Pretekli teden smo poslušali repeticije bobnanja na Medvedovi parlamentarni komisiji, ki se vmešava v delo in organizacijo policije in izvaja pritiske, da politika iz policije nikoli ne bi odšla. Zbali so se namreč, da bi odstranili vse levičarske podanike na vodstvenih mestih na različnih nivojih v policijskih enotah. Da bi bilo bobnanje glasnejše, so kot pričo povabili bivšo generalno direktorico Tatjano Bobnar, ki je po zamenjavi na vrhu policije izlila vsa svoja nabrana čustva.
Tatjana Bobnar je v uvodnem nagovoru povedala, da je prinesla v DZ glas vseh tistih, ki so zadnji dve leti v policiji šikanirani. Bobnarjeva trdi, da je bila policija v njenem času uspešnejša in je imela večjo podporo javnosti. Seveda je pozabila povedati, da je v njenem času policija delala v levičarski slogi in se o notranjih problemih sploh ni razpravljalo.
Policijski okostnjaki so začeli padati iz omar v zadnjih dveh letih, ker so se v policiji začele dogajati pomembne pozitivne spremembe. Narejene so bile analize, kako je policija delovala v preteklosti in zakaj so ostajali pomembni primeri na dnu predalov. Eden eklatantnih primerov je milijardno pranje iranskega denarja v Novi ljubljanski banki za potrebe terorizma. Drug tak primer je bančna luknja, kjer je dokaze o odgovornosti in kaznivih dejanjih ugotovila Logarjeva preiskovalna komisija.
Da se je pa policija intenzivno ukvarjala s spremljanjem drugače mislečih politikov, imamo dokaze. Primer so številni seznami vpogledov v evidence takrat opozicijskih poslancev in drugih (npr. Jožef Horvat, NSi). No, takrat je policija tudi redno poročala ministru Boštjanu Poklukarju o operativnih aktivnostih vključno z osebnimi podatki, do katerih minister ni upravičen. Ob nastopu funkcije ministra Hojsa je bil ta način dela policije ukinjen. Do podatkov je upravičen le tisti, ki jih potrebuje v zvezi z opravljanjem svojega dela.
Ključni odgovorni za nezakonita in dvom vzbujajoča dejanja v policiji so bili postopoma zamenjani. Kar naenkrat leva politika nima več odprtega dostopa do dogajanja v policiji, zato so to poimenovali šikaniranje. Kar naenkrat je postal problem, ker so bili njim politično lojalni prerazporejeni na delovna mesta, ki so sicer še vedno pomembna in primerna glede na njihovo usposobljenost, nimajo pa več dostopa do operativnih evidenc policije. Tudi o tem je Bobnarjeva pojamrala pred Medvedovim dobrohotnim nasmeškom.
Ko vse to pronica v javnost, je povsem normalno, da je zaupanje v policijo padlo. Drugi razlogi so tudi v tem, da tako Tatjana Bobnar kot tudi drugi njeni levi somišljeniki delajo vse za to, da bi prikazali delo policije kot slabo, ker oni niso več glavni. Nenehno zagovarjanje sindikalistov, ki se želijo politično vmešavati v delo policije, ne pripomore k zaupanju v delo policije. In Bobnarjeva je na komisiji še enkrat storila prav to.
Celo ponovila je laž, da je minister Hojs zmerjal policiste z lenuhi in mevžami. Na ta način je stopila v bran tistih nekaj policistom, ki v zavetju sindikata ves čas mečejo polena pod noge, nočejo pa operativno delati v okviru izvajanja policijskih nalog. To so evidentno lenuhi, ki si glede na ne/delo prilaščajo nepripadajoč status. Seveda se ob tem niso pripravljeni odreči dodatkom, ki pritičejo pooblaščenim uradnim osebam – policistom.
Govori se in govorice se ponavlja se pred komisijo
Bobnarjeva se je na Medvedovem ramenu zjokala še o govoricah. Po besedah bivše generalne direktorice policije naj bi se govorilo (govori o govoricah), da nek poseben sodelavec preiskuje njeno preteklo delo z namenom ugotavljanja morebitnih napak in nezakonitosti. Poleg tega, da je infantilno na preiskovalki govoriti o govoricah, je tudi smešno oporekati pregledu tvojega preteklega dela, če meniš, da je vse v redu. Za nameček je o domnevah in govoricah obvestila še posebno skupino tožilcev. Ljubi Bog.
