Zakaj težava javne RTV ni zares Jože Možina

Jože Možina je transparentno političen in ideološki, v opisanem smislu torej odkrit in pošten

Kolektiv informativnega programa RTV Slovenija si je pred meseci izbral svojega komunikatorja in z njim protestno nastopil zaradi napovedanih obsežnih programskih sprememb informativnega programa v našem daleč najbolj pomembnem mediju. Težava je v tem, da Igor E. Bergant, sicer voditelj prestižnih Odmevov, v svoji komunikaciji z javnostjo ne takrat in tudi ne danes, kar je še posebej depresivno, ni želel in ne želi artikulirati natančne diagnoze dogajanja na javnem servisu. Kako naj pričakujemo od novinarjev, da bodo poskrbeli za svojo avtonomijo, če ne povedo ali celo ne vidijo, kdo in kaj jih ogroža?

Bergant je zanesljivo eden izmed najbolj kultiviranih, novinarsko spretnih, splošno razgledanih in končno tudi duhovitih novinarjev v državi. Z nekaj slabostmi, kot je prevelika ustrežljivost do gostov v studiu ali tabloidno pretiravanje v zabavnosti. Ko sem analiziral intervju z njim, je pred meseci namesto vsem očitnega takrat dejal, da v lastni hiši »ne vidi posega politike«, ampak bolj »nenavaden odziv na prostor in čas, v katerem živimo«. Široka javnost ves čas zaznava brutalno politizacijo zavoda, toda tega sam ni dojemal na tak način, je poudaril, ampak bolj kot »odraz problematičnih notranjih razmer«. Čemu toliko izmikanja v diagnozi, celo s prelaganjem krivde drugam, morda le zaradi strahu pred šefi na delovnem mestu ali zamer pred političnimi krogi?

Strategije izmikanja

Tri mesece kasneje Bergant še vedno stopa po stari poti. V intervjuju za NeDelo je imel kopico priložnosti ob smiselnih in zelo jasnih vprašanjih novinarja Grege Kališnika, da vsaj na nekatera odgovori z več potrebne, celo urgentne odkritosti. Vmes se je marsikaj zgodilo prav v smeri, ko je politizacija postala še očitnejša, celo nevzdržna, in kot »insajder« bi moral vedeti o ozadjih še bistveno več od povprečnega plačnika RTV prispevka. Kakšna škoda, znova mu ni uspelo!

Zanimalo me bo, ali lahko v njegovih odgovorih v intervjuju zasledimo sledi značilne diskurzivne taktike, s pomočjo katerih se lahko vedno izognemo tistemu, česar ne želimo povedati, pa bi morali. Ob etičnem vidiku, ki ga grajam, si poglejmo, kako Bergantu uspeva retorično izpeljati opisano izmikanje. Razprava v tej smeri je še bolj nujna zato, ker tudi novinar Dela, sploh ne prvi, namiguje na neizmeren pogum, ki ga je s svojim nastopom menda izpričal kot predstavnik kolektiva sodelavcev. Kaj zdaj, je Bergant res strašno pogumen ali nekaj čisto drugega?

Ker so novinarji informativnega programa predvsem nastopili proti programsko-produkcijskemu načrtu, ki bo popolnoma razpustil in reformiral njihovo delo in imel usodne posledice za obveščanje javnosti v državi, je namesto ustrezne presoje svoje stališče tokrat oblikoval takole: »Teza, da smo mi, kolektiv, proti spremembam, je zavajajoča. Smo za pametne spremembe, ki bi servis izboljšale, ne pa ogrožale.«

»Teza, da smo mi, kolektiv, proti spremembam, je zavajajoča. Smo za pametne spremembe, ki bi servis izboljšale, ne pa ogrožale.«

Igor E. Bergant

Voditelj Odmevov potemtakem ne trdi, da so spremembe kot takšne odvečne, on je za spremembe! Toda zakaj mora to izreči, čemu služi poudarek o pametnih spremembah? Da bi se izognil razpravi o njihovi politični motiviranosti. Ker če so politične, niso le nesmiselne, ampak tudi nevarne – o tem poudarku pa ne želi spregovoriti.

Biti na zelo načelni ravni za spremembe službi temu, da se do vpeljave konkretnih, še zlasti ne do motivov, sploh ne opredelimo s pravo besedo. S tem, ko sugerira, da so smiselne, še dalje vztraja pri neustrezni drži njihove posredne legitimacije in jih razbremenjuje začetnih sumov o politični obarvanosti. Trdil bom, da »biti za spremembe« šteje za obliko izmikajočosti, velikokrat značilno za političen in podobne vrste diskurzov. Izmikanje je način govora, uporabljen v situacijah, ko se govorec želi izogniti neposrednemu odgovarjanju, vendar se obenem ne želi povsem odpovedati resnici. Običajno izmikajoča se oseba uporablja nejasen jezik, da bi ljudi zavedla, a ne bi rada povsem zašla v register neposrednega laganja. Klasični avtorji analize izmikanja, kot so Bavelas in drugi (1998), ga povezujejo z jezikovno dvoumnostjo in včasih se temu pridružijo oblike namerne nepomembnosti, pragmatično izogibanje pa ima še druge formate, kot so približek, nejasnost, prevelika splošnost ali ambivalentnost v govornem sporazumevanju.

