreka pravico do obstoja. Po drugi strani pa se Rusije s tega območja ne da izbrisati, prevelika država je in še vedno ima jedrsko orožje in strateške surovine," opominja dolgoletni dopisnik iz Rusije in odličen poznavalec razmer Miha Lampreht. "Državniško, moralno in legitimno je, da ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski pravi, da bodo v celoti osvobodili zasedena ozemlja, vprašanje pa je, koliko je to realno uresničljivo."

Kot pravi, se je žal uresničilo, kar so številni napovedali pred letom dni: da bo to največja geopolitična kriza po 2. svetovni vojni, da bo trajala dolgo in da bomo vsi prizadeti. "Naj poudarim: absolutno je treba pomagati žrtvi, to je Ukrajina, Rusija je agresor. Je pa tukaj še veliko nians, ki se skozi rusko optiko kažejo kot katalizator, da se je zgodilo to, kar se je zgodilo. Kar je seveda nedopustno."

Zaton imperija?

Sam meni, da gre pri Rusiji za zaton imperija, in razloži svojo tezo. "Decembra 1991 je razpadla Sovjetska zveza in dobili smo Rusko federacijo. S Putinom, ki je na oblasti 23 let, gre v bistvu za nadaljevanje imperija. Takrat je okoli 25 milijonov etničnih Rusov ostalo zunaj matičnih meja, v t. i. bližnjem zamejstvu. Že takrat se je postavljalo vprašanje, kaj lahko pričakujemo ob morebitnih tenzijah, kako bo Rusija zaščitila svoje državljane, čeprav so živeli v suverenih državah. Spomnim se besed zunanjega ministra v času Borisa Jelcina Andreja Kozirjeva, ki je imel z ruskimi domoljubi težko debato: 'Kaj mislite, da bomo z orožjem ščitili te ruske državljane v bližnjem zamejstvu?' Točno to se je zdaj zgodilo."

Kot razloži, je zdajšnje dogajanje z ruskega vidika posledica nadaljevanja dogodkov iz leta 2014, ko je Rusija zasedla Krim, Zahod pa se na to ni odzval. "Ruska percepcija je, da so njihovi ljudje tam zatirani, da imajo status neljudi (untermensch). To je ta Putinova optika. Hkrati pa imamo nadaljevanje tega, kar je Putin povedal na Münchenski varnostni konferenci leta 2007, ko je govoril o širitvi Nata na vzhod: da se s tem deluje proti ruskim geopolitičnim interesom." Kot poudarja sogovornik, se Zahod leta 2014 na aneksijo Krima ni odločno odzval, kar se je izkazalo za veliko napako, Rusija je v tem času okrepila pomoč separatistom in utrdila območje. "Putin ves čas govori o rdečih linijah. Ampak sam je tisti, ki te linije pomika."

Kot menijo Lampreht in druga dva sogovornika, Bojko Bučar, zaslužni profesor mednarodnih odnosov na FDV-ju, in Urban Jakša, raziskovalec na ISCTE-ju – Univerzitetnem inštitutu v Lizboni, je do miru še dolga pot. "Strategija Zahoda, predvsem ZDA, ki držijo škarje in platno v celotni zgodbi, je, da je treba Ukrajini vojaško pomagati, vse dokler Rusija ne bo spoznala, da ne more zmagati na zasedenih ozemljih in da so potrebna pogajanja," pravi dolgoletni dopisnik in novinar.

Kaj bi bila alternativa ustavitvi pošiljanja orožja?

Da bo vojaška industrija še cvetela, se strinja tudi Urban Jakša in hkrati poudarja, da alternative v tem hipu po njegovem mnenju ni. "Pošiljke orožja se krepijo, konflikt se internacionalizira. Ampak ne vem, kaj bi bila v tem hipu alternativa. Ne smemo se slepiti, da bi, če bi zmanjšali dobavo orožja Ukrajini, prilili manj olja na ogenj in tako rešili več življenj. Rekel bi, da prej nasprotno. Ruske enote, čečenske sile in Wagnerjevi borci so pokazali, kako malo jim je mar za civiliste. Kdor pravi, da je treba zmanjšati dobave orožja Ukrajini, češ da jo bo tako lažje spraviti za pogajalsko mizo, ali ne ve, kaj se je zgodilo v Buči, Izjumu, Kupjansku, Limanu itd., ali pa se pretvarja, da se to ne bo ponovilo," je neposreden Jakša.