Zastopnica Antolovića in Gantarja
Priča pred preiskovalno komisijo je izpovedala, kako težko je nekdaj zaposlenemu na oddelku gospodarske kriminalitete Davidu Antoloviću, ker je bil odstranjen s položaja. Povedala je, da omenjeni trpi zaradi omenjanja v tvitih in ker je bila zoper njega na tožilstvo poslana kazenska ovadba z naznanitvijo nevestnega dela v službi, ki je bila prej kot v enem mesecu zavržena. Če kdo trpi, je to poslušalec Bobnarjeve, ki ni Medved.
Poslušalec trpi, ko bivša direktorica policije pred preiskovalno komisijo DZ poudarja, kako strahoten pritisk na delo policije je globa nekega bivšega politika Pavla Gantarja, ker je javno oznanil, da je policija tolpa, ki po Ljubljani spušča solzivec. Na komisiji seveda ne povedo natančno, kaj je ta gospod napisal. Povedo le, da je bil oglobljen, ker je kritiziral delo policije. Zaslišanje je tudi v nadaljevanju potekalo v znamenju političnih interesov levičarjev pred volitvami in jokcanju hlapčkov te politike.
Bobnarjeva ne pozna zakona o javnih zbiranjih
Seveda niso mogli mimo ravnanja policije ob nasilnih protestih v Ljubljani, kjer je policija uporabila vodni curek, solzivec in druga prisilna sredstva. Bivša direktorica policije Tatjana Bobnar je zagotovila, da bi policija ravnala drugače, če bi bila ona še vedno direktorica. Bobnarjeva je povedala, da bi morala policija po zakonu o delu in nalogah policije prenehati z aktivnostmi, ko prenehajo kršitve.
Res tako piše v zakonu, zajec pa je v nekem drugem grmu. Policija je ugotovila, da je prišlo na protestih do množičnega kršenja javnega reda in miru ter do blokad javnega cestnega prometa. Po zakonu o javnih zbiranjih je v takih primerih dolžna pozvati k prenehanju kršitev. To je tudi storila. Ker protestniki niso prenehali s kršitvami, je policija skladno z zakonom razpustila shod in pozvala udeležence, naj zapustijo prizorišče. To je zakonit ukaz policije, ki ga morajo vsi navzoči brez ugovarjanja upoštevati. Tudi tisti, ki niso metali kock.
Ker navzoči niso upoštevali zakonitega ukaza policije, je ta še naprej uporabljala prisilna sredstva, potrebna za izvršitev ukaza. Kršitev torej ni prenehala s prenehanjem metanja granitnih kock, ampak se je nadaljevala, ker udeleženci protesta niso upoštevali zakonitega ukaza. Očitek je bil tudi, da je policija uporabila solzivec na mestih, kjer ni bilo ljudi. No, včasih je treba narediti tudi to, če obstaja nevarnost, da se bodo nasilni protestniki po umiku vrnili. Kolikor je znanega, so bili ves čas razjarjeni in blizu.
Udbaš na preiskovalki
Že dan prej, ko je bil pred isto komisijo zaslišan minister za notranje zadeve Aleš Hojs, je bil tam prisoten tudi bivši delavec Udbe Jakob Demšar. Minister ni želel pričati pred udbašem, zato je vprašal, ali je bil Demšar res sodelavec Udbe. Predsednik preiskovalke Rudi Medved ni dovolil odgovora, češ da se to zaslišanega ne tiče. Ob tem je pojasnil, da je Jakob Demšar strokovni sodelavec komisije.
Tudi na dan zaslišanja Tatjane Bobnar je bil ta gospod prisoten, kar je neobičajno. Vse priče pričajo pred preiskovalno komisijo in ne pred strokovnimi sodelavci, zato ti med zaslišanjem v dvorani nimajo kaj iskati. Gre za zlorabo in pritisk na pričo, ki dobi s tem občutek, da se mora v DZ izrekati pred nekimi neznanci, ki niso poslanci ali člani preiskovalne komisije, so pa vsaj v nekaterih primerih obrazi bivše politične policije. Na ta način se človeku zazdi, da se zgodovina vsaj v nekaterih segmentih ponavlja. Precej dela nas še čaka.
Davorin Kopše