Pred štirimi desetletji je v Splošni bolnišnici Jesenice začel delovati Center za dializo. Tega se dobro spominja upokojena medicinska sestra Stanka Lavtižar, prva od štirih medicinskih sester iz ekipe, ki je delovala ob vzpostavitvi centra. »Po naravi sem radovedna in sem se želela še kaj naučiti. Takrat sem že kar nekaj časa delala na internem oddelku. Vendar je moj brat delal na stari dializi v Ankaranu in to me je zelo navdušilo,« se spominja svojih motivov za to delo.
Sprva je bilo bolnike strah spremembe
Začelo se je marca 1982 pod vodstvom Franceta Andoljška, dr. med., in s pomočjo nefrologov ljubljanskega kliničnega centra se je odprl prvi center za hemodializo na Gorenjskem, opozarja primarij Igor Rus, dr. med., današnji vodja centra. Dvanajst bolnikov je čakalo na dializo in na voljo so bila štiri dializna mesta. »Dve medicinski sestri sta delali dopoldne, dve popoldne. Na začetku smo bile brez izkušenj za to delo, zato nam je predvsem moralno pomagala medicinska sestra iz Ljubljane,« se spominja Lavtižarjeva. Bolniki, ki so prej hodili na dializo v Ljubljano, so bili veseli novice, da imajo to zdaj na voljo na Gorenjskem, vendar jih je bilo strah, kako bodo z njimi ravnali na Jesenicah in kako usposobljeni so. »Na srečo se mi v vsej moji karieri ni zgodilo nič takega, kar bi si morala očitati,« pravi upokojena medicinska sestra in poudarja, da je zelo rada delala z bolniki, ki so se vračali večkrat na teden.
»Vsekakor je bilo to odgovorno delo. Z bolniki sem sedela, se pogovarjala, občutila, če je šlo kaj narobe, pomagala. Nisi imel časa razmišljati, kaj boš naredil, moral si se instinktivno odločiti, ko je prihajalo do težkih situacij, na primer do padca tlaka v žilah ali tehničnih težav. Aparature za dializo so danes zagotovo bolj zanesljive z vsemi alarmi in lučkami. Vendar pa pri dializi prav zato morda ni več tako tesnega medčloveškega odnosa med zdravstvenim osebjem, še posebej medicinsko sestro, in bolniki, zaradi katerega so se ti počutili varne,« razmišlja upokojena medicinska sestra.
Dializa omogoča kakovostno življenje
Da se od nekdanjih časov do danes najbolj razlikujejo aparature za dializo, meni tudi Janez Globočnik, bolnik z najdaljšim stažem obiskovanja dialize na Jesenicah, saj to počne že 39. leto. Prestal je dve presaditvi ledvic, a sta bili neuspešni. Zdaj v jeseniški center hodi trikrat na teden po štiri ure, včasih pa je vsaka dializa trajala še dve uri dlje. »V glavnem hodim ponoči. Vmes gledam televizijo, malo meditiram ali pa celo zaspim. Včasih je postopek boleč, odvisno, kako uspešno je začetno zbadanje z iglo. Vsekakor pa sem s tem, da imam dializo na voljo na Jesenicah, zelo zadovoljen. Zaradi tega lahko kakovostno živim,« pravi naš sogovornik iz Radovljice.
V ozadju kakovostnega življenja omenjenega bolnika je tudi disciplina na vseh področjih življenja, je opozoril vodja centra dr. Rus. Ko se je sam kot zdravnik leta 1990 pridružil ekipi v centru, so imeli več kot 50 bolnikov, ki so na dializo hodili v treh izmenah. Trenutno jih imajo okoli 40, pravi, zanje pa je na voljo devet dializnih mest. Čeprav je tehnološko center dobro opremljen, po njegovih besedah dela v razmerah kadrovske podhranjenosti in v premajhnih prostorih, za kar upa, da se bo kmalu spremenilo.