Ob tem dodaja, da se bo vojna končala z mirovnimi pogajanji ali vsaj začasno prekinitvijo ognja, kajti druga alternativa – da bi ena od strani popolnoma kapitulirala – se mu ne zdi realna. "Rusiji v enem letu ni uspelo zasesti niti Harkova, ki je 30 km od ruske meje, da o Kijevu niti ne govorimo. Tudi če bi Rusija zasedla tako rekoč celotno Ukrajino in nastavila svoj režim, ozemlja ne bi bila sposobna obvladovati. Potreben bo torej nekakšen dogovor."

Tudi profesor Bojko Bučar opominja, da nobena stran, razen če se ne bo zgodilo kaj zelo nepredvidenega, ne more zmagati in strani bosta morali slej ko prej privoliti v pogajanja. Kakšen pa bo izid teh pogajanj, je težko napovedati. Kot pravi, diplomacija doslej ni imela uspehov, ker odločevalci niso želeli, da bi bila uspešna. "Vedno razmišljam o helsinškem mirovnem procesu, kjer so najpomembnejšo vlogo odigrale neuvrščene in nevtralne države. Zdaj neuvrščenih ni več, ampak kljub temu se mi zdi, da bi lahko vendarle nekatere države sprožile proces, ki bo mogoče dolgotrajen, ampak bo nekako privedel do miru in pogajanj." Ob tem omeni Švico in Avstrijo, pa tudi Madžarsko in Turčijo, ki je že bila neke vrste posrednik. "Erdogan pravi, da si bo še naprej prizadeval za pogajanja, ne glede na to, da ni takojšnjega uspeha. Kdor koli si prizadeva za mir, ga takoj obtožijo, da je rusofil, da to pomeni, da bi Ukrajina izgubila svoje ozemlje. Ampak mislim, da to ne drži. Najprej se moraš pogajati, da vidiš, kaj se lahko zgodi in kaj ne. Lahko si predstavljam, da je na koncu dosežen mir, ob čemer bi Ukrajina dobila svojo ozemeljsko celovitost, znotraj tega pa bi morala biti dana zagotovila za rusko manjšino v Ukrajini." Kot primer navede Južno Tirolsko, pa tudi Avstrijo in pogoj njene nevtralnosti, da je lahko postala neodvisna država, ter Ciper, ki ima prepoved združitve z Grčijo.

ZDA: Z vami bomo, dokler bo potrebno

Najtrdnejša zaveznica Ukrajine so ZDA, ki so ji poslale tudi daleč največ vojaške in druge pomoči, predsednik Joe Biden je v ponedeljek med obiskom znova ponovil, da bodo podpirali Kijev, dokler bo potrebno, in da Rusija ne bo zmagala. Številni menijo, da se na plečih Ukrajincev znova krešejo interesi Rusija in ZDA. Jakša se s tem ne strinja, meni, da je to zelo redukcionistična perspektiva. "Veliko držav, predvsem t. i. tretjega sveta, veliko afriških držav, pa države JV Azije in države Latinske Amerike, obe strani poziva k pogajanjem. To počnejo tudi Rusiji prijateljska država Kitajska ter članici Nata Turčija in v nekoliko manjši meri Francija. NI res, da imamo bipolarno ureditev in so vsi bodisi na eni bodisi na drugi strani. V mednarodnem sistemu je velik del držav neopredeljenih." Ob tem meni, da so tudi znotraj Evropske unije različni pogledi, francoski predsednik Macron je bolj pripravljen na iskanje kompromisa, izpostavil je tudi drugačno stališče od večine, ki ga ima Madžarska. "Zelo težko pa je biti sprejet kot nevtralni mediator, če pošiljaš orožje eni od strani. A tudi Belorusija, tesna zaveznica Rusije, se je ponudila kot mediator."

Ob tem je tudi kritičen do izjav, da je Nato posredno vpleten v vojno. "Večina držav članic Nata, ki pošiljajo vojaško pomoč v Ukrajino, je tudi članic EU-ja, Sveta Evrope, OVSE-ja. So torej tudi te organizacije posredno vpletene v vojno? Seveda ne. Nato ni neka kolektivna vojska, ampak vojaško zavezništvo in države se same odločajo, kaj in koliko bodo poslale. Slovenija je med tistimi državami, ki kljub zavezam, da bodo za obrambo namenile dva odstotka proračunskih sredstev, še vedno namenja le 1,3 oziroma 1,4 odstotka. Medem ko vsi govorijo o Natu, pa nihče ne govori o instrumentalizaciji ODKB-ja oziroma CSTO-ja, kar je nekakšna naslednica Varšavskega pakta in ruski odgovor na Nato. Če je Nato posredno vpleten, potem so vpletene še vsaj vse članice ODKB-ja: Armenija, Kazahstan in tako naprej. Pa Iran in Severna Koreja z dobavami orožja."

EU je varnostno odvisen od ZDA

EU je tu v zelo zahtevnem položaju, saj najbolj čuti posledice vojne v Ukrajini, hkrati pa nima svoje vojske. "V EU-ju je stalna dilema, kakšno stališče naj zavzame do trde moči. Številni zagovarjajo trdo moč Evrope, da bo s tem geopolitično bolj prisotna po svetu, drugi opozarjajo, da je to precejšnja iluzija, ker so to vojske nacionalnih držav. EU je ujet v kavelj 22, ker je odvisen od zaščite ZDA. V EU-ju je po brexitu jedrska velesila le še Francija, ampak se ne more primerjati z močjo ZDA ali Rusije. Ker je EU odvisen od ZDA, mora početi tudi kake stvari, ki mogoče niso v njegovem interesu, so pa v interesu ZDA," je stvaren Bučar.

Ob tem omeni posledice preusmeritve z ruskih energentov. "Zdaj bomo znova kupovali dražje energente, kar srednje- in dolgoročno predstavlja težavo, ker bodo evropske države izgubile primerjalne prednosti oz. bodo manj konkurenčne."

Tudi Lampreht se strinja, da Evropa v tej zgodbi nima koristi. "Če pogledamo, kakšni so zaslužki vojaških industrij, pa je hitro razvidno, da strmo naraščajo. Dejstvo je, da je Ukrajina tragično in kruto prizorišče vojne, hkrati pa tudi poligon za preizkušanje najnovejšega orožja na obeh straneh. Ruski vojaški industrijski kompleksi recimo delujejo v treh izmenah."

Na vprašanje, kakšni so interesi ZDA v Ukrajini, profesor Bučar odgovarja, da je to odvisno od perspektive. "Če bi gledali skozi oči posameznika, recimo Bidna, ima verjetno zaradi svojega sina Hunterja neke posebne interese, čeprav mislim, da to ni odločilno. Če gledaš skozi perspektivo gospodarstva, potem so tu gotovo interesi, po eni strani naftne, po drugi vojaške industrije. Če pa pogledamo skozi prizmo geopolitike, potem gre za to, da si ZDA prizadevajo, da Rusije ne bi spustile v krog odločevalcev oz. da bi bila hegemonija ZDA ogrožena" Ali drži to, kar trdijo nekateri, da bi poskusili Rusijo razkosati? "Nisem prepričan, da bi šlo tako daleč, je pa gotovo cilj, da se jo toliko oslabi, da bi Rusija igrala minorno vlogo v mednarodni skupnosti," pojasnjuje Bučar. To po njegovih besedah dobro ve tudi Kitajska, ki se hkrati zaveda, da če se to zgodi, bo naslednja na vrsti ona. "Zato si Kitajska ne želi, da bi bila Rusija preslabotna. Ko ZDA pritisnejo na Kitajsko, se ta hitro poveže z Rusijo. Gre za ravnotežje moči."

Vojna na ZDA, v nasprotju z EU-jem in Evropo, nima velikega vpliva, energetsko so samozadostne, dolar je še vedno svetovna valuta, ohranjajo primat v tehnologiji, imajo pa težave z zadolženostjo.