Nespametnost, ne politizacija

Načeloma velja, da manj je informacij v odgovoru in manj so relevantne, višja je stopnja izmikanja. Bull in Mayer (1993) sta predlagala razmeroma sistematično klasifikacijo njegovih strategij, ki se uporabljajo v političnem diskurzu intervjuvancev in vključujejo kategorije, kot so ignoriranje vprašanja, potrditev vprašanja, ne da bi nanj odgovorili, postavljanje vprašanja pod vprašaj, napad na vprašanje, napad na spraševalca, zavračanje odgovora, nepopolnost odgovora, ponavljanje odgovora na prejšnje vprašanje in namigovanje.

Najbrž bi lahko podobno shemo strategij razširili tudi na druge, nepolitične govorce. Globoko ironično je kontekst, v katerem voditelj Odmevov uporablja taktiko izmikanja, dejansko politično obarvan z oblastniškimi pritiski in dejanji na javni radioteleviziji, on pa je novinar, ki bi politike ravno moral znati odločno ustavljati pri njihovem izmikanju. V tem smislu je Bergant uporabil njihove retorične prijeme.

Toda vrnimo se k njegovemu pojasnilu. Evfemistično intonirani prenos razprave v območje »pametnih sprememb«, ki servisa ne bi ogrožale in kjer se mora pretvarjati, da so sedanje »nespametne«, čeprav se skozi njih odvija odkrit poskus politizacije hiše, lahko prepoznamo še bolj zanesljivo kot izmikanje iz čisto določenega razloga. Kakšnega? Ker je v enem od odgovorov v intervjuju o selitvi informativnega programa na drugi televizijski kanal povedal nekaj intrigantno novega z vidika možne razlage dogajanja: da gre morda za poskus ustvariti dva programa, levega in desnega, kar da bi sam štel za veliko napako, kot pravi. Če ja najbolj značilna sprememba v načrtu po njegovem mnenju izpeljana s tako možnostjo, potem ni zgolj »nespametna« in on potemtakem to dobro ve. Le pravih poudarkov, ker bi potem moral politizacijo tudi obsoditi in se do nje opredeliti, ne sme izreči…

Sicer je Bergant še razbremenilno povedal, da ne čuti pritiskov nase, ko se je »izpostavil kot nasprotnik programsko-produkcijskih sprememb«, kot ga je opisal spraševalec. Humorno je k temu dodal, da so ga v kolektivu 140 sodelavcev izbrali, ker je med najstarejšimi in je bil morda na delu »motiv, češ, itak ga ni škoda, kmalu se bo upokojil.« Kot vidimo, je odkrito razpravo o pritiskih in možnih sankcijah raje zamenjal za prikrito ironijo, povezano s tem, zakaj so sodelavci v njem ugledali primernega reprezentanta njihovih interesov.

Možina in Utrip

Poglejmo si še nekaj drugih ilustracij uporabe opisane taktike ob drugih vprašanjih, recimo o Možinovi ideološki zlorabi Utripa. Vnaprej se je v intervjuju opravičil, da ne bo zašel v debato pri tovrstnih »notranjih zadevah«, ker »nima smisla sprožati še bolj divje polemike« – zanj je torej Utrip in njegovo sporočilo o zgodovinski resnici Dražgoš stvar, ki ne zadeva javnosti, zgolj interne relacije in razpravo znotraj hiše! S temi mi nimamo nič! Oceni profesionalnosti Utripa se je ob vztrajanju spraševalca v celoti izognil, celo ob dveh vprašanjih na temo, spregovoril je raje o dobrobitih razprave ob tem; »dinamika debate ga je pozitivno presenetila«, ker je menda mlajše kolege in kolegice spodbudila k razmišljanju, kaj je novinarsko delo.

No, sam niti učinkov svojega razmisleka ni želel predstaviti, kaj šele (pri) drugih. Pojasnilo, v katerem ni navrgel nič vsebinskega o oddaji in nič takšnega, kar bi mu lahko kdorkoli prav zameril, je končal z optimizmom, da se »vidno ostrita občutek in zavedanje, kje so meje profesionalnosti« med novinarji. Kako bodo problem neprofesionalnosti Utripa in sicer v hiši reševali kar s svojimi občutki in ali bo to res kaj pomagalo ali zadostovalo? Ne, ne, to je zgolj zelo retorično spraševanje!