Tudi Lampreht dvomi o možnosti razpada Rusije kot entitete. "Kaj potem grozi? Mislim, da kaos in nenadzorovana situacija, navsezadnje pa tudi nenadzorovan pregled nad celotnim arzenalom taktičnega in strateškega jedrskega orožja. Po drugi strani pa je res, da Rusija brez vpliva na Ukrajino ni več evrazijski kolos (imperij), ampak vedno bolj samo azijski. Filozofi gledajo stvari širše, zgodovinsko, pragmatični politiki in odločevalci na področju taktike za odvračanje Rusije z njenih domnevnih interesnih območij pa zagovarjajo drug pristop."

Profesor na Harvardu Stephen M. Walt je za Foreign Policy zapisal, da bi bilo veliko manj možnosti za vojno, če bi ZDA sprejele strategijo omejevanja v zunanji politiki. Po njegovem mnenju je Putin primarno odgovoren za brutalno in nezakonito vojno, toda krivdo delno nosijo tudi Bidnova administracija in administracije prejšnjih predsednikov. Kot pravi Jakša, je Rusija izključno odgovorna za invazijo, prav tako bi bilo veliko manj možnosti za vojno, če bi tudi Rusija sprejela svojo strategijo samoomejevanja v zunanji politiki. "Ne pa, da ima prostor nekdanje Sovjetske zveze ali celo Ruskega imperija za svoj (t. i. Ruski svet). Ena od težav ruske zunanje politike je, da je niso nikoli dekolonizirali. To je sicer poskušal Lenin, a je Stalin večino tega odpravil. Če poslušate Putinove govore, sploh v zadnjem letu in pol, je Lenin zanj eden od ključnih krivcev, ker je pod vprašanj postavljal ruski nacionalizem in preostanke carskega kolonializma. Rusija je še vedno v veliki meri kolonialni imperij, v Ukrajini pa je na strani Rusije disproporcionalno veliko mrtvih, ki niso etnični Rusi, ampak manjšine in potomci koloniziranih narodov s severnega Kavkaza in srednje Sibirije: Čečeni, Dagestanci, Burjati, Tatari …"

Ob tem pa dodaja še, da če ne govorimo o tej invaziji oziroma “posebni vojaški operaciji”, kot jo še vedno imenujejo ruske oblasti, ampak o vojni leta 2014, je situacija bolj kompleksna. "Tukaj del odgovornosti nosi tudi Ukrajina, sploh parlament, ki je takoj po Majdanu pod vplivom skrajne desnice skušal ukiniti pravice rusko govorečih državljanov na vzhodu države. Hkrati so Američani od vsega začetka podpirali Majdan ne glede na prisotnost skrajne desnice. To se je dogajalo v času Obamove administracije, v času Trumpove administracije pa sta si obe strani prizadevali za zbližanje odnosov."

Obnova Ukrajine bo tudi velik posel

Obnova Ukrajine bo največji infrastrukturni projekt po 2. svetovni vojni in v njej bodo ameriška podjetja gotovo igrala veliko vlogo. "Ni zastonj kosila, kakor koli to cinično zveni. Lahko se sprašujemo, kaj je počela Victoria Nuland v Kijevu v času majdanske revolucije in tako naprej. Zdaj je svetovalka državnega sekretarja Antonyja Blinkna. Kaj je počel Hunter Biden v Ukrajini? Kaj je počel predsednik Donald Trump, ki je želel pridobiti podatke ukrajinskih sodnih oblasti glede aktivnosti Hunterja Bidna? To so bila vprašanja odpoklica Trumpa. To je dejansko vse prepleteno. Obnova Ukrajine bo po ukrajinskih izračunih stala približno 1000 milijard evrov. Po mojem mnenju bo eno ključnih vprašanj po koncu vojne: kaj bo z vsem tem orožjem, ki bo v Ukrajini? To bo najbolj militarizirano območje na vzhodnem krilu EU-ja. Kaj bo z naravnimi resursi, potem ko bo enkrat področje deminirano. Ne glede na egoistične ali pragmatične interese posameznikov, podjetij in korporacij pa je mir tisti pogoj, ki mu bo lahko sledilo vse drugo."

Na vprašanje, kakšno vlogo lahko v zdajšnji situaciji odigrajo Varnostni svet in Združeni narodi, profesor mednarodnih odnosov Bučar odgovarja, da podobno kot v preteklosti, v času hladne vojne in kubanske krize: predstavljajo areno, kjer lahko velesili razlagata svoje interese in stališča, so torej poligon za izmenjavo komunikacije. "Kitajska in Rusija imata kot stalni članici poseben položaj, velikokrat dasta veto na različne resolucije, a to po drugi strani počnejo tudi druge države, recimo ZDA vedno, kadar je govor o Bližnjem vzhodu." Po njegovih besedah celoten sistem kolektivne varnosti temelji na predpostavki, da bo sistem učinkovit, kadar bodo stalne članice enotne. In kadar te enotnosti ni, seveda sistem kolektivne varnosti ne deluje. Kot pravi, se že dolgo govori o reformi Varnostnega sveta, a tega se brez privolitve stalnih članic ne da narediti. "In to je gotovo težava, ki se zdaj kaže v tem, da se veča možnost spopada z jedrskim orožjem in s tem tudi konec civilizacije. Kitajska je tu za zdaj zelo zadržana, ampak treba je vedeti, da je zadržana zato, ker še ni razvila svojega jedrskega orožja do te mere, kot ga imajo Rusija in ZDA."

Strani kljub vsemu ohranjajo odprte komunikacijske kanale. Francoski predsednik Macron in nemški kancler Scholz sta večkrat govorila s Putinom. Kot opominja Lampreht, je ameriška veleposlanica še vedno v Moskvi, William Burns pa se je pred kratkim srečal z vodjo ene od ruskih obveščevalnih služb. Bela hiša je tudi obvestila Kremelj, ko je v ponedeljek Biden obiskal Kijev.

Perspektiva Ukrajine je jasna: hiter vstop v EU je prvi cilj. A kot opozarjajo sogovorniki, bo to dolga pot. Zelenski je močno poenotil državljane in postal simbol boja proti Rusiji. Zaveda se, da bo morala za izpolnitev meril Bruslja njegova država izvesti številne reforme. Korupcija je v Ukrajini, tako kot v številnih državah nekdanje Sovjetske zveze, zelo razširjen problem, Zelenski pa je napovedal oster boj proti njej, pri čemer je v zadnjih mesecih že povlekel številne poteze, prav tako je država naredila korake v reformi pravosodja.

Kaj lahko pričakujemo v prihodnje?

"Kot zdaj kaže, se bo vojna ustalila na neki določeni točki, kjer bo potekala tako, kot je potekala prva svetovna vojna, s tem da takrat ni bilo mogoče doseči zaledja na način, kot se ga da zdaj," meni Bučar. Bojna črta se trenutno spreminja za nekaj sto metrov. Kako bo z novim orožjem, je po njegovih besedah težko reči, prihaja pa to počasi in v majhnem številu. "Vsi so pritiskali na Nemčijo, da pošlje leoparde, sama je v to privolila, potem ko so ZDA privolile, da bodo dale abramse. Zakaj? Ker Nemčija želi, da so to odločitve kolektivnega Zahoda, ne da gre za soloakcije." Po drugi strani je po njegovem mnenju težko vedeti, koliko življenj vojakov in opreme je pripravljena dati Rusija, ki je sicer v številčni premoči.

Kot pojasnjuje Lampreht, Rusija dnevno porabi toliko streliva, kot ga evropske države proizvedejo v mesecu dni. "Na 5000 ukrajinskih izstrelkov Rusija odgovori s 45.000. Ta logika 'več orožja pomeni še večji konflikt' po eni strani tako drži. Toda če naredimo primerjavo z 2. svetovno vojno: če Američani ne bi pomagali zaveznikom, ali bi nacizem klonil?" Po njegovem mnenju so izhodišča za začetek pogajanj v tem trenutku tako daleč, da razen same ideje o miru poti do njega še ni videti.

Opozarja pa na komponento časa, ki je po njegovih besedah prednost Rusije. "Kakor koli to zveni paradoksalno, Zelenskemu, ki nikoli ne bo privolil v zamrznitev konflikta, čas ne deluje v korist, medtem ko Rusiji da. Rusija je velika država, ima veliko absorpcijsko moč. BDP je po besedah Kremlja padel samo za dva odstotka, ne sankcije ne žrtve, seveda ob izjemno močni propagandni mašineriji, Rusiji za zdaj niso prišle do živega." Ob tem opomni, da je Rusija obdobje po aneksiji Krima leta 2014 izkoristila za fortifikacijo celotnega območja, po drugi strani pa je tudi Ukrajina močno reformirala svojo vojsko. Ta armada je nekaj povsem drugega kot armada v letih 2014, 2015, poudarja Lampreht.

75 odstotkov Rusov še vedno podpira politiko Kremlja, ki vztraja, da se branijo pred napadom Zahoda na temelje ruske civilizacije. Ob tem Lampreht izpostavlja še enega pomembnega akterja v konfliktu: Rusko pravoslavno cerkev. "Posplošeno rečeno je Putin dal orožje, Ruska pravoslavna cerkev s patriarhom Kirilom pa idejo, moralno, versko zasnovo, da branijo tisto, kar je najbolj sveto."

Kot pravi, se mu na neki način zdi, da se Rusija vrača v stalinizem. "Ker se je celotno življenje v Rusiji spremenilo: mediji so popolnoma pod propagandnim ideološkim pokrovom Kremlja. Ljudje so preparirani. Če pogledamo ruske platforme, dejansko živimo v vzporednih svetovih. Večina Rusov je prepričanih, da je Zahod napadel Rusijo in da Rusija v Ukrajini brani svoje nacionalne interese. Vprašanje je, kakšen je lahko mir. Mora priti do neke kritične točke, da se bo nekaj zgodilo. Ampak očitno še nismo na dnu. Bojim se, da se bo v skrajnem primeru zgodilo to, da bo Rusija, ne glede na ceno človeških žrtev, zasedla širše območje luganske, doneške, hersonske regije in Zaporožja in da bo ta maksimum postavila kot pogajalsko zahtevo. In da bi se potem lahko v tem območju oblikovalo neko demilitarizirano območje."

Postavlja se tudi vprašanje, kakšna je dinamika znotraj ruskih odločevalcev po enem letu bojev, ki ne potekajo v skladu z ruskimi načrti. "Težko je reči, kakšna je dinamika med vodilnimi elitami. Prav gotovo pritiski so, predvsem na obrambnega ministra Šojguja," meni Jakša. O možnosti padca Putinovega režima meni, da so to precej nevarne iluzije. "Mislim, da so lahko stvari še slabše, da obstajajo okoli Putina, kolikor je že agresiven v zunanji politiki, ljudje, ki so še nevarnejši." Ob tem omeni tudi novo rusko ofenzivo, o kateri se veliko govori. "Če ta ne bo uspela, bo Putin težko delal politične korake naprej, če temu ne bodo sledili dogodki na fronti."

Tudi Lampreht se strinja, da je težko vedeti, kaj natančno se dogaja znotraj Putinovega režima, lahko pa opazujemo neke zunanje spremembe. "Ni videti, da bi se Putinova trdnjava kaj majala. Ampak dolgoročno gledano bo v Rusiji vedno pomemben kanon zmage, obramba domovine, na tem se gradi." Ob tem dodaja, da so poleg Putina še drugi jastrebi, kot je Medvedjev, ki na račun Ukrajine izreka cela ostrejše besede kot Putin, potem je tu tudi vrsta separatističnih voditeljev z izjemno militantno retoriko.

"To je zdaj vojna izčrpavanja in ni videti, da bi bili ruski resursi tako izčrpani, da bi bila Rusija prisiljena v poraz. Najmočnejšega orožja najbrž sploh še ni uporabila. In žal imajo tega zelo veliko. Mir torej še ni za vogalom, vojna še ni končana. Še vedno pa mislim, da je to zaton imperija. Je pa res, da je imperialna sila ranjena in da je, ko je pri koncu, močna in nepredvidljiva."