Ne mara razprave o metli

Novinarjevo firbcanje, kaj se dogaja z »novo sirkovo metlo« na televiziji, je voditelj Odmevov ekspresno ublažil s sprenevedanjem: njemu zanesljivo dobro znano dejstvo, da je frazo uporabil predsednik Janša in z njim izrekel pričakovanje po politični metli v podobi novega generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha, je sprva začudeno skril za svojo nevednost: »Ne vem, kakšni so nameni, kot to imenujete, nove metle«. Seveda, ker politizacije pač ne sme opaziti in se mora pretvarjati, je poskušal evazivno podvomiti v razpravo o metlah na že komično splošni ravni: »V 21. stoletju govoriti o metlah je malo passé.«

»V 21. stoletju govoriti o metlah je malo passé.«

Igor E. Bergant

Novinar se je njegovemu izogibanju začudil s podvprašanjem »Če imamo čarovnice, imamo tudi metle«, da bi vendarle kaj izvedel. Ni sicer znano, s čim Bergant pometa doma, če ne z njo, ampak gotovo živi v 21. stoletju in vsaj metaforika, v katerih nastopa, se zaenkrat še ni spremenila, vključno z moderno angleško frazo »A new broom sweeps clean« ali francosko »Le nouveau balai balaie bien«. Kot poliglot bi to moral dobro vedeti, toda če ni metle ali vsaj razprave o njej, kakopak ni problema in s tem nevarnosti njegovega odgovora, zato se je varno razpravi o njej izmakniti skozi zanikanje in metlo za vsak slučaj odložiti v kakšnem prejšnjem stoletju …

Bergant je žalosten

Za skoraj metanivojsko izmikanje bi lahko šteli tudi njegovo oporekanje »histeriji v javnosti, kot da si mi nič ne upamo«; na kaj se to nanaša, raje ni specificiral. No, morda se nanj? Kaj si torej upa opevano pogumen Bergant? Naslov intervjuja z njim je že po sebi indikativen: »Žalosti me, da so nekateri kolegi izvajalci nepremišljenih sprememb«. Ob zgoraj podani analizi omembe nepremišljenih sprememb, ki morajo biti pametne, pa to niso, je še bolj značilen poudarek izražanja čustev – novinar je žalosten, ko opazuje kolege! Znova je v razpravi varno opustil kontekst, zakaj to počnejo, po čigavem diktatu in seveda vsa imena.

Predstavljajmo si, da bi Društvo novinarjev Slovenije bilo le žalostno, ker nam oblast ruši in jemlje medije. Predstavljajmo si zgolj žalost evropskih politikov ob reševanju RTV Slovenija in Slovenske tiskovne agencije. Ali pa protestnike, Jašo Jenulla in Teo Jarc, ki že devetdeset petkov vztrajajo na ulici, ker so nekam žalostni zaradi strahovlade. Predstavljajmo si, da je Luka Mesec žalosten, kar nam vlada orbanizira državo na poti v avtoritarnost. Kaj bi bilo, če bi vsi bili samo žalostni? Res je, Berganta bi moral nekdo močno potolažiti, če tole ne bi bila ena sama žalost od izmikanja!

Zakaj ni problem Možina

Ob poizvedbi, če se ima za ideološko opredeljenega, se je Bergant označil za »zasebno osebo« ki »ima stališče in vrednote«. Neverjetno! Bolj abstraktno znova ni šlo: po njegovem svet ni samo črno-bel, vse ni samo rdeče ali belo, kot se je globokoumno izrazil o barvitosti sveta. Pričakovali bi, da bo po vseh mesecih, če ne letih, jasno nakazanih političnih teženj prišel do spoznanja o preoptimističnosti svojega začetnega mnenja. Sedaj skozi vse vrste izmikanja skozi pretvarjanje, nevednost in zanikanje kar dobro vemo, da se pri njem tak preskok v glavi ni zgodil, ker ga ni zmogel niti v enem stavku sicer dolgega intervjuja.

Naključje je hotelo, da je ta izšel na dan objave Utripa z njegovo sodelavko Mojco Pašek Šetinc. Od nje bi se lahko marsikaj naučil in kolegice niti ne rabi vprašati po mnenju, če ga ne pozna. Naj si kar ogleda oddajo, kjer je ta navedla ključen stavek: »RTV Slovenija je pred dokončnim prevzetjem vladajoče politike.« Našla se je prva novinarka, ki je grenko resnico uspela izreči v eter svojega medija. Za kar je potrebno imeti pogum, tisti pravi, ki ga večina ne zmore. Kaj takšnega bi bilo tudi v skladu z načelom slovitega novinarja Carla Bernsteina iz afere Watergate, ki ga Bergant navaja v intervjuju: da novinar išče največji možni približek resnici. Toda kaj, ko je s svojim izmikanjem na strahovito slabi poti.

»RTV Slovenija je pred dokončnim prevzetjem vladajoče politike.«

Mojca Pašek Šetinc

Zdaj najbrž bolje razumemo, zakaj težava javne radiotelevizije ni zares Jože Možina. On je transparentno političen in ideološki, v opisanem smislu torej odkrit in pošten. Ne, pravi problem hiše so tisti, ki so žalostni.

**Komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